Globalni in lokalni knjižni trendi v Sloveniji
Slovenija je seveda del mednarodnega knjižnega prostora in skoznjo so se v tretjem tisočletju sprehodili razni globalni knjižni trendi. Po fenomenu Harryja Potterja, ki se je pri nas začel pred četrt stoletja, ko smo dobili prvi prevod (in je še vedno prisoten), smo bili deležni knjižne evforije ob ekranizaciji Gospodarja prstanov v letih 2001–2003 (ravno ob koncu lanskega leta smo dobili nov prevod), pa potem evforije ob veleuspešnih knjižnih žanrskih serijah Somrak, Igre lakote, Petdeset odtenkov, kriminalk Stiega Larssona (vse te knjižne serije so bile tudi ekranizirane), niso pa nas preskočile niti pobarvanke za odrasle (da, tudi te so spadale med knjige) ter še mnoge druge globalne uspešnice.
Ob tem pa se je pri nas že pred leti začel krepiti tudi trend vse bolj aktualnih domačih knjig, ki je v zadnjem obdobju še posebej pridobil pomen, kar kažejo tudi mesečne lestvice najbolj prodajanih knjig. Knjižne stvaritve domačih avtorjev so bile (vsaj) naslednjih zvrsti: najprej so bile to predvsem različne kuharske knjige, podkrepljene s televizijskimi oddajami (denimo knjige Valentine Smej Novak in Luke Novaka ter drugih), sledili so kriminalni romani, kjer imamo zdaj že lepo število uveljavljenih avtorjev (po abecedi so to Avgust Demšar, Tadej Golob, Irena Svetek in Mojca Širok), potem številne (avto)biografije, za katere je značilno, da ni znan samo portretiranec, temveč tudi pisec biografije, ter seveda različne tipe izpovednih knjig ter osebno obarvanih zgodb, ki so jih napisali že prej javno znani avtorji in avtorice (Erica Johnson Debeljak, Aljoša Bagola, lani tudi Nina Osenar Kontrec). Pred dobrim letom so se tem zvrstem pridružili še prvenci avtorjev, ki so jih med široko bralstvo pognali njihovi številni sledilci bodisi z Instagrama (David Zupančič) ali podkastov (Klemen Selaković). Tako smo bili v zadnjih mesecih minulega leta deležni cele serije knjig, ki so zbudile širše zanimanje bralcev za knjige, ob tem da se je lani sklenilo tudi nekaj knjižnih trilogij (poleg že omenjenih kriminalnih še potopisno romantična Janje Vidmar) in presenetile so tudi kake druge dramatično napisane domače knjige (denimo Skalpel Uroša Ahčana in Mojih 33 odprav Vikija Grošlja). Seveda pa to ne pomeni, da se je tako dobro godilo vsem izdanim knjigam.
Klasični slovenski leposlovni roman je v preteklem letu beležil znake stagnacije, saj je le nekaj naslovov (denimo Petelinje jajce Ferija Lainščka, Vojni dnevnik Boštjana Videmška, nagrajeni prvenec Težka voda Pie Prezelj in še kaj) zbudilo širši medijski in kritiški odziv, kar je pomagalo tudi pri njihovem bralskem in prodajnem odzivu. Kar nekaj slovenskih romanov je izšlo ob koncu leta, tako da je večji del njihove knjižne poti še pred njimi. Na splošno pa lahko ugotovimo, da se je zanimanje medijev za slovensko leposlovno knjigo v zadnjem obdobju precej zmanjšalo, saj tudi specializirani knjižni recenzenti preberejo ter popišejo le malo tovrstnih knjig, in še to s precejšnjim zaostankom (nedavno sem denimo v enem slovenskih tednikov zasledil recenzijo slovenskega romana, ki je izšel pred skoraj dvema letoma).
V zvezi s tem velja seveda še posebej opozoriti na težave vseh vrst, od vsebinskih do finančnih, ki že nekaj let pestijo skupek osrednjih nacionalnih medijev, torej Radiotelevizijo Slovenija in njen spletni portal MMC. Če pobrskate po tamkajšnjih spletnih arhivih, boste hitro odkrili, da izvirnemu slovenskemu (nežanrskemu) leposlovju posvečajo le malo pozornosti in se bolj kot ne odzivajo le na najbolj kričeče naslove (tudi od ukinitve oddaje Knjiga mene briga je preteklo že veliko vode). To za prihodnost slovenske knjige ne prinaša najboljših obetov: če za »pokrivanje« tekoče domače leposlovne knjižne produkcije ne skrbijo nacionalni mediji (prevodne se dotikajo še manj), ki še vedno usmerjajo vsebinske niti v slovenskem prostoru, potem je nerealno pričakovati, da bodo to počeli drugi. Logika je preprosta: če bi za knjižno kulturo intenzivneje skrbeli pri nacionalni televiziji in radiu (ter seveda na tamkajšnjem portalu) in ji s tem vsakodnevno dajali ustrezno težo, bi s tem mimogrede spodbudili še druge slovenske medije, da bi knjigam in njihovim avtorjem posvetili več pozornosti.
Knjižno založništvo se na to odziva po svoje in se prilagaja v okviru možnosti. Tako so v pandemičnem času napredovale založbe, ki so ujele tesnejši stik s preobraženimi bralci (kako močno se je denimo spremenil gledalski okus, smo lahko lani videli pri filmih, ko so se gledalci množično odvrnili od vsakovrstnih nadaljevanj) ali pa so zaradi dobrih podatkov glede tega, kaj zanima bralce – to velja predvsem za založbe, ki se ukvarjajo tudi z distribucijo knjig za druge založnike – lahko svoj knjižni program bolje prilagodile njihovim potrebam. Da je neposredna pot do kupca knjig veliko vredna, so v zadnjem času ugotovile marsikatere založbe, tako da bomo letos deležni odpiranja vsaj treh novih knjigarn. Slovensko knjižno založništvo se tako počasi spet preobraža in skuša na svoj način ohraniti prostor v slovenskem kulturnem prostoru.
Seveda se bomo pri reviji Bukla tudi letos, ko začenjamo z dvajsetim koledarskim letnikom izhajanja, trudili, da bomo v okviru možnega predstavili čim več knjižnih novosti. Poleg tiskanih izdaj bomo pred poletjem in na začetku decembra pripravili še dve dodatni digitalni številki naše revije in oblikovali dopustniški in predpraznični vodnik po najaktualnejših knjigah polletja oziroma leta. Če želite prejeti ti dve številki, se na naši spletni strani www.bukla.si prijavite na e-novice.
Ne vemo, kaj nam bo prineslo to leto, nekaj pa je gotovo: kjer bodo knjige, bomo tudi mi – o knjigah bomo pisali, jih izdajali in prodajali, kakšno pa (govorim v svojem imenu) morda tudi napisali! Vabljeni v našo knjižno družbo, vedno ste dobrodošli.