Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Aljoša Bagola

»Izgorelost sem sprejel in sklenil, da me ni prišla porazit, ampak preobrazit!«

Samo Rugelj, Bukla 151, 27. 11. 2019

»Izgorelost sem sprejel in sklenil, da me ni prišla porazit, ampak preobrazit!«

Aljošo Bagolo sem prvič videl pred kakimi dvajsetimi leti na enem od oglaševalskih festivalov, ko je še ves mlad in razborit razlagal o eni od svojih reklamnih kampanj. V naslednjih letih je postal eden najprepoznavnejših in velikokrat nagrajevanih slovenskih ustvarjalcev oglasnih sporočil. Dvajset let kasneje smo doživeli njegov knjižni prvenec, v katerem nas je seznanil z izgorelostjo (Kako izgoreti), ki jo je pridobil z delom v tem poslu, in kako se je soočil z njo. Ker se z avtorjem poznava že dolgo časa, sva se med pogovorom tikala.

Bukla: Kako bi proces nastajanja knjige primerjal s tem, ki ga opravljaš dnevno, torej delo v oglaševanju?
Bagola: Ker sem izurjen tako v pripovedovanju zgodb kot v ustvarjanju v stresnih okoliš­činah, mi je uspelo knjigo napisati v za marsikoga zelo zahtevnih razmerah. Tipkal sem pred službo, pred sestanki, med čakanjem hčerke, da konča balet, in v lokalu na Trubarjevi, na kateri že celo leto ropotajo delovni stroji. Če za dober spanec potrebujem skorajda laboratorijske pogoje, pa lahko pišem tudi v vrtincu tornada (smeh). Tudi petnajst let pisanja in oddajanja kolumn v zadnjem hipu je pripomoglo k temu, da sem si v celoti zaupal in v ustvarjanju neverjetno užival.

Bukla: Ustvarjanje knjižnega prvenca torej ni bilo ne vem kako stresno?
Bagola: Če v ustvarjeno damo količkaj sebe, bo v procesu vedno prisotno nekaj strahu in stresa. Pri tem slednja nista posledica nezaupanja vase, ampak bolj spremljevalca ustvarjalčeve zavzetosti za kakovost. No, včasih se zdi, da je to isti »šmorn«. (smeh) Čeprav ljudje poznajo moj stil oglaševanja in v oglasnem bloku takoj vedo, kateri oglas je moj, pa je knjiga vseeno nekaj drugega. Ko naslovnico oblega tvoj portret od blizu, se na njej razprostira tvoje ime, v njej pa odstiraš svojo dušo, potem do tega ... hja, nisi ravno ravnodušen. Oglasi minejo, knjiga pa ostane.

Bukla: Je vse skupaj trajalo dlje, kot si načrtoval?
Bagola: Nastajanje je bilo kar ekspresno. Mojim kolumnam v Marketing magazinu, kjer sem po izgorelosti svoj kompas s strokovnega usmeril v terapevt­sko pisanje, je to branost nemudoma podeseterilo in začutil sem, da tabuiziranost področja duševnega zdravja potrebuje odstiranje. Rad pravim, da vsak tabu »buta«, zato sem želel, da v tem primeru »buta« na koristen način. Ko sem si dovolj opomogel in povrnil moči, se je tudi ideja o knjigi začela manj sramežljivo slikati v mojih mislih. Ključni zunanji motivator pa je bila Manca Košir, ki me je ob vsaki moji kolumni, ki jo je delila na spletu, še obvezno pobarala: »Kdaj bo knjiga, Aljoša?« Kot me je to vprašanje doletelo vsakič, ko sva se srečala na ulici. Zato sem po novem letu, kot neke vrste javno zaobljubo in neposredni pritisk samemu sebi, objavil fotografijo sebe med pisanjem s pripisom »Ker se knjiga ne bo napisala sama«. Nato so se začele za knjigo zanimati založbe in, kako krasno, zdaj je na policah.

Bukla: Dobili smo že nekaj knjig žensk o izgorelosti in stresu, sedaj dobivamo še moško plat. Morda za začetek: kakšne nauke glede dela si prejel preko vzgoje in družine?
Bagola: Moško duševno zdravje je še vedno tabu tema, čeprav je samomorilnost največji vzrok smrti pri moških, mlajših od 40 let. Za slednje vem, da zagotovo drži v Veliki Britaniji, a tudi pri nas dinamika ne more biti bistveno drugačna. Alkoholizem, odvisnost od drog, digitalne odvisnosti, depresija, samomorilnost itd. – vse to je nemalokrat skrajna posledica dolgo neobravnavanih težav zaradi moške nezmožnosti spregovoriti o sebi in svojem počutju. Obveza, da ostanemo močni in pokončni ne glede na karkoli, se nam zgodi, je včasih zgolj mačistično ignoriranje preprostega dejstva, da smo ljudje bitja s kompleksnim čustvenim ustrojem. In če se moški lotimo popravila vsakega stroja, se pa »popravil« svojega čustvenega ustroja v velikem loku izogibamo. Tudi moj oče je bil deloholik, ki je čustva po davnem izročilu večinoma tiščal v sicer zelo pogumnih prsih. A paziti moramo, da pogumno ne postane pogubno. Zato se mi pri sodobni obsesiji s fitnesom zdi žalostno, da v življenju ne uporabljamo res pomembne mišice – svojega jezika.

