»Odzivi so, celo kakšni starši me kdaj kaj pohvalijo.«
Andrej Rozman Roza je umetnik, ki ga slovenski javnosti ni treba posebej predstavljati. Roza je prisoten v literaturi in na gledališkem odru kot dramatik in prevajalec. Letošno pomlad je bil za knjigo Pesmi iz galerije nagrajen z desetnico, eno najvidnejših domačih nagrad, ki se podeljuje za najboljše izvirno otroško ali mladinsko delo v poeziji ali prozi. Ob tej priliki sva se pogovarjala o knjigi, njenem nastanku, posebnostih in še o čem.
Bukla: Roza, čestitke za desetnico, vesela sem, da so bile Pesmi iz galerije, ki so v našem prostoru nekaj posebnega, nagrajene. Pojdiva čisto na začetek. Kako se je porodila ideja o pesmih, ki bi bile napisane na slikarska dela?
Roza: V Narodni galeriji sem pred leti za 8. februar recitiral svoje pesmi in potem sem še nekaj komentiral slike in nato je Kristina Preininger, kustosinja v Narodni galeriji, zadolžena za izobraževanje in popularizacijo, predlagala, da bi na podlagi slik iz Narodne galerije napisal serijo pesmi, ki bi izšle v knjigi. Takrat sem razlagal tisto Langusovo sliko Primičeva Julija z bratom Janezom, kjer Julija drži v naročju kokoško, kokoška pa me je nekako spomnila na Slovenijo. Malo sem se pohecal in napletel to zgodbo, ki sem jo kasneje tudi uporabil v pesmi, no, in potem me je poklicala Kristina z idejo o pesmih. Pogovarjala sva se, da bi napisal vsaj kakšnih trideset takšnih pesmi. V istem tednu si me poklicala tudi ti, če bi za Pil pisal kakšne pesmi za mularijo. Zdelo se mi je fino, če se to nekako poveže in bi pesmi najprej izhajale v Pilu. Potem sta se pa ti in Kristina dogovarjali, kako bi ob pesmih na kratko predstavili še slikarje in umetniško delo. In nastali so ti članki v Pilu.
Bukla: Ki so bili tudi presenetljivo dobro ocenjeni med mulci.
Roza: Ja, fajn, kaj naj rečem. No, spomnim se, da sem za začetek nove sezone Pila, se pravi septembra 2015, predvidel pesem na eno drugo sliko, potem sem pa pomislil, da bi na september, ki je tudi začetek šole, najbolj ustrezala Marija Terezija, znana po uvajanju obveznega šolanja.
Bukla: Ste potem že ob Kristinini ideji načrtovali, da bodo to bolj pesmi za otroke?
Roza: Ja, to je bila želja Narodne galerije, da so pesmi za najstnike, ne ravno za otroke. Za tiste na koncu osnovne šole, osmi in deveti razred, ne pa za predpubertetnike. Ker za njih je že Gal v galeriji, to pa naj bi bilo bolj za mladostnike. Nekatere so seveda primerne tudi za mlajše, a ko sem enkrat vodil po galeriji šestošolce in jim bral nekatere pesmi, sem videl, da jim je treba še marsikaj razložiti, da razumejo. Nekatere besede se jim zdijo težke oziroma jih ne poznajo, na primer slikarski opus ali blues. A nekatere bi morale biti povsem razumljive tudi mlajšim, na primer Marija Terezija ali Karingerjev avtoportret z ženo in psom. Večina jih je za starejše. A se je zgodilo, da je na eni izmed predstavitev za mlajše k meni stopil temnopolti fantek in mi rekel: »Tisto o zamorki ste pa zelo dobro napisali!« Te pesmi njim nisem bral, a sem po tistem ugotovil, da je čisto razumljiva tudi za šestošolce, zanj pa je bila sploh zanimiva, ker je temnopolt, kar je pri nas v Sloveniji bolj redkost, in se ga je zato še toliko bolj dotaknila.
Bukla: Pesmi ste pa pisali bolj sproti, tako kot so izhajale v Pilu, ne naenkrat.
Roza: Ja, bolj počasi je šlo, vmes sem delal še druge stvari.
Bukla: Kako pa ste izbrali slike, na katere ste potem napisali pesmi?
Roza: V bistvu sva jih skupaj s Kristino. Šla sva skozi galerijo, pa mi je bolj ona izbirala, no, predlagala mi je, katere se ji zdijo še posebej pomembne, pripovedovala zgodbe o njih, marsikaj zanimivega o slikarjih, nastanku slik, motivih, ljudeh takratnega časa. Odgovarjala je tudi na moja vprašanja, skratka marsikaj uporabnega mi je povedala, kar sem potem uporabil v pesmih.
