Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Jože Snoj

In vprašanje vprašanj: telo gre v reciklažo, kam pa izdihne svojo nesmrtno dušo?

Kristina Sluga, Bukla 137, 18.10.2017

In vprašanje vprašanj: telo gre v reciklažo, kam pa izdihne svojo nesmrtno dušo?

Pesnik, pisatelj in esejist Jože Snoj (1934) je naš literarni prostor pomembno zaznamoval kot eden prvih modernistov, edinstven po vpeljavi krščanske motivike ter nenehnem bogoiskateljstvu in izpraševanju katoliške vere v svojem ustvarjanju.
Kmalu po študiju, leta 1963, je izšlo njegovo prvo delo, pesniška zbirka Mlin stooki (1963), ki so ji nepretrgano sledili poezija, proza, dela za otroke in mladino, eseji, vse to pa ob rednem delu pri časniku Delo, kjer je bil zaposlen do leta 1971, najprej kot lektor in kasneje kot kulturni novinar ter literarni in gledališki kritik, nato pa pri Državni založbi Slovenije, kjer je bil urednik med letoma 1971 in 1993 oziroma do upokojitve. Kot je povedal v nekem intervjuju, je še posebej ponosen na svoje delovanje pri Novi reviji, kjer je bil že od samega začetka leta 1982, sodeloval je tudi pri pomembni 57. številki in bil po njej glavni urednik revije.
Snojev opus je zavidljiv in obsega približno šestdeset del, za katera je prejel vse pomembne slovenske literarne nagrade razen kresnika in bil leta 2012 za svoje literarno ustvarjanje nagrajen tudi s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Stalnici Snojeve literature sta dve temi: bogoiskateljstvo in izkušnja bratomorne vojne (Gavžen hrib, Fuga v križu, Gospod Pepi), o kateri ne piše s političnega ali ideološkega vidika, pač pa kot očividec, saj je moral v otroštvu z družino večkrat bežati: pred nacisti iz rodnega Maribora in pred komunisti iz Mokronoga na Dolenjskem v Ljubljano, kjer je bila družina prav tako podvržena šikaniranju in nadzoru oblasti. Glavni protagonist njegovih romanov je pogosto prav njegova ožja in širša družina, na ozadju katere izrisuje zgodovinsko podobo 20. stoletja. V zadnjih romanih se tematsko loteva še obdobja slovenskega osamosvajanja.
V romanu Re-kapitulacije, ki je pravkar izšel pri založbi Litera, monumentalnem delu, ki obsega več kot 700 strani in je nastajalo več let (2011– 2014), se še enkrat zazre v preteklost in na ozadju ključnih dogodkov 20. stoletja (bratomorna vojna in slovenska osamosvojitev) izriše intimno zgodbo svojih staršev, sorodnikov, žene in otrok, pa tudi prijateljev, sodelavcev, pomembnih političnih in kulturnih osebnosti našega časa. Roman ni samo avtobiografski zapis samosvojega in vselej trmasto neuklonljivega človeka z jasno izraženim mišljenjem in globokim etičnim čutom, ki ne priznava delitve na naše in vaše, ampak daje vedeti, da je tisti, ki je ves čas najpomembnejši, Človek kot posameznik.

Bukla: Že v preteklih proznih delih (Gavžen hrib, Gospod Pepi) ste večkrat pripovedovali zgodbe vaših prednikov, staršev in sorodstva. Hkrati z vašo intimno zgodbo na ozadju ključnih dogodkov, kot sta druga svetovna vojna in osamosvojitev, izrišete tudi zgodovinsko fresko 20. stoletja pri nas. Zakaj ste se k tej temi vrnili tudi tokrat? Je temu botrovala bolezen, o kateri prav tako odkrito pišete, ste želeli narediti nekakšen korenit obračun s preteklostjo?
Snoj: Natanko to slednje – rekapitulacija je hkrati inventura, ponoven premislek, nov, najbrž zadnji povzetek itd. Bolnišnica pa je dotlej neznano doživetje, kompozicijski okvir teh in takih blodnih ali budnih »premlevanj«. In vprašanje vprašanj: telo gre v reciklažo, kam pa izdihne svojo nesmrtno dušo?