Bukla: Lahko na kratko poveš svojo zgodbo o izgorevanju?
Bagola: Lahko jo poskušam povzeti precej univerzalno. Najprej uživaš v svojem talentu in zalogah neskončne energije. Nato si ob uspehih oprtaš vedno več obveznosti, predvsem tiste od drugih, se podrediš pričakovanjem, predvsem tistim drugih, in tudi ko ugotoviš, da si ne delite istih vrednot, vztrajno ignoriraš dejstvo, da te to resno izčrpava. Zato povratno zanko skleneš tako, da se pred tem skriješ, po navadi tako, da se še bolj vržeš v delo. To sedaj postane tvoj pobeg, a življenju ne moreš pobegniti. Čeprav se trudiš, da bi ti dovoljkrat nastavilo ogledalo, upajoč, da se v njem končno pravilno uzreš, je na eni točki primorano pred tebe postaviti zid. Ko se pobiraš s tal in ocenjuješ škodo, si želiš, da bi korekcije v življenje vnesel pravočasno, a ugotoviš, da je po toči prepozno zvoniti. Nato se potrt, pobit in upognjen kot notredamski zvonar za nekaj časa zatečeš v izolacijo. In to v obeh pomenih besede – umak­neš se in si začneš ustvarjati notranji oklep, ki te bo ščitil predvsem pred starim sabo.

Bukla: Kaj se je s teboj začelo dogajati po tem, ko si se zavedal, da boš moral spremeniti svoje življenje? Kako si se lotil spreminjanja?
Bagola: Sprva je bilo peklensko. Počutil sem se, kot da sem razočaral vse okoli sebe, strahovi so bili tako močni, da nisem upal niti verjeti, da si bom lahko kadarkoli dovolj povrnil moči, da bom lahko še naprej skrbel za družino in da bom še kadarkoli vsaj približno tako uspešen. Spraševal sem se, kako vendarle si je lahko takšen superman dovolil postati tako šibek, in očital sem si ignoriranje očitnih znakov in ta življenjski spodrsljaj. A potem sem ugotovil, da nisem bil šibek, ampak da sem bil predolgo premočen. Izgorelost sem sprejel in sklenil, da me ni prišla porazit, ampak preobrazit. In takrat sem odkril svojo notranjo moč in si jo končno dovolil uporabljati.

Bukla: Kakšen si novi »ti«? Kakšni so tvoji nauki o izgorevanju in okrevanju po njem?
Bagola: Moj notranji superman, ki je prej v vsakem trenutku reševal svet, je sedaj v pokoju, moj novi jaz pa zna postavljati meje, uporabljati intuicijo, se poslušati in prepoznati okolja in ljudi, ki so kompatibilna z mojimi vrednotami. Ko mi radar sporoči drugače, se izločim iz toksičnih odnosov in se ne dovolim izčrpavati. Več o strategijah, taktikah in spoznanjih pa seveda v knjigi. (smeh)

Bukla: Kako se v današnjih časih izogniti izgorelosti?
Bagola: V nekem članku sem bral, da ni več vprašanje časa, ali bomo izgoreli, ampak kdaj bomo izgoreli. Seveda je to zelo katastrofična napoved, a priznati si moramo, da smo priča epidemiji. To pa le priča o surovosti in neurejenosti sodobnih odnosov, predvsem tistih s samim sabo.

Bukla: To ne zveni optimistično. Kakšno vlogo pa ima pri izgorevanju naša nenehna priklopljenost v digitalni svet, nuja po nenehni prisotnosti, odzivnosti itn.?
Bagola: Sodobne tehnologije so nam pretkano vsilile utvaro, da moramo biti nenehno na razpolago. Ljudje pa nismo ustvarjeni za stalno pripravljenost, ker to ni energijsko vzdržno. Zato je eno izmed mojih ključnih pravil v knjigi tisto, ki pravi »razpolovimo razpoložljivost in podvojili bomo razpoloženje«. Druga utvara, ki so nam jo vsilile sodobne tehnologije, predvsem družbeni mediji, pa je ta, da moramo biti nenehno srečni. Le tako smo po diktatu algoritmov namreč tudi všečkljivi. To v knjigi imenujem »optični optimizem«. Dokazano dejstvo je, da sodobne tehnologije ugrabljajo naš biološki ustroj in nas z nenehno manipulativno rekrutacijo pozornosti izčrpavajo dragocene energije, ustvarjajo zaskrbljujoče zasvojenosti in odvis­nosti ter resno ogrožajo naše duševno zdravje. Ne le cigarete, predvsem pametni telefoni bi morali priti opremljeni s tistimi strašljivimi opozorilnimi nalepkami.
Bukla: Bi se kar strinjal. Boš ostal pri knjižnem prvencu ali morda načrtuješ še kaj?
Bagola: Mislim, da samo s prvencem ne bo šlo. (Čeprav upokojen, si superman v meni v tem trenutku mane roke. A k sreči sedaj tudi ve, da obstajajo meje.)


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...