»Bistvo kriminalk vidim v zavajanju.«
Avgust Demšar je s svojim prvim kriminalnim romanom Olje na balkonu pred več kot desetletjem tako navdušil slovensko bralno občestvo, da mu je to dalo motivacijo za ustvarjanje novih detektivsko-kriminalnih zgodb. Zdaj je pred nami že njegov jubilejni, deseti roman Cerkev.
Kot že nakazuje njegov naslov, se zgodba (delno) suče okrog cerkvenih krogov, a v resnici se njene niti razpredajo še precej dlje, vse do imaginarne pohorske vasice Vodnjaki in še do kod. Roman v popolni maniri svojega žanra prinaša napeto branje, polno skritih ključev in številnih namigov, ki poleg bralskega užitka ponujajo tudi slast detektivskega raziskovanja. Avgust Demšar, ki je bil v preteklosti za svoja dela nominiran tudi za nagrado kresnik, tako znova upravičuje naziv »prvega peresa slovenskega detektivsko-kriminalnega romana«, kakor ga radi označujejo zvesti bralci njegovih del.
Bukla: Cerkev je vaš »jubilejni«, deseti kriminalni roman in menda ste najprej načrtovali, da bo prav zato – in tudi zaradi želja bralcev po vaših daljših kriminalnih romanih – poseben (tudi) po obsegu; vseboval naj bi milijon znakov. Ste to idejo potem opustili, ker želite še naprej ostati zvesti svojemu načelu zabave med pisanjem vse od prvega do zadnjega znaka, ne pa da ustvarjate pod pritiskom?
Demšar: Tistih milijon znakov je bil zarečen kruh, oziroma če govorimo v jeziku kriminalk, strel v koleno. Bil je ponesrečen poskus zunanjega vpliva na proces pisanja. Cerkev je v prvi verziji res imela nekaj čez milijon znakov, a besedilo ni zdržalo kritičnega branja. To sledi po recimo dveh, treh mesecih inkubacijske dobe, ko spisano besedilo leži v predalu in se ga ne pritaknem. Ta čas je potreben, da lahko na lastni tekst pogledam vsaj malo bolj objektivno. Ugotovil sem, da so določena poglavja spisana na silo, na daleč se je videlo, da se z njimi umetno nabijajo strani. Odstranil sem približno dvajset odstotkov besedila, še enkrat toliko pa napisal na novo. Zdaj vem, da lahko pišem le na en način. Ko imam zgodbo, sedem in jo začnem pripovedovati. Ko povem vse, kar je treba povedati, je roman končan ne glede na število znakov ali strani.
Bukla: Za vsa vaša predhodna dela je značilno, da fikcijo naslonite na neko splošno frustracijo, ki najeda posameznika ali družbo v aktualnem času. Tega ste se držali tudi v Cerkvi, kjer ste za kuliso dogajanja uporabili razvpiti finančni škandal mariborske nadškofije, ki ste ga dodobra preučili. Ste pred pisanjem odšli tudi na kakšne pogovore v cerkvene kroge in imeli pri tem več sreče od vaših romanesknih kriminalistov?
Demšar: Žal ne, znašel sem se pred enakim problemom kot moji junaki v romanu. V cerkvenih krogih nimam znancev, sploh pa ne takšnih, da bi jih spraševal tisto, kar me je zanimalo. Na srečo je bil finančni škandal mariborske nadškofije v času, ko se je dogajal, dovolj razvpit, da je v medijskih arhivih več kot dovolj materiala, ki sem ga potreboval za pisanje Cerkve.
Bukla: Pri pisanju se že od nekdaj držite Van Dinove zapovedi, ki pravi, da v dobri detektivki truplo preprosto mora biti prisotno, in da bolj kot je mrtvo, bolje je. V Cerkvi bralec naleti celo na precej več trupel kot zgolj na eno. Je vse to v vlogi še večje žanrske dodelanosti in zaostrenosti zgodbe?
Demšar: Večje število trupel je zelo uporaben žanrski prijem. Struktura, kjer imamo na začetku eno truplo, čemur sledi detekcija, da bi na koncu odkrili, kdo je moril, se mi zdi preveč preprosta. Nova trupla, sploh če so nepričakovana, če na primer umre tisti, ki ga bralci najbolj sumijo, odklanjajo zgodbo v druge smeri, dvigujejo napetost, krepijo suspenz in ne nazadnje predramijo besedilo, če je medtem malo zaspalo. Obenem me fascinira še en fenomen, ki ga tematizirajo kriminalke. Ko človek po spletu okoliščin, po nesreči, v afektu ali pač premišljeno umori človeka, s tem pade v spiralo zločina in izgubi kontrolo nad lastno usodo. Potegne ga v dejanja, ki jih narekujejo sile, neodvisne od njega samega.
