Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Aleksandra Kornhauser Frazer

»Moj dan je vreden toliko, kolikor sem v njem ustvarila.«

Renate Rugelj , Bukla 145, 21. 11. 2018

»Moj dan je vreden toliko, kolikor sem v njem ustvarila.«

Na fotografiji: Prof. Kornhauserjeva z dekanom fakultete za kemijo Univerze v Nairobiju. (iz knjige)

Aleksandra Kornhauser - Frazer (1926), je splošni slovenski javnosti znana kot avtorica številnih kemijskih učbenikov, po katerih so se učile mnoge generacije slovenske mladine. A to je zgolj eno od področij, na katerih je delovala v svojem profesionalno zelo raznolikem življenju. Njeni mednarodni znanstveni dosežki so zapisani v več kot 30 knjigah in stotinah člankov. Tokrat pa je – v knjigi Poti in srečanja – doživeto in premišljeno izpisala svoje spomine na študijske in delovne poti ter postregla z barvito paleto ljudi, učiteljev, prijateljev, znanstvenikov in sodelavcev, ki jih je srečala pri svojem raziskovalnem delu doma in po svetu. Še vedno radoživega duha je pri več kot devetdesetih letih bistra sogovornica iz katere kar veje svetovljanstvo, visoka delovna etika in ustvarjalen navdih.

Bukla: V začetnem besedilu omenjate boleče odkrito avtobiografijo Norvežana Knausgaarda (Moj boj, Mladinska knjiga), ki bralcem (in svoji družini) ni prizanašal s podrobnostmi iz svojega živ­ljenja? Bi lahko rekli, da ste bili v svoji knjigi tudi vi tako iskreni? Zakaj ste odločili za njen nastanek oziroma kako je ta knjiga sploh nastala?
Kornhauser Frazer: Ne, nisem tako iskrena. Sprva sem res vse opisovala tako, kot sem doživljala, a je pri najmlajši sestri naletelo na hud odpor in prizadetost. Ni poznala tistih najtežjih let mojega otroštva pred drugo svetovno vojno – tedaj še ni bila niti rojena. Zame je značilno, da nerada prizadenem, zato sem odstopila in povedala samo lepe spomine.
Zakaj sem napisala to knjigo? Moj dan je vreden toliko, kolikor sem v njem ustvarila. Do devetdesetega leta sem bolj ali manj polno delala, nazadnje kot dekanja Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana, potem pa naredila načrt za devetdeseta leta – pisanje knjig. Če se bo komu zdelo to malo pozno, naj pomisli na Johanna Wolfganga Goetheja, enega največjih evropskih književnikov, ki je svoje najbolj odmevno delo – Fausta – ustvarjal v svojih poznih osemdesetih letih, velik del je bil objavljen šele po smrti. Torej nikoli ni prepozno.
Začela sem z dvema knjigama, eno čisto strokovno v angleščini o metodah prenosa znanja, ki potrebuje še kar nekaj časa in napora za dokončanje – in drugo o velikih osebnostih, ki sem jih imela srečo spoznati, z mnogimi tudi prijateljevati. Ta mi je šla hitreje od rok.
Vendar je ustvarjalna zapolnitev delovnega dne samo kratka obrazložitev vzroka za to pisanje. Veliko globlja je želja, morda kar notranja prisila, da se ozrem nazaj. Stara modrost, ki si jo prilaščajo mnogi, tudi Churchill, je: čim dlje v preteklost gledaš, tem dlje v prihodnost boš videl. In jaz lahko neposredno pogledam skoraj v celotno preteklo stoletje. Šele iz razdalje vidiš pomen drobnih doživetij, pa mnogokrat tudi prazno napihnjenost »velikih dogodkov«, marsičemu se v spominu pokloniš, morda celo nasmeješ tistemu, kar je včasih bolelo, tu pa tam se kar vzravnaš, včasih malo manj – zagotovo pa se vse zliva v povezano podobo, kljub posameznim drevesom lahko iz daljave zaznaš gozd, razumeš nekdanje tokove in se zdrzneš ob ponavljanju zgodovine, za katero upravičeno pravijo, da je velika učiteljica, le učencev ima premalo.

