Godle in kažini
Če govorimo o jeziku v italijanskih literarnih delih, ne moremo mimo narečij, ki so bila tesno povezana z nastankom in razvojem književnosti naših zahodnih sosedov. Vseskozi je bila v njej bolj ali manj navzoča tudi beletristika v katerem od dialektov, tule pa se na kratko pomudimo pri narečnih prvinah v nekaterih romanih, ki so bili v zadnjem času (prvi med omenjenimi sicer že pred sedemnajstimi leti) prevedeni v slovenščino.
Sijajen roman, v katerem najdemo od arhaizmov in neologizmov do moliškega, neapeljskega in beneškega, predvsem pa rimskega narečja, je Tista zagamana godla na Kosji 219 Carla Emilia Gadde. Aleksa Šušulić je besede govorcev iz preprostih slojev prestavil v naš nižji pogovorni jezik. Taka prevajalska odločitev se zdi več kot upravičena, saj je pretežni govor italijanskega glavnega mesta, ki ga označujejo za narečje, zamenjal za pogovorni jezik osrednjega slovenskega, lahko bi rekli širšega ljubljanskega območja, ga dodatno variiral glede na včasih težko ločljiv nivo posameznih protagonistov (»Zapri babura, da te nam poču« za rimski »Azzittete, befana, sinnò te brucio« proti kanček bolj omikanemu »Ja, vaš tipček, vendar, dečko, poba, kako naj mu rečem?« za neapeljski »\'O cocco vuosto, chillo guaglione, chillo guapo: com\'aggio a dì?«), razlike med posameznimi narečji pa je tuintam nakazal še npr. z apelativi »sinjor«, »sinjora« (kadar gre za beneško) oz. »šjor (marešalo)«, »šjora« (pri rimski varianti). Šušuliću je s pretežno sočno pogovorščino uspelo ohraniti kolorit, ne da bi dodatno obremenjeval že sicer pisani roman, ki mu večglasnost in večplastnost v osnovi zagotavljata paleta najrazličnejših človeških likov in štrenasti klobčič njihovih pričevanj, s katerimi naj bi rešili godlasto uganko, kdo za vraga je spravil sinjoro Balducci na oni svet.
Pri slovenjenju Dolgega življenja Marianne Ucrìa znane pisateljice Dacie Maraini je zanimiva strategija Irene Trenc Frelih, ki je sicilijanski dialekt – za katerega je značilno, da se o-ji pogosto spremenijo v u-je in e-ji v i-je – , preslikala s posnemanjem teh glasov: »Ugotovila je, da je Mariano preveč lep, da bi bil muški, in kaj naj počnemo s takšnu lepotu?« / »Ha trovato che Mariano era troppu beddu pi essere nu masculu e che ne facciamo di una bellezza simile?«. Slovenski prevod je na koncu knjige opremila z razlago nekaterih italijanskih in sicilijanskih besed, ki jih je ohranila v izvirniku ali transkribirane.
Dejan Rajčić pa je tak slovarček postavil na začetek slovenske izdaje Pasolinijevega Nasilnega življenja in se pri tem zgledoval po avtorju, ki je podobnega, vendar z drugimi slengizmi, žargonskimi izrazi in rimskimi dialektizmi, zapisal na konec romana, katerega glavna oseba izhaja iz kriminalnega rimskega obrobja. Prevajalec, ki bi si sicer lahko prihranil trud z glosarčkom nekaterih primorskih (bašta, mona, pupa, špinel) ali pogovornih izrazov (buzi, keš, kidniti, uštiman), je za dialoge protagonista in njegovih pajdašev izbral nekakšno fužinščino, ki nazorno ponazarja njihovo mentaliteto. Ustrašil se ni fonetičnih zapisov (gdo, škocki), srbizmov oz. hrvatizmov (majke mi, sunce vam žarko) ali drznega, pogovornega besednega reda in je izvirnik ponekod celo presegel v eksplicitnosti: »Kva b\' rad? Ma skini mi se s kurca« / »E levate dar ca… ma che vòi?«.