Bukla: Menda že takoj na začetku, ko začnete ustvarjati zgodbo, veste, kdo je morilec, koga je umoril in zakaj. Je bilo tudi v Cerkvi tako, pa čeprav ob napeti osnovni zgodbi spremljamo še nekaj stranskih, ki tako prinašajo obilo dodatnih zapletov in tudi malenkosti, na katere mora biti pisec pozoren, če želi, da se vse razplete v želeno smer?
Demšar: Cerkev ni v tem nič drugačna. Vprašanje, kdo je storilec, je tisto, kar v veliki meri žene moje bralce in bralke in kar se jim (upam) razkrije šele na koncu romanov, obenem pa je to prvo, kar si razčistim, ko začnem razmišljati o novi knjigi. Da, moj pristop k pisanju je tak, da že od začetka vem, za kaj gre, torej kdo mori, koga in zakaj. Sploh z vprašanjem zakaj oziroma z motivacijami storilcev za umore se zadnje čase precej ukvarjam. Motivacija v Cerkvi se mi zdi še posebej posrečena in kompleksna, res pa je, da včasih tozadevno zaidem malo pregloboko. Tu (in ne samo tu) vskoči urednik mojih romanov ter opravi svoj del, da iz rokopisa nastane knjiga. Glede stranskih zgodb, če jih lahko tako sploh imenujemo: zdijo se mi pomembne, ker predstavljajo še enega od vsestransko uporabnih prijemov žanra. V stranskih zgodbah so nametani ključi rešitve, v njih so pravi in lažni namigi, bralca, ki se preveč približa rešitvi, oddaljijo od problema, otopijo mu pozornost, če je to potrebno, in tako dalje. Če se bralcu med branjem zazdi, da ga je stranska zgodba odvlekla preveč vstran, se ne sme jeziti name, ampak se naj vpraša, zakaj.
Bukla: Si podobno, kot to počnejo tudi kriminalisti v vaših delih, tudi sami pred pisanjem ali med le-tem narišete diagrame vseh oseb, njihovo povezanost in vzročnost delovanja?
Demšar: Ja, v času intenzivnega nastajanja nove zgodbe je vse okrog mene polepljeno z diagrami, miselnimi vzorci, družinskimi drevesi, sociogrami, časovnimi trakovi in podčrtanimi vprašanji ter opozorili, na kaj vse moram biti pozoren. Nekako tako, kot se to splete človeku v glavi, le da moram jaz to videti, imeti pred očmi. Po svoje je to eden bolj igrivih in uživaških delov pisanja, po drugi strani pa zna biti precej obremenjujoč. Na primer takrat, ko strukturo tako zakompliciraš, da postane nepregledna in se ti začne rušiti ter sesedati.
Bukla: V preteklosti je za vaša dela veljalo, da se zgodba odvija v času, v katerem v resnici ustvarjate določen roman. Ali gre pri Cerkvi za svojevrsten premik, saj se roman dogaja v natančno datiranih dneh na pragu letošnje pomladi. Od kod odločitev za tako potezo? Ste se med ustvarjanjem morda zato težje prestavili v časovno obdobje, ki v času vašega pisanja v resnici še ni obstajalo?
Demšar: Šlo je samo za željo, da bi se dogajanje odvijalo v aktualnem času. Roman sem pisal leta 2018, dogaja pa se zdaj, spomladi leta 2020. Vračunal sem obdobje dveh let, kolikor po navadi mine od nastanka rokopisa do izida knjige. Predstavljal sem si, da se v letu ali dveh ne more zgoditi kaj takega, kar bi drastično spremenilo pogoje bivanja, vsaj tako ne, da bi se to moralo poznati v kriminalki. Da bo v tem času zgrajen podvoz pod železnico na Taboru v Mariboru, sem predvideval in ga tudi dokaj realno opisal, a to je malenkost. Da pa se bo prav zdaj pojavila epidemija koronavirusa, tega seveda nisem mogel predvideti. Sicer se pa zgodba romana tako ali tako izteče devetnajstega marca te pomladi.
Bukla: Vodnjaki, v katerih se odvija glavnina vaše nove kriminalke, so imaginarna pohorska vasica, ki je polna temačnih skrivnosti. Ker je roman Cerkev del trilogije, poimenovane po omenjeni vasi, bralci očitno še nismo prišli do dna vsemu tamkajšnjemu skrivnostnemu dogajanju. S čim nam boste torej postregli v prihodnjih dveh romanih?