Bukla: Ampak nekatere ste pa tudi sami izbrali, po svojih željah?
Roza: No, ja, seveda. Absolutno sem jih tudi sam izbiral. Recimo za november, ko imamo dan mrtvih in noč čarovnic, se mi je zdelo zelo primerno Metzingerjevo Obglavljenje sv. Janeza Krstnika. No, ta pesem vsekakor ne bi smeli biti za ta male, ker je slika res krvava in so jo tudi že dali ven iz stalne zbirke, ampak meni se je pa zdela zanimiva zaradi grozljive zgodbe, kako je Salome prišla do želenega poljuba. Potem se mi je zdelo zanimivo na primer Marijino oznanjenje Helene Vurnik, ki ni last Narodne galerije in je bilo takrat slučajno na gostovanju. Ta slika se mi je zdela fascinantna zaradi secesijskega stila in sodobne upodobitve angela, ki izginja kot pri dvojni ekspoziciji fotografije. Poleg tega sem želel imeti tudi ženske slikarke, ki jih ni v Narodni galeriji niti za prste ene roke. Hotel pa sem imeti tudi kakšno temeljno katoliško temo, saj so bile te zelo pomembne za razvoj slikarstva.
Bukla: Se pravi, tudi sami ste izbirali slike na podlagi všečnosti, pa tudi na podlagi zgodbe, o kateri ste kaj zanimivega izvedeli. Ste tudi sami raziskovali še kakšne podrobnosti o slikah?
Roza: Seveda sem tudi sam še kaj prebral, nekaj knjig mi je posodila tudi Kristina. No, nekaj sem pa tudi izvedel po spletu, marsikakšna slika je tudi na Wikipediji, pa tudi same slike so na spletu, Narodna galerija ima celo zbirko dostopno na spletu, nekatere slike sem tudi fotografiral, da sem si sliko potem tudi doma temeljito ogledal. V resnici so nekatere slike kar majhne, na primer slika Pavla Künla Ribji trg, pa še visoko je postavljena, bi si moral s pručko in povečevalnim steklom pomagati, da bi si jo lahko natančno ogledal v galeriji, a sem si jo namesto tega dobro ogledal na internetu in odkril mnogo detajlov, ki jih sicer ne opaziš. Še Kristina ni vsega opazila. Te komaj opazne izključno ženske postave so mi bile pomembne za del zgodbe, ki sem jo vpletel v pesem o tej sliki.
Bukla: Ste morali kar dobro pogledati sliko, jo raziskati, prebrati kaj o njej, da ste lahko napisali pesem. Ni to tako enostavno, kot se zdi ali kot si bi lahko marsikdo predstavljal. Sliko pogledaš in napišeš pesem.
Roza: Ja, gotovo. Na primer o Mušiču sem moral kar dosti prebrati, ga nisem dobro poznal, se izobraziti, da sem lahko potem kaj napisal. In sem imel srečo, ker imajo v Narodni galeriji njegovo stalno razstavo, h kateri sodi tudi zelo zanimiv televizijski intervju, ki ga je imel z Mušičem Jože Hudeček. Tako me je pri Mušiču na koncu najbolj fasciniralo to, da je vse slikal po spominu. Vse je moral najprej v sebi predelati, nič ni slikal direktno.
Bukla: Mogoče veste, če je še kakšen tak primer v slovenski literaturi, da bi kdo takole na neko umetnost, na primer na slike, napisal zbirko pesmi? Celo zbirko, ne le eno pesem. Ker posamična umetnija je seveda že koga tako navdušila, da je napisal pesem, ampak takole sistematično, kot je vaše zdajšnje delo, pa ne. Ali se motim?
Roza: Ja, v Narodni galeriji to imajo. Na primer Boris A. Novak in pa Svetlana Makarovič sta že pred mano pisala verze o njihovih slikah.
Bukla: Svetlanin Gal v galeriji je sicer zgodba.
Roza: Ja, ampak če se prav spomnim, je v verzih. Doma imam tudi zelo zanimivo češko knjigo, ki govori o zgodovini modernega slikarstva v stripu.
Bukla: No, saj tudi v Pesmih iz galerije so opisi slik začinjeni še z duhovitimi stripovskimi vinjetami ilustratorja Jakoba Klemenčiča.
Roza: Ja, malo stripovskega je tudi v tej knjigi.
