»Imena luda nalaze se svuda*.«
Ljubljana je decembra 2015 prejela naziv Unescovo mesto literature. V primerjavi z drugimi pridobljenimi nazivi, ki so začasne narave, je ta stalen, kar pomeni, da je skupaj z njim prišla tudi zaveza Ljubljane k trajni podpori in razvoju področja literature, kar je spodbudno in razveseljujoče.
Po drugi strani so značke in bleščeči nazivi lahko le prazne oznake, zato je prvo vprašanje, ki se pojavi ob misli na naziv, vsebinske narave: katere so izjemnosti, ki gradijo literarno Ljubljano in jo postavljajo ob bok preostalim velikim mestom literature?
Kako Ljubljano, mesto literature, vidijo naši pisatelji in pisateljice ter ustvarjalci s področja knjige?
V tokratni številki predstavljamo pogled Miklavža Komelja, pesnika, prevajalca in umetnostnega zgodovinarja, avtorja mnogih nagrajenih pesniških zbirk, med drugim je prejel Jenkovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada ter Rožančevo nagrado. Objavlja članke, ureja knjige, predava o poeziji in umetnosti ter na številnih mestih in v različnih kontekstih v svojem značilnem slogu bruha vsebine iz sveta literature in umetnosti.
»Sredi poljan se je belilo mesto, svetlo mesto. Nad njim je bleščal v solncu grad, kakor čuvaj vseh čednih in nečednih, tajnih in netajnih, globokih in neglobokih, pravičnih in nepravičnih, lepih in grdih zgodb, ki so se godile v tem tihem mestecu. Kdor se je privozil vanj, je trdil, da je provincijalno mesto, njegovi prebivalci pa so dokazovali da ni, in s tem dokazali da je.« Tako se začenja neobjavljen fragment iz zapuščine Srečka Kosovela, ki očitno govori o Ljubljani. Ljubljana je bila za Kosovela strašna; v nekem pismu piše, da je, kdor stopi vanjo, a priori zapisan ugašanju. Ta izjava me je večkrat strašila, a prav Kosovel me je obenem pomiril – saj je bil sam kljub svoji zgodnji smrti največje nasprotje ugašanja; z njim se je v zanj mučni Ljubljani zgodila ena najsvetlejših eksplozij poezije tistega časa. Tako je bila Ljubljana, ki jo je sam doživljal kot provincialno, prav zaradi njega obenem eden od centrov svetovne poezije …
Ljubljana je polna protislovij, tudi glede literarne zgodovine. Po eni strani »ljubljanskost«, ki je bila pogosto opisovana kot dušeča, dolgočasna in malomeščanska, po drugi strani pa so to »ljubljanskost« nenehno presegale – in jo nenehno presegajo – močne individualne izjeme: in to tako zelo, da lahko navsezadnje vidimo kot resnično literarno zgodovino Ljubljane prav zgodovino teh pojavov, ki so najmanj »ljubljanski«, a so se obenem lahko zgodili samo tu (nekaj podobnega velja za celotno Slovenijo, če se navežem na izvajanje Muanisa Sinanovića).
Tako je hodil po Ljubljani Kosovel – navajam še en fragment: »Rad stopam po najdolgočasnejši cesti. To pa zato, ker se prepričam, da moj korak še zveni ob kamnu in da na cesti ni zvezd, ob katere bi se spotikal moj pogled. Vsak trenutek sem v drugem prostoru teme; treba, da se pritipljem skozi predor megle in da najdem svoj dom.«
Raje kot o literaturi govorim o poeziji – ki seveda ni omejena le na pesništvo. Pojavlja se lahko na najbolj nepričakovanih krajih. Naj navedem le nekaj dejstev iz literarne zgodovine Ljubljane, v katerih vidim prebliske poezije.
Najstarejša ohranjena pesem, nastala v tem mestu, je žalostni napis z nagrobnika neke sužnje ....
Ljubljana je bila takrat Emona – mesto je bilo in ni bilo isto. Včasih pozabljamo, kako zelo je Ljubljana v času spreminjala svojo identiteto. Kakor da pleše med različnimi pokrajinami. Ko je bila Emona, je bila del Italije, a svoj mitski izvor je povezala z grško legendo o argonavtih. Pozneje je bila enkrat bliže Dunaju, drugič Benetkam, tretjič … Kot glavno mesto Napoleonovih Ilirskih provinc je dobila čisto nov šarm. Ko je Charles Nodier, ključna osebnost francoske zgodnje romantike, takrat pol leta živel v Ljubljani, se je počutil, da je s tem v celotni Iliriji – čutil je bližino Črne gore in Dalmacije in si je očitno prav iz svojega ljubljanskega bivanja jemal avtoriteto, da je strokovnjak za vampirje in podobne pojave, značilne za Ilirijo. Ime nekega ljubljanskega kriminalca pa je postalo naslov njegovega romana, nad katerim se je navdušil Napoleon …
Ko se je Oton Župančič na začetku dvajsetega stoletja sprehajal po Ljubljani, je ob Robbovem vodnjaku razmišljal o tem, kako se je po slovenski nacionalni homogenizaciji mesta nekaj izgubilo – kako je izgubljen stik z rodovi, ki so tu živeli prej in ustvarjali na primer baročno umetnost. Tedaj je bilo to mesto, o katerem je Valvasor poudarjal, da se v njem vsakdo lahko doma nauči slovenščine, nemščine in italijanščine. Lep spomenik tega dopolnjevanja je renesančni grad Fužine, last rodbine Khisl, ki je v šestnajstem stoletju podpirala slovensko protestantsko književnost; nad glavnim vhodom so vklesani nemški verzi, v notranjosti pa je italijanski grafit. Župančič je razmišljal o likovni umetnosti, a njegovo razmišljanje velja tudi za literarno preteklost.
Če se nam zdi danes literatura iz malo bolj oddaljenega časa v tem mestu tako skromna, je to tudi zato, ker ne upoštevamo vseh jezikov, v katerih je nastajala, čeprav so tu delovale sijajne osebnosti, kot je bil Nicodemus Frischlin, tesno povezan tudi s slovenskimi protestanti. Šele danes začenjamo intenzivneje odkrivati baročnega polihistorja Schönlebna – v pripravi je objava njegove dramatike, ki nam bo na nov način pokazala bogastvo ljubljanskega jezuitskega gledališča. Osebno pa mi je najzanimivejši ljubljanski alkimist iz sedemnajstega stoletja Johann Friedrich Rain; večina njegovega opusa je v rokopisih, ki čakajo na objavo in prevod (hvala Andražu Žvabu za to referenco) …
Odkritja so mogoča povsod. Med njimi verzni napis neznane roke v zvoniku Plečnikove cerkve v Šiški, datiran 2. junija 1950 (hvala Niki Prusnik Kardum in patru Gregorju Kosu za to referenco), ki govori tudi o razmerju med literaturo in tem, kar je specifični genius loci: »Imena luda / nalaze se svuda*.«
* »Nora imena se nahajajo povsod«, op. ur.