Intervju: Andrej Blatnik
Urednik leposlovja, publicist, pedagog, ves čas pa tudi literat, se po zbirki kratkih zgodb Zakon želje in knjigi esejev Neonski pečati vrača s svojim tretjim romanom Spremeni me, ki za poznavalce njegovega dela gotovo pomeni presenečenje. Z avtorjem smo opravili pogovor o njegovem zadnjem delu ter tem in onem.
Na tvoji spletni strani je pod rubriko Česa v intervjujih ne sprašujejo, pa bi lahko? zapisano, da pri intervjujih pravzaprav najbolj pogrešaš kaka vprašanja v slogu: zakaj je (po tvojem mnenju!) ta ali oni od tvojih likov naredil tisto, kar pač je. Kaj je bil torej sprožilni moment tvoje nove romaneskne zgodbe, v kateri se Monika, mati dveh otrok, vrne domov, tam pa ugotovi, da je njen mož Borut, sicer drugi protagonist romana, odšel od njih, začasno neznano kam, kot ji napiše v poslovilnem pismu. »Nekaj se je spremenilo. Vse bo treba sestaviti na novo,« pravi, ko se vozi v avtu skozi noč. Zakaj se je to dejansko zgodilo, kaj se je v tistem trenutku v resnici spremenilo?
Andrej Blatnik: Borut se odloči, da bo storil tisto, kar potem stori proti koncu romana. In ker gre za družbeno povsem nesprejemljivo zadevo, odide po mojem mnenju zato, da bi družino zaščitil pred posledicami. Odgovornost za svoje dejanje hoče vzeti nase in le nase. Sicer pa neznosna znamenja sprememb vidi že dolgo, le da jim še ne zna odgovoriti. Ta reakcija je precej običajna, bi rekel. Človek spremembo odlaša, dokler je mogoče.
Bolj me je skrbelo, ali bi se Monika v resnici lahko odzvala tako, kot se je v romanu (v posteljo nemudoma spravi precej mlajšega moškega), in med kolegicami sem na to temo naredil pravo anketo, ki je prinesla zelo zanimive izide. In zgodbe ni spremenila.
Pri romanu, nedvomno presenečenje za marsikoga, ki pozna tvoje dosedanje ustvarjanje, nisi želel imeti spremne besede. Zakaj?
Andrej Blatnik: Roman skuša z literarnimi sredstvi spodbujati nekaj, kar se v zadnjem času v družbi izgublja, in sicer lastno mnenje. Izgublja se tudi pri literaturi: vse več dojemanj literarnih del izhaja iz tega, kaj smo o njih slišali, in vse manj iz lastnega bralnega doživljaja. Knjižne predstavitve prepisujejo iz spremnih besed in besedil na platnicah, bralci pa berejo ta besedila namesto književnosti same. In ker roman pušča več možnosti za razlago in opredelitev, sem skušal pustiti prostor čim bolj odprt.
Intimna, partnersko družinska zgodba, zapakirana v družbeno kritiko potrošništva in cepljena s futurističnimi elementi. Je to tvoj odgovor na globalizacijo enaindvajsetega stoletja, na uničujoči tempo pohlepa, ki se mu, kot kaže, na noben način in ne glede na posledice ne znamo odpovedati? Je to tvoja različica bližnje prihodnosti, sicer manj strašna kot McCarthyjeva Cesta, a še zmeraj ne najbolj prijetna?
Andrej Blatnik: Kako je s tempom pohlepa, si mora vsak odgovoriti sam. Zanj vsemu navkljub še zmeraj velja tisto: vzemi ali pusti. Naš čas pa ga vsekakor spodbuja: medijski vzorniki in mnenjski voditelji postajajo turbobogataši, ne pa, recimo, izumitelji. Ampak: se ti ne zdi, da je tudi v takšnem položaju srečen konec še zmeraj mogoč? Ali ne pride roman v bistvu do njega? Kar je dosežek, v katerega je vredno vložiti nekaj truda: koliko knjig o srečni prihodnosti pa sploh poznamo?
Bankomati kot muzejski eksponati antropološke vrednosti, postelje v nakupovalnih centrih, ki ti omogočajo, da hipermarketov sploh ni treba zapustiti in se ljudje lahko ves čas prepuščajo nemotenemu nakupovanju. Je za vse res krivo oglaševanje, poklic oziroma poklicanost, ki ji je zavezan Borut, dokler se ne iztakne iz tega časa in te realnosti?
Andrej Blatnik: Nikakor. Oglaševanje je res zelo privlačen, celo simbolen poklic za današnje čase, ker prodaja ovoj, lahko celo brez vsebine. Za pisatelje še zlasti zanimiv, ker dobro trži besede, ki so sicer, kot pravi neki oglas, vsak dan vse manj vredne. Zato ni čudno, da je vrsta avtorjev, od Houellebecqua do Kluuna in tudi nekaterih domačih, za svoje like izbrala prodajalce praznih besed. Da ne bo pomote, tega posla ne smemo prezirati, to bi bilo ceneno moraliziranje, ampak premišljati: na fakulteti učim, da so oglasna sporočila lahko tudi umetnostna zvrst, ki doseže največ ljudi. V Borutovem poslu sem združil malo svoje davne oglaševalske prakse, malo teorije, malo potrošniške izkušnje in malo vizije in kaže, da mešanica deluje: kolegica, lastnica velike agencije, ki sem ji dal v preverbo slogane iz romana, mi je ponudila poslovno sodelovanje.