Spet drugače se je prevajanja Baudolina lotil Vasja Bratina. Že v uvodnem poglavju naletimo na arhaičen dialekt, ki ga je Umberto Eco skoval na osnovi (srednjeveške) latinščine oz. vulgarne italijanščine, natančneje piemontskega in genovskega narečja, in tudi pozneje najdemo v romanu govorico, ki naj bi posnemala starinski dialekt iz okolice Ecove rojstne Alessandrie. Bratina se je odločil za dialekt Vipavske doline, kar se zdi posrečeno, saj ostaja besedilo, ki je v uvodu pomešano z arhaizmi, tudi v prevodu hkrati patinirano in narečno zaznamovano: »Tjepl al pobivali al necabant zdej skuorej pišem latinsku nje de b nje zastuopu latinšno zatu k sm se jo nauču brat is ene latinske librum jen k mi po latinsku govorijo zastuopm pisajne mi pej ne gre k ne vejm kaku se pišejo besjede« / »masavano o amasavano o necabant adesso quasi schrivo Latino non è ke non capisco il latino perké ho imparato a legere su un librum latino et quando mi parlano latino capisco ma è lo skrivere ke non so come si scrivono i verba«.
Kot vidimo iz teh primerov, se je vsak prevajalec lotil italijanskega narečja po svojem občutku, čeprav nekateri na podoben način. Šušulićevo in Rajčićevo rešitev npr. zagovarjajo tudi nekateri prevodoslovci, ki se zavedajo, da je prestavljanje narečij izvirnika z narečji v ciljnem jeziku tvegano početje. Vsekakor je pomembno, da prevajalec doseže ustrezen učinek in hkrati ohrani poglavitne poteze izvirnika, pri tem pa pazi, da ga ne zanese ne v nevtralizacijo ne v pretirano podomačitev.
Sama sem se z narečjem srečala predvsem pri dveh avtorjih, s sardinskim pri Salvatoreju Niffoiu in sicilijanskim pri Andrei Camilleriju. Če poenostavimo, je sardščina – o njej nekateri lingvisti trdijo, da ni narečje, temveč jezik – mešanica latinščine (še danes z besedami na – us), bizantinske grščine, srednjeveškega govora Pise, katalonščine, kastiljščine in moderne italijanščine. V romanu Vrnitev v Baraule se ne pojavlja dosledno, zato sem uporabila dialektizme le tu in tam, govor preprostih govorcev sem nakazala z opuščanjem končnega – i v nedoločnikih, da bi se zatekla v starejši slovenski govor, pa se mi ni zdelo primerno, ker bi deloval anahronistično.
Pri Camillerijevih kriminalkah (Oblika vode, Lončeni pes, Tat malic, Glas violine) sem bila pogumnejša. Čeprav ima sicilijanščina konotacijo zaostalega juga in mafije, sem v prevod vnesla našo primorščino (ki sicer zbuja simpatijo in celo smeh), vendar sem se omejila le na nekatere dialoge, saj osamljeni primorcizmi drugje ne bi imeli pravega učinka, in sem jo – s pomočjo »narečnega informatorja« iz Dekanov – stopnjevala glede na govorčevo raven in situacijo, npr.: »Duol siz Garibaldijem, pravte, pri vsem tem kažini, ki se dogaja v državi?« / »Lei mi viene a dire \'via\' a Caribaldi con tutto questo burdello che succede nella nostra terra?«. Z nevtralnim ali samo pogovornim jezikom bi se izgubila bistvena slogovna prvina avtorja, ki dialektizme vpleta tako spretno, da jih je največkrat mogoče razumeti iz konteksta. Naj še omenim, da je na internetu stran avtorjevih oboževalcev s slovarjem najpogostejših dialektizmov in rubriko, kjer Camillerijevi prevajalci z vsega sveta razlagajo gušte in kažine pri svojem delu.