Bukla: V uvodni družinski kroniki ste med drugim zapisali: »Zjutraj sem od šestih do pol osmih poučevala delavce v tovarni Litostroj, dopoldne na obrtnih šolah v Ljubljani, popoldne sem hodila na obvezne vaje iz kemije na naravoslovni fakulteti, od osmih do desetih zvečer sem učila na vojaški šoli v Šentvidu, študirala pa pozno v noč in ob nedel­jah ...« Kot dolgoletna učiteljica in profesorica ste lahko sledili več generacijam mladih, se vam zdi, da so se ti v svojem odnosu do dela, učenja in izobraževanja v tem času kaj spremenili?
Kornhauser Frazer: Svojega življenja ne smem ponujati za primerjavo – mnogokrat krute razmere, v katere sem bila porinjena, naj današnje mlade generacije sploh ne bi spoznale, niso edina pot k boljšemu. Gledam svoje potomce in vidim, da jih prav tako kot mene navdušujejo želje po spoznavanju, po ustvarjanju. Le včasih je vzdržljivosti premalo, a tudi to jim bo še vteplo življenje.

Bukla: Svojim učiteljem, profesorjem in strokovnjakom, pri katerih ste se sami učili, ste (poleg strokovnih referenc) večinoma nadeli tudi top­lo človeško avro in jim namenili veliko pohvalnih strani. Se vam zdi, da tudi danes obstajajo profesorji/učitelji, ki znajo videti v mladem človeku še kaj več od njegovega učenja?
Kornhauser Frazer: Obstajajo. Morajo obstajati – brez njih bi odnos učenec-učitelj propadel. Učitelj ni več skladišče znanja, tudi ne več njegov prenašalec. Tista velika osebnost v življenju prav vsakega naj bi bil, ob kateri prepoznavamo vrednote – ne le tiste v trenutni tekmi, predvsem one najpomembnejše za vse življenje.
Za vzoren odnos med učencem in učiteljem nam zgodovina daje veliko primerov, vse tiste lepe zgodbe od starih Grkov naprej. Vendar poglejmo kar svoje lastne. Če bi morali imenovati tri osebnosti, ki so najbolj oblikovale naše življenje, a niso iz vrst svojcev ali ljubezni, potem bi bil med njimi najmanj en učitelj, velikokrat dva. Ko se reka življenja izteka, še posebej spoznavaš, kaj so bili oporni bregovi. Učitelji so nam bili kot podpore mlademu drevescu, nikoli omejevalne, vselej spodbujajoče v pravo smer, vselej s tistim pridihom varnosti. Seveda ne vsi učitelji. Tisti, ki nasilno prenašajo svoja prepričanja brez posluha za učenčeva, tisti ki ne občutijo njegovega razmišljanja, njegovega dihanja, naj ne rinejo v ta poklic. Pravzaprav to ni poklic, to je poslanstvo, skozi stoletja visoko priznano in spoštovano, a danes neredko podcenjevano, pohojeno. Vendar lik dobrega učitelja tudi to prenese, morda je v tem njegova veličina.

Bukla: Rahlo sem se muzala ob vašem »izletu v politiko in pobegu iz nje«, tukaj se res ni veliko spremenilo. Zdi se, da pronicljivo in predvsem brez dlake na jeziku plavate po zelo raznolikih področjih delovanja. Od kod vam tak pogum in samozaupanje?
Kornhauser Frazer: Oj, to so leta. Ko se ti jih nabere polnih devetdeset in več, se zavedaš minljivosti vsega blišča in se ne ustrašiš niti golide gnojnice, s katero te polijejo.
Od kod pogum za plavanje po raznolikih področjih delovanja? Tudi ta pride z leti – in seveda z izpostavljenostjo resničnim pogojem življenja – ne tistim, ki jih največkrat okleščeno pišemo v svoja poročila. Ko sem se na primer v Afriki znašla z bornimi fičniki odgovorna za zagon projekta, ki naj bi lačnim prinesel vsaj malo več kruha, si samo s svojo kemijo nisem mogla pomagati, za dosego oprijemljivih ciljev, tudi tistih najmanjših, je bilo treba poiskati in za sodelovanje navdušiti celo vrsto drugih strok. In najprej se je treba naučiti sploh pogovarjati z njimi. Če pogledam svoje življenje, sem bila veliko bolj kot učiteljica predvsem učenka, ki se je kar naprej učila plavati, vsak dan po drugačnih vodah.