Maya, bivše Borutovo dekle, tudi zaradi slabih osebnih izkušenj ne verjame več v realne medosebne odnose in praktično prisega na virtualno identiteto, na virtualno partnerstvo na medmrežno socialno življenje. Ali po tvojem mnenju sodoben način življenja res tako ubija medosebne odnose, jih zbanalizira in instrumentalizira? Je edini način, da spet zaživimo kot ljudje, ta, da se odpovemo sintetični hrani in »stičniku«, napravi ki nas povezuje z globalno Zemljo ter v vseh pogledih privezuje nanjo?
Andrej Blatnik: Tehnologija je nedolžna, krivi smo mi, ki jo uporabljamo, kot jo uporabljamo. Ko je nastal internet, smo v možnostih nekrmiljenih objav vsi videli način demokratizacije: končno bo vsak lahko povedal, kar želi, brez omejitev in cenzur, in svet bo boljši. Zdaj pa vidimo, da je na forumih in v spletnih komentarjih narasla predvsem količina zelo sovražnega govora. Internet ni nič kriv, kot ni kriva puška, če iz nje streljaš.
Ob pisanju romana si se večkrat odpravil tudi v Indijo. Je družbena realnost, ki je vrvela okoli tebe, kaj vplivala na samo delo?
Andrej Blatnik: Dala mi je osamo, ki je potrebna za pisanje, in izstop, ki je potreben za premislek. Zgodbo o zahodnjaškem urbanem življenju je zelo smiselno pisati na indijskem podeželju. Izkušnja se zelo oddalji in potem jo je laže razumeti.
Kot dolgoletni urednik domačega in tujega leposlovja si v nenehnem stiku z novostmi na svetovnem in slovenskem literarnem področju. Kam bi umestil potenco slovenskih pisateljev v mednarodnem merilu? Se ukvarjajo s pravimi temami? Jih obdelujejo na pravi način in na dovolj visokem nivoju?
Andrej Blatnik: Slovenci imamo dobre pisce. Rečeno z nogometnim jezikom, morda nihče ne igra v evropski ali svetovni reprezentanci, veliko pa v prvi ligi. Že to, da ima v tujem jeziku objavljene knjige kar četrt članov Društva slovenskih pisateljev, je dober znak. Seveda pa je v majhni kulturi vsak avtor hitro zelo izpostavljen, kar ima tudi slabe strani: pisci, ki bi v večjih kulturah lahko objavljali le v samozaložbi, so pri nas medijsko slavljeni in kriteriji so se zameglili. Naša književna tradicija je obremenjena z likom pisatelja kot nemirnega čudaka, kar niža vstopni prag za pisce, po drugi strani pa na primer tisti, ki bi hoteli brati urbano žanrsko prozo, skoraj ne morejo najti domače ponudbe. Še zmeraj tako čakamo na privatizacijske kriminalke! A tudi to se spreminja – in se bo še bolj.
Lahko poveš še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Andrej Blatnik: Zdaj pišem knjigo zelo kratkih zgodb, najdaljše imajo eno stran. (»Vse se je spremenilo v trenutku,« piše v romanu in takih trenutkov bo kmalu za celo knjigo.) In se trudim, da bi čim več odličnih avtorjev z Literaturine delavnice kratke zgodbe, ki jo vodim, čim prej naredilo čim boljšo knjigo.
In, za konec, malo za šalo, malo zares; ko napiše roman pisatelj, ki je tudi učitelj kreativnega pisanja, je tu nedvomno vprašanje, za kakega ustvarjalca se ima: Za takega, ki mu pisanje sloni zgolj na notranji inspiraciji, ali za takega, ki z drugim očesom sem ter tja pogleduje tudi na študijsko literaturo s tega področja? Ali drugače: koliko lahko po tvojem mnenju študij samega procesa pisanja in ustvarjanja preoblikuje samonikli ustvarjalni proces? Koliko je dobro in kje, na kateri točki ga lahko začne blokirati in spreminjati v že videno matriko, izvedeno iz že prehojenih poti drugih pisateljev?
Andrej Blatnik: Iz tega se v romanu malo ponorčujem z zahvalo vrsti znanih avtorjev, katerih stavek ali dva sem malce posvojil in ga vključil. Vendar se zahvalim zakrito: navedeni so le z imeni, začetnico priimka in namigom, kaj je preoblikovano. Izziv za literarne stezosledce! A nič hudega, če se namigov ne opazi. Apollinaire je rekel: »Trupel mrtvih očetov ne moreš večno vleči s seboj.« In beležka »Nič ni naključnega in nenamernega«, ki uvaja roman, ni le odgovor na pogosto opombo, ki naj bi pisatelje varovala pred sodnimi procesi, ali na občutek, da se stvari v življenju \\'pač zgodijo\\', s katerim se izogibamo odgovornosti, ampak tudi samoironija človeka, ki o svojem pisanju dobro ve, da ni samo iz navdiha.
Sploh pa: le od kod prihaja to razpotje med idealno literaturo, ki naj bi bila čim bolj spontana, in idealnim življenjem, ki naj bi bilo čim bolj urejeno? Če bi bilo res tako, bi bila literatura in življenje daleč narazen. In oboje bi bilo precej manj zanimivo, se mi zdi. Kaj pa misliš ti?
Ena od zelo kratkih zgodb: Iz Ekspanda domov
»Dovolj imam tega, da čemim ves čas za platnom in sopiham in bezam pod dvorano in tresem stole, filma pa nikoli ne vidim,« je siknila tridimenzionalna pošast, preden je odtrgala glavo prvemu gledalcu.
Andrej Blatnik