Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

Anja Naglič, prejemnica Jermanove nagrade za leto 2022

Štefan Vevar, foto: osebni arhiv, Bukla 169, 23. 11. 2022

Anja Naglič, prejemnica Jermanove nagrade za leto 2022

Nemcistka in sociologinja kulture Anja Naglič že vrsto let dela kot prevajalka iz nemščine, filmska publicistka in vodja podnaslovnega prevajanja v Slovenski kinoteki. Prevaja zlasti filme, prozo, dramatiko ter strokovna in esejistična besedila s področja filma, sociologije in zgodovine. Društvo slovenskih književnih prevajalcev ji je letos podelilo Jermanovo nagrado za izjemen prevod zbirke esejev Ornament množice (Založba /*cf., 2021) pomembnega nemškega misleca iz prve polovice 20. stoletja Siegfrieda Kracauerja.


Bukla: Jermanovo nagrado prejemate za svoj tretji prevod dela Siegfrieda Kracauerja. Kdo je bil Kracauer in kako je prišlo do vaših treh prevodov njegovih del?
Naglič: Kracauer je bil arhitekt, sociolog, filozof, novinar, publicist, esejist, urednik, pisatelj, predvsem pa filmski kritik in teoretik ter začetnik sociologije kina. Bil je vpliven in izrazito družbenopolitično angažiran kronist in analitik filmske umetnosti od začetka dvajsetih do konca petdesetih let 20. stoletja, eden ključnih kulturnih kritikov 20. stoletja in eden prvih analitikov množične kulture. Skupaj z Walterjem Benjaminom, Ernstom Blochom, Theodorjem W. Adornom in Maxom Horkheimerjem sodi med najpomembnejše, najplodovitejše in najbolj kritične nemške intelektualce svojega časa; zlasti pomembno vlogo je odigral v obdobju weimarske republike.
Kracauerja sem kot cinefilka spoznala v študentskih letih. Prevod njegove sociološke študije Uslužbenci (2013) sem Založbi /*cf. predlagala sama. Prav tako sem sama predlagala izbor in prevod njegovih besedil o filmu, ki je pod naslovom Filmska čitanka (2017) izšel pri Slovenski kinoteki. Zbirko Ornament množice (2021) pa sem prevedla na željo Založbe /*cf.

Bukla: Kakšne vtise ste dobili o Kracauerjevem pisanju? Vtisi te vrste najbrž preidejo v prevajalčevo intuitivno sfero, iz katere potem črpa svoje prevodne odgovore. 
Naglič: Kracauerjev slog pisanja je poseben in zahteven, težave povzroča že pri branju, še bolj pa pri prevajanju. Avtor pogosto piše zelo zgoščeno in eliptično, dostikrat nejasno prehaja med konkretnim in abstraktnim, med dobesednim in prenesenim pomenom besed. V njegovih besedilih najdemo veliko nenavadnih, zapletenih, dvoumnih formulacij, številne arhaizme, pa tudi neologizme, dolge, kompleksne povedi in nemalokrat zelo poseben besedni red. Poleg tega kot eklektičen mislec prepleta različna raziskovalna področja in teoretske tradicije; v zbirki Ornament množice ob filozofiji, sociologiji, filmu in literaturi, ki so glavne teme esejev, v besedila vključi tudi vprašanja ali vsaj terminologijo s področja plesa, fotografije, arhitekture, umetnostne zgodovine, religije, jezikoslovja, matematike, fizike … Navdušujoče pa je, da je v njegovem pisanju tudi veliko duhovitosti, ironije, besed­nih iger in domiselnih literarnih figur.

Bukla: Eseji, ki ste jih prevajali, so nastali v času weimarske republike, torej pred slabim stoletjem. V čem je danes njihova vrednost?
Naglič: Ti interdisciplinarni eseji, v katerih gre za preplet sociološke analize, zgodovinsko-filozofske razprave, literarne miniature in publicističnega pisanja, so pomembni dokumenti o kulturnem in kulturnopolitičnem dogajanju v weimarski Nemčiji. Hkrati so eni prvih prispevkov s področja sociologije kulture in analize množične kulture. Deloma nam tudi pomagajo razumeti ideje frankfurtske šole. Nekateri od njih – npr. naslovni Ornament množice, Fotografija, Biografija kot umetniška oblika novega meščanstva, Male prodajalke gredo v kino in Film 1928 – že dolgo sodijo med pomembna referenčna besedila. Ne nazadnje pa so zanimivi tudi zaradi številnih vzporednic med takratnim in sedanjim časom.

Bukla: Kako bi opisali Kracauerjevo metodo in slogovni prijem? Bi se strinjali s tezo, da je njegova metoda detajlirano, skoraj detektivsko minuciozno razčlenjevanje podob, ki pa ga redko pripelje do jasnega koncepta? Da večinoma ostaja pri slikovitem odbiranju in razbiranju vzorcev?
Naglič: S to tezo bi se strinjala zgolj ob manjšini Kracauerjevih besedilih, nikakor ne ob tistih, posvečenih filmu in sociološkim temam. Res pa je, da je bil Kracauer po osnovni izobrazbi arhitekt in je – kot ugotavlja tudi Adorno – vse dojemal izrazito optično; in res je tudi, da – če citiram filmsko ­teoretičarko Gertrud Koch – »[njegov] plastični jezik in imaginativno mišljenje dajeta besedilom literarno kvaliteto, ki včasih zasenči njegove teoretske konstrukcije«.

Bukla: In kajpak osrednje vprašanje: kakšen ključ ste uporabili za »odklepanje« te pisave v vsej njeni raznolikosti ali morda natančneje: koliko ključev v njihovi raznorodnosti?
Naglič: Za pravilno odklepanje Kracauerjeve pisave je bilo potrebno dolgotrajno, včasih že kar mukotrpno vrtanje s tematskimi ključi – oprtimi na avtorjeve vire, raznovrstne slovarje, priročnike in posvete s strokovnjaki – po esejem bolj ali manj skupni poetično-hermetični ključavnici.

Bukla: Si morda lahko prikličete v spomin kakšno jasnovidno Kracauerjevo spoznanje, relevantno tudi za današnji čas? 
Naglič: Zelo relevantna za današnji čas se mi na primer zdijo spoznanja, do katerih je Kracauer leta 1929 prišel v že omenjeni študiji Uslužbenci. V njej je z analizo uslužbencev, ki so bili takrat še razmeroma nov in slabo raziskan sloj prebivalstva, odlično detektiral vrsto nevarnih družbenih pojavov, s katerimi se soočamo tudi slabo stoletje pozneje: odsotnost razred­ne in politične zavesti (takrat pri uslužbencih – ki so le nekaj let po objavi Kracauerjeve študije odločilno pripomogli k Hitlerjevemu vzponu na oblast –, danes pa pri številnih slojih prebivalstva), nacionalistična fašizacija, brezobzirno poblagovljenje vsega obstoječega, racionalizacija in mehanizacija dela, strukturna brezposelnost, težnja k absolutizaciji eksploatacije, zlorabljanje vajenskega (danes študentskega in prekarnega) dela, anonimnost in brezosebnost finančnega kapitala, eskapistično zatekanje k ponudbi zabavne industrije, obsedenost z mladostjo … Kako sodoben in relevanten – pa tudi duhovit – premišljevalec je Kracauer v zbirki Ornament množice, pa morda najneposredneje doživimo ob kratk(očasn)em eseju Dolgčas.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...