Bukla: Kako pa se vam je zdelo, ko smo v Pilu skupaj z Narodno galerijo naredili natečaj za otroke na podlagi slik iz Narodne galerije in po zgledu vaših pesmi? Kakšne so se vam zdele njihove pesmi?
Roza: Ja, to se mi zdi vedno fajn, takšna otroška ustvarjalnost. Sicer je že dve leti od tega in sem že malo pozabil, ampak vem, da je bilo veliko teh pesmi in da so bile nekatere zelo fajn. Spomnim se enega majhnega fantka, ki je napisal zelo preprosto, a igrivo doživeto pesem o Langusovi sliki fantka z lesenim konjičkom. Pa devetošolke, ki je imela celo serijo teh pesmi, zelo se je potrudila. Zelo sem vesel, če so otroci literarno kreativni, a sem po drugi strani zmeraj tudi malo žalosten, kadar mislijo, da je za pesem bistveno to, da se rima. Tako jih najbrž učijo v šoli, je pa to škoda.
Bukla: Se strinjate, da otroci berejo, če je dobro napisano?
Roza: Ja, mislim, da je to res. Seveda tudi poezijo nekateri berejo, poznam otroke, ki veliko berejo. Berejo sicer specifično, ampak berejo.
Bukla: Imate kakšne odzive na vaše pesmi?
Roza: Odzivi so, celo kakšni starši me kdaj kaj pohvalijo. Pred kratkim se mi je zgodilo, da me je ustavila neka mama, ki mi je povedala, da ima njen sin težave z branjem in pisanjem in mu je knjiga Kako je Oskar postal detektiv dobro dela. Pa ne samo njemu, ampak tudi za učiteljico je bilo dobro, da je malo razmislila, da to, da imajo otroci težave z branjem in pisanjem, ne pomeni, niti da so leni niti da so neumni. Pravzaprav se mi kar dostikrat zgodi, da me na cesti ustavijo kakšni starši in rečejo otrokom, no, vidiš, to je pa ta, ki je napisal tiste pesmi, ki smo jih brali. Saj včasih mi gre tudi na živce, ko me tako ustavijo, še sploh, če nisem sam, a v glavnem mi pa dobro dene takšna pohvala iz prve roke. Javno intimo sem izgubil, že ko sem nastopal v reklamah, tako da mi je to, da me ne prepoznajo kot tistega s televizije, ampak pesnika, kar všeč.
Bukla: Omenili ste nove oblike branja s pojavom nove tehnologije. Kaj mislite o tem?
Roza: Danes pri mladi generaciji stopajo v ospredje nove oblike branja. Na primer bralniki. Na Finskem, kjer branje spet narašča, mladi v glavnem posegajo po bralnikih. Popularne so tudi zvočnice.
Bukla: Ampak pri nas se zvočnice niso obnesle. Celo nehali smo jih prodajati.
Roza: Ja, naš trg je majhen in je temu primerno tudi ponudba bolj skromna. Tako da se mi zdi, da so nad zvočnicami obupali malo prehitro. Seveda bi za to potrebovali predvsem pametno kulturno politiko države. Prepričan sem, da bi se zvočnice prijele, če bi bila ponudba pestra, kvalitetna in po sprejemljivih cenah. Če se gremo narod, moramo imeti tudi sodobno kulturno ponudbo, sicer bi bilo bolj pošteno do naših otrok, da jim ne težimo z domoljubjem. Le široka in sodobna ponudba v slovenščini nas lahko ohrani pred počasnim razkrojem pri živem telesu. Zato si zadnje čase prizadevam, da bi čim več svoje literature prenesel na sodobne medije.
Bukla: Pri poeziji je dobrodošlo, da pesnik sam ali pa kdo od igralcev bere poezijo. Zato so, kot vem, v Narodni galeriji, kjer so za najstnike pripravili dejavnost Pesmi v galeriji, kjer lahko mladi neposredno pred umetninami tudi sami napišejo kako pesem, v ogled vključili posnetke, ko vi berete pesmi …
Roza: Pesem je tudi melodija. Važna je interpretacija.
Bukla: Pesmi ste pisali že kot otrok, kajne?
Roza: Ja, že v nižjih razredih osnovne šole in potem vse šolanje. Pesmi so bile seveda različne v različnih obdobjih. Sem se pa vedno ukvarjal s tem.
Bukla: Roza, vesela sem, da je knjiga dobila pohvale, da so vaše pesmi nagrajene. Upam, da že snujete kakšne nove, zanimive načrte. Uživajte zdaj v naravi, kamor se odpravljate na oddih.