Bukla: Vaša mednarodna sodelovanja, partnerstva in izobraževanja v tujini kažejo na nekoč izredno uspešno izmenjavo znanja v naravoslovju. Je danes temu še vedno tako in kakšna je »teža« domačih znanstvenikov v tujini?
Kornhauser Frazer: Znanost, vsaj naravoslovna, danes ni domača, državna. Ali je dobra v svetovnem merilu ali pa ni. Uveljavljenost raziskovalca se v znatni meri prepozna iz mednarodno pridobljenih sredstev za velike projekte. Vedno znova nas presenetijo naši mlajši raziskovalci, ki prodrejo s svojimi zamislimi in delom – pa seveda tudi nekaj visoko izkušenih, ki imajo po navadi dobro organizirane in mednarodno povezane skupine. Po drugi strani pa so tudi taki, ki doma pridigajo svojo vrhunskost, mednarodno pa ne pomenijo nič ali pa nič več. Tudi zato potrebujemo mednarodni meter. Tako »teža« slovenskega naravoslovja ni nekaj, kar bi se dalo preprosto definirati. Sprejeti moramo širše poglede, naravoslovje je svetovna znanost, smo del svetovne znanstvene skupnosti. Seveda imamo s tem manj možnosti za pušeljc na nacionalnem klobuku, a reči bobu bob ni vselej slabo.

Bukla: Veliko se govori o pomanjkanju sredstev za raziskave in razvoj v Sloveniji. Kakšno je po vaši oceni povezovanje znanosti (npr. kemijske) in gospodarstva (oz. industrije) pri nas? In kaj bi bilo treba po vašem storiti, da bi se to izboljšalo?
Kornhauser Frazer: Sodelovanje med znanostjo in industrijo se pri nas veliko prepočasi razvija – vsak ostaja na svojem bregu. Znanost se vse pogosteje zateka v klice na državno proračunsko pomoč. O pomanjkanju državnih sredstev pa tako ali tako nakladamo za vsa področja in kar naprej, zdaj štrajkajo eni, potem drugi – ne le delavci gospodarskih področij, tudi zdravniki, učitelji, kulturniki, znanstveniki, celo policija, javna in tajna – kdorkoli. Vsak je prepričan, da mu od državnega hlebca pripada več. Če seštejemo vse te zahteve, spoznamo, da je ta hlebec mnogo premajhen – reševanje s posojilom smo že do konca izkoristili in zadolžili naše vnuke in pravnuke. Vlada za svoje preživetje premetuje tistih komaj gibljivih par odstotkov, morda pet, brez velikega uspeha – tisti, ki so prepričani, da so odvzeli njim, napovedujejo nove štrajke, oni, ki so nekaj malega dobili, vpijejo, da je premalo. Moti me, ker se ta cirkus kar naprej nadaljuje. Rešitev za vse je ena sama, trda – povečati tisti hlebec. Za to pa je treba postaviti veliko bolj sproščene mehanizme, kjer bo vsak lahko svoje sreče kovač. To velja zlasti za sodelovanje znanosti in industrije, odprimo vse možne poti in preprečimo birokraciji, da se vtika. Seveda tu takoj dregnemo v uravnilovko, ki je še vedno sveta vera naša. Pa v spodbujanje zavisti in krivo ovajanje, ki je pri nas postalo skoraj nacionalni šport, namesto da bi bilo nacionalna sramota. Ne s kamni, temveč z učenjem in delom, se moramo pognati za uspešnimi. Tako tudi za znanost velja kot za vsa druga področja – usmerjenost v raziskave, ki bodo prispevale bistven delež k dodani vrednosti. In priznanje pravičnega deleža za ustvarjeno – ne le s častjo, tudi z denarjem.

