Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Drugo

In memoriam: Marko Sosič (1958–2021)

Magdalena Svetina Terčon, Bukla 158, 17. 2. 2021

In memoriam: Marko Sosič (1958–2021)

»In potem jih ni več, tistih, ki pojejo. /…/ Vem, da je še tam, ker govori. Slišim ga. Pravi, naj se pokrijem, ker je tu spodaj, kjer sem jaz, velik prepih, zmeraj. Da se lahko prehladim, pravi, ker je vse polno lukenj, in da bi bilo treba malo poštukat to zemljo, pravi. In potem reče, da gre, da gre po štuk, da bo malo zaflikal to zemljo, da me ne bo zeblo, ker je prepih. In se pokrijem.« (Zaključek kratkega romana Balerina, Balerina, Mladika 1997)

Marka ne bo zeblo tam, kamor se je odpravil, ker ga bo grela naša misel, tako kot je on grel nas in nas še vedno greje in nas bo grel s svojo besedo in sliko:

Marko – pisatelj, Marko – režiser, Marko – prijatelj, Marko – član Združenja književnikov Primorske, Kosovelove knjižnice Sežana in večkrat tudi njen gost, nazadnje ob Noči knjige 23. aprila 2019 – kot da bi bilo včeraj – ko je bil dan pred premiero njegovega celovečernega filma Karmela v Srednji dvorani Kosovelovega doma Sežana pogovor z njim.

»Vlak drvi. Oddaljujem se iz prostorov očetove hiše, ki leži za slikarjevimi okni, in se skozi šipo na vlaku zagledam v polja, znova prazna pred mojimi očmi, v daljavi topolov nasad, čez nebo oblaki, zvok vlakovnih koles, vsakič, ko podrsajo tam, kjer se tračnice spajajo druga z drugo ­tu-tum, tu-tum, kakor da je zdaj ostal samo še zvok. V meni nemir.« (Odlomek iz romana Kruh, prah, Goga 2018)

Kako bi ga lahko predstavila?

Avtor se v svojem pisanju dotika stičišča dveh svetov – ožjega in širšega, mestnega in vaškega; podoba vlaka v romanu Kruh, prah me spominja na Pahorjev uvod v Mesto v zalivu, torej je mogoče, da gre za tržaškega pisatelja (Ker vem, da to je, sem našla povezavo. Op. a.). Napoveduje popotovanje v svojo notranjost in v širši večkulturni zunanji svet. Spogleduje se s sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo (ne nujno v tem vrstnem redu).
Marko je bil pisatelj in režiser, ki nam je znal podobe predstaviti tako, da jih gledamo kot slike. S svojim pisanjem vzbuja v bralcu resnico, tisto bolečo, lepoto in ljubezen v najširšem pomenu. S svojim pisanjem nas spodbuja, da tudi sami iščemo v sebi in drugih lepoto in ljubezen v najširšem pomenu.

Kako bi ga predstavila še drugače, čisto formalno?

Pisatelj in režiser Marko Sosič, rojen leta 1958 v Trstu, se je šolal na Akademiji za gledališče, film in televizijo v Zagrebu. Veliko let je bil zaposlen kot umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici. Režiral je v gledališčih v Trstu, Ljubljani in Rimu ter za televizijo. Je avtor petih romanov (Balerina, Balerina, 1997; Tito, amor mijo, 2005; Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, 2012; Kratki roman o snegu in ljubezni, 2014; Kruh, prah, 2018), dveh zbirk kratkih zgodb (Rosa na steklu, 1991; Iz zemlje in sanj, 2011) in dnevniških zapiskov (Tisoč dni, dvesto noči, 1996). Za svoja literarna dela je bil večkrat nagrajen. Komedija solz je njegov prvi celovečerni film. Predvsem nam, Kraševcem pa bo ostal v spominu tudi njegov dokumentarni film Karmela.

Marko Sosič je za svoje delo prejel več nagrad.

Za nas pa je bila največja nagrada to, dragi Marko, da smo te poznali in da te lahko beremo. Vedno znova.

Hvala, da smo delček poti lahko prehodili skupaj!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...