Demšar: Vodnjaki so zapuščen zaselek, kjer domuje posebne vrste zlo. Okvirne zgodbe za vse tri dele, sicer v celoti samostojnih pripovedi, sem imel v glavi že pred pisanjem Cerkve. Glavne osebe, na katerih slonijo zapleti v drugem in tretjem delu trilogije, so v Cerkvi že omenjene. So sicer obrobne, nepomembne, a so tu, na voljo, da se v naslednjih romanih sprožijo njihove zgodbe. Drugi del trilogije se bo dotikal slovenskih tajkunskih zgodb, tretji pa bo povezan z nesrečo trajekta Estonia, ki je v Baltskem morju potonil leta 1994. V tej največji evropski pomorski tragediji je umrlo 852 ljudi, med drugimi tudi … a pustimo to za zadnji del trilogije. Bi pa tukaj opozoril še na nekaj. Bistvo kriminalk vidim v zavajanju, lažnih ključih in preusmeritvah pozornosti, zato bralec ne sme verjeti vsega, kar se mu ponuja. V tej luči ne gre vrednotiti le samega besedila romanov, ampak tudi tisto, kar jih obdaja. S tem mislim tudi na naslove knjig, na primer Cerkev, pa na podnaslove, na primer politična kriminalka, na naslovnice, na primer na šminko na romanu Cerkev, ne nazadnje pa tudi na nekatere moje izjave v intervjujih.
Bukla: Med bralci že zelo poznani lik inšpektorja Vrenka, ki nastopa tudi v Cerkvi, naj bi v prihodnje oživel tudi na televizijskih zaslonih, in sicer kot junak v kratkih kriminalnih serijah. Prav tako naj bi se obetal celovečerec, posnet po vašem scenariju. Kdaj lahko pričakujemo vso omenjeno ekranizacijo vašega ustvarjanja?
Demšar: Šestdelna televizijska kriminalna serija z naslovom Primeri inšpektorja Vrenka je tik pred realizacijo, snemala naj bi se v teh pomladnih mesecih (intervju je nastal v prvih dneh razmaha koronavirusa, ko se še ni vedelo, kakšne razsežnosti bo ta prinesel in kako močno bo vplival na naša življenja, torej tudi na področje filmske produkcije, ki je tako kot vse drugo v tem hipu zaustavljena; op. nov.), predvajala pa proti koncu tega ali v začetku naslednjega leta. Za podlago ji služijo prvi trije moji romani, Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led. Serija nastaja v produkciji RTV Slovenija in na potek nastajanja kakor tudi na končne oblike scenarijev ter vsega preostalega nimam vpliva. Upam lahko le, da bodo svoje delo dobro opravili. Glede celovečerca pa sva v lanskem letu z režiserjem Borisom Jurjaševičem dokončala scenarij po romanu Miloš, ki smo ga s produkcijsko hišo Casablanca prijavili na razpis Slovenskega filmskega centra. Žal nam je zmanjkalo nekaj točk in je bil projekt zavrnjen oziroma uvrščen na nekaj, čemur pravijo čakalna lista. Ker menimo, da je scenarij dober, da je žanrsko zanimiv, tematika homofobije pa univerzalno aktualna in ker se filmi pri nas rojevajo več let, upamo, da bo slej kot prej prišlo do realizacije.
Bukla: Že pred dobrim desetletjem ste izjavili, da boste, ko se boste začeli med pisanjem kriminalk dolgočasiti, kar se vam je nekoč menda za hip že zgodilo, v trenutku prenehali pisati. Če sklepamo po vseh delih, ki so nastala od omenjene vaše izjave, vas dolgočasje ob ustvarjanju tega žanra vendarle še ni preplavilo …
Demšar: Na srečo ne, zdi se mi, da je s tem tako kot s Sokratovim rekom »Vem, da nič ne vem«. Tako kot se v znanosti, ki je moje drugo področje delovanja, z vsakim novim odkritjem razpirajo vedno večja polja neznanega, se mi nekaj podobnega dogaja tudi pri pisanju. Res je, da sem kot pisec žanra podvržen določenim pravilom in kalupom, a v procesu snovanja vsakega romana se mi odpirajo ogromne sive lise, ki me potegnejo vase in vlečejo naprej. Če sem nekdaj morda imel občutek, da se bom z nizanjem romanov bolj in bolj približeval koncu, se mi zdaj zdi, da se z vsakim romanom bolj in bolj odmikam od cilja – karkoli to že je. Kar je super.
Bukla: Ste se torej ob vsem tem kdaj poigrali z mislijo, da bi se po plejadi kriminalnih romanov v prihodnje vendarle preizkusili še v kateri drugi literarni zvrsti?
Demšar: Za zdaj ne. Kot prvo me to ne zanima, kot drugo pa raje uživam, da sem, no, kolikor toliko dober v enem žanru, kot da bi tvegal in bil zanič v mnogih.