Bukla: Med vrsticami o vaših poteh in srečevanjih me je prijetno presenetila res impresivna mednarodna omreženost in vaše aktivno sodelovanje v izjemno raznolikih projektih, zlasti v okviru Združenih narodov, Unesca, Svetovne banke, inovacijskih centrov, okoljskih projektov in drugo. Kako ste uspeli vse te poti in delo uskladiti s svojimi raziskovalnimi in izobraževalnimi projekti, da o zasebnem življenju sploh ne govorim. Na kratko, kje ste našli čas za vse to in koliko življenj ste v resnici živeli?
Kornhauser Frazer: Moje poti in srečevanja niso bila dodatek – to je bilo redno delo, moje in moje skupine, ki je živela predvsem iz mednarodnih projektov, to je bila naša ambicija in tudi naš kruh, v hudi mednarodni konkurenci ne vselej bel. Ne le finančno – tam smo se tudi miselno vsak dan izpostavljali svetovnim tokovom in v njih zoreli.
Koliko življenj sem v resnici živela? Kot je zapisal pesnik Oton Župančič, imamo le eno domovino, eno življenje in eno smrt. Tako sem morala tudi jaz vse ambicije stlačiti v eno samo vrečo. Kako to uspe? Tako, da tvoje delo ni le poklic, je tudi zasebno doživljanje, je tvoj hobi, tvoja sprostitev, še kaj? Ustvarjalnost je požrešna zver, čisto vse pogoltne, na kar naleti. Ali pa odrine. Ko te popade, se ji predaš, srečo določa občutek, da gre za nekaj, za kar se splača potruditi – celo za nekaj v bistvu nad postavljenim ciljem. Le tako si lahko razlagam, da me je pot do cilja vselej zanimala bolj kot sam vrh ter, ko tega dosežem, ne slavim, saj me po navadi tedaj privlači že novi, višji ali pa vsaj bolj nevaren vršac. Res pa je, da je bil v mojem celotnem življenju največja dragocenost čas – tega boleče nerada zapravljam in sem zato zelo slaba udeleženka v tistem, čemur pravimo prijetni klepet.

Bukla: V nekaj zadnjih desetletjih je področje naravoslovja, tudi kemije, doživelo res velik preskok in nesluten razvoj v različne smeri. Kje vidite pomen (naloge) in prihodnost kemije danes in jutri?
Kornhauser Frazer: Prihodnost vsake znanosti je odvisna od raziskovanja – to pa je v naravoslovju v današnjih časih, ko so zanj potrebne po večini zelo drage aparature, odvisno od vlaganj. Tako tudi o raziskovalni prihodnosti odločajo predvsem tisti, ki dajejo denar. Res so se prioritete v primerjavi z včerajšnjimi spremenile in še bolj se bodo, kajti denarja za neusmerjeno raziskovanje bo še manj. Današnji razpisi za projekte ne terjajo le novega znanja. temveč predvsem tisto znanje, ki je najbolj potrebno za reševanje največjih človekovih problemov – zlasti pretiranega razmnoževanja po eni strani in staranja prebivalstva po drugi, lakote, bolezni, nasilja, izpostavljenosti naraščajočim problemom zaradi motenja naravnega ravnotežja. To znanje pa je vselej multidisciplinarno, vanj se zlivajo in povezujejo dosežki mnogih ved, zato danes o napredku posamezne temeljne vede skoraj ne moremo več govoriti. Kar poglejmo sorazmerno mlado vedo nanotehnologijo, ki je bistvena v gradnji aparatur, posebej računalnikov, pa v medicini, proizvodnji zdravil, tudi v kemijski, tekstilni in celo vojni industriji. Je to fizika? Je to kemija? Je biologija? Nič od tega, a vendar ima korenine in posega v vsako izmed njih. Tudi pomen kemije – tako kot vsake vede – se bo v prihodnje vse bolj meril po tem, koliko prispeva k rešitvam teh problemov. Rešitvam, pravim, ne samo reševanju, kajti eksplozivni čas se za večino nadlog izteka. Današnji čas in še bolj prihodnost ne terjata od raziskovalcev le novih znanj, temveč tudi neposredne napore za njihovo uspešno uporabo. Še bolj bo treba zavihati rokave.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...