Bukla: Roman je torej (avto)biografski in hkrati podnaslovljen kot prototipski retroroman z luknjo za zgodbe, nadalje pišete še takole: »... v vsaki zgodbi je tudi nekaj njenega pripovedovalca. Koliko je v teh mene, pa naj vsak sam sproti ugiba ...« Ker ste vrgli rokavico, naj vas vprašam, ali ste morali zavoljo verodostojnosti brzdati pripovedovalca v sebi, da ne bi zgodb preveč prirejali?
Snoj: Niti najmanj – zgodb, v katerih ni vsaj kančka mene, ne pripovedujem. Tudi kot pripovednik sem namreč izpovedovalec. To »imam« očitno po poeziji.

Bukla: Vedno znova se vračate tudi k preizpraševanju lastne vere v Boga, Katoliške cerkve kot institucije, ki jo ravno tako kritizirate. Se je v starosti vaš odnos do vere spremenil, pomiril?
Snoj: Vera je kot ljubezen – nikoli ni pomirjena. Hujša kot je kritika institucije, globlja je vera. Vsaj pri meni je tako. Svet je absurden. Absurdu se lahko zoperstavlja le absurd. Krščanski »absurd« križa, tj. Kristusova »nesmiselna« smrt na njem, je tako »zdravilo« – bolje, blažilo – za rane sveta. Tako pojmovan Kristusov nauk je religija prihodnosti.

Bukla: Kljub avtobiografskosti romaneskna zgodba ni linearna, ampak zapisana kot tok zavesti oz. v slogu modernega romana. Pristnost zgodbe še poudarite z uporabo različnih slogovnih prijemov in jezikovnih registrov (knjižni in pogovorni jezik, različna narečja, germanizmi). Kako ste se lotili pisanja tako obsežnega dela, ki je hkrati dokument nekega časa?
Snoj: Tako, kot ste pravkar povedali. Tako imenovani moderni roman je predmet moje vseživljenjske raziskave.

Bukla: Ena osrednjih tem so tudi medvojni in povojni poboji, ki nas kot narod, kljub prizadevanjem za spravo, še danes razdvajajo. V otroštvu ste bili tudi sami priča vojnim grozotam. Kako vas je to zaznamovalo in ali menite, da je sprava sploh mogoča?
Snoj: Tako, kot pravite – z neposrednim doživljanjem nasilnih smrti. Jaz osebno sem se spravil z njimi med preučevanjem korenin državljanske vojne. Že med njo mi je bilo kot rodoljubnemu pobiču žal vsakega umorjenega ali padlega Slovenca na tej ali oni strani. To je zame sprava.

Bukla: Za bralce bo gotovo zanimiv vaš pogled na obdobje slovenskega osamosvajanja, v katerem ste bili tudi vi eden od pomembnih akterjev (tudi kot glavni urednik Nove revije). V opisih tedanjih dogodkov in pomembnih političnih (Pučnik, Bučar, Kučan) in kulturnih osebnosti (zakonca Hribar, Grafenauer, Jančar itd.) ste marsikdaj precej ostri, tudi zafrkljivi. Ste doživeli kakšen odziv, pa čeprav tudi sebe opisujete precej neprizanesljivo?
Snoj: Nova revija je bila zgodovinski projekt – z vsem srcem sem bil v njem. Srce pa je, kot pravi Carson McCullers, »lonely hunter« (samotni lovec, op. ur.).

Bukla: Kaj menite o današnji Sloveniji, še posebej v luči tranzicijskega obdobja in nedavne krize?
Snoj: Države capini ne morejo uničiti, ko jo enkrat imaš.

Bukla: Ko ste leta 2012 prejeli Prešernovo nagrado za življenjsko delo, je v utemeljitvi pisalo, da obujate vero v etično moč besede. Kakšna je danes etična moč besede oz. vloga pisatelja in kulture nasploh?
Snoj: Jaz sem Luč, ki je tema tega sveta ne bo nikoli sprejela, je rekel Kristus. In vendar sveti. Umetnost je njen odsev. V luči »absurda križa« je boj »brez upa zmage«. A v tem biološkem boju vseh proti vsem nas v vrsti sesalcev dela ta boj tudi duhovna bitja. Bodímo že vendar, pri vseh hudičih!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...