Barbara Cerar: »Ukvarjamo se s človeško psiho, z notranjimi vzgibi, ki ljudi vodijo v neka dejanja.«
V gledališču, filmu in na televiziji nam je Barbara Cerar že dobro znana, sedaj pa bomo njeno ime lahko našli tudi na knjižnih policah. V knjižni zbirki Prvenci je namreč izšel njen prvi roman Pretežno jasno, v katerem se glavni junakinji Olgi svet obrne na glavo. Zgodba bi lahko bila zelo nesrečna, a avtorica uporabi drugačen pristop – Olgo opremi s humorjem, s katerim uspešno odbija še tako nepredvidljive udarce življenja. Na pomoč ji priskočijo nekonvencionalni, a dobronamerni sosedje, ki kmalu postanejo ena velika pisana družina. Vendar naj vas to ne zavede – pod duhovitim površjem se skrivajo življenjska vprašanja, na katera si vsi želimo odgovorov, ki pa jih morda ne bomo nikdar dobili. In kaj več lahko ob tem storimo, kot da se nasmehnemo? Z avtorico smo spregovorili nekaj besed ob njenem vstopu na literarno pot.
Barbara Cerar
Pretežno jasno
Mladinska knjiga, 2023, m. v., 176 str., 27,99 €, JAK
Bukla: Po poklicu ste igralka. Kaj vas je poklicalo k pisanju romana? Ste se s pisanjem morda ukvarjali že kdaj prej?
Cerar: Moja prvotna otroška želja je bila, da bi postala pisateljica, saj sem bila pravi knjižni molj. Ko sem se v osnovni šoli srečala z gledališčem, je bila to ljubezen na prvi ogled predstave in vse ostalo je odpadlo. Sem pa ves čas nekaj pisala: pesmi, kratke zgodbe, drame, ampak bolj za svoje veselje. Gledališče me je tako posrkalo vase, da enostavno nisem imela ne časa, seveda pa tudi poguma ne, da bi s pisanjem kaj konkretnega naredila.
Bukla: Kot igralka like ustvarjate na odrskih deskah ali pred kamero. Kako pa je bilo ustvarjati literarne like na papirju?
Cerar: Moram reči, da sem izjemno uživala. Preden sem začela pisati, si nisem naredila nobenega načrta, pustila sem se presenetiti svoji domišljiji. Liki so se enostavno pojavili in začeli živeti svoje življenje. Zelo sem se zabavala, ko so se stvari začele zapletati ali ko se je nepričakovano pojavila kakšna nova oseba. Seveda pa se je zakompliciralo na koncu, ko je bilo treba vse napletene niti potegniti skupaj in zgodbo zaključiti. To je zahtevalo precej sedenja in razmišljanja, kot bi reševala zelo zapleteno križanko.
Bukla: Glavna junakinja romana, Olga Vrabec Golob, se sooča s težko življenjsko situacijo. Roman bi bil lahko zelo tragičen, a vam je uspelo, da se bralci ves čas smejimo. Kako ste gradili ta humor?
Cerar: Olga je popolnoma izmišljen lik, ampak ima moj tip humorja. Na vse stvari v življenju, vesele ali žalostne, vedno poskušam gledati z neko distanco, s pozicije zunanjega opazovalca, in jih na ta način malo razrahljam, da niso tako usodne. In seveda na tak način razmišlja tudi moja glavna junakinja. Bistvo tega je, da se ne jemlješ preveč resno in si s tem olajšaš težke trenutke, kadar pridejo. Motive in lastnosti oseb sem črpala iz opazovanja ljudi, dogodkov, življenj, nenazadnje je to tudi bistvo igralskega poklica: ukvarjamo se s človeško psiho, notranjimi vzgibi, ki ljudi vodijo v neka dejanja.
Bukla: Ste tudi za to pisano druščino likov, ki so zaživeli v romanu, dobili navdih z opazovanjem?
Cerar: Težko rečem, zdi se mi, da so se kar pojavili. Ampak najbrž je razlog za to dolgoletno opazovanje življenjskih situacij in pa seveda ukvarjanje z gledališkimi vlogami. Najprej se mi je izpisala Olga in potem je bilo, kot bi ona na stežaj odprla vrata in bi osebe prihajale na obisk. Zdi se mi, da zgodbo v romanu naprej poganjajo novi liki, ki prihajajo vanjo.
Bukla: Tudi Olga piše roman in pri tem doživlja pisateljsko blokado. Ste se tudi vi soočali z njo?
Cerar: Ne, take blokade nisem imela, ampak se tudi še nimam za pisateljico. Po mojem je treba izdati malo več kot samo en roman, da se lahko ponašaš s tem nazivom. Mogoče se bom lahko takrat, ko bom vedela, kaj je to pisateljska blokada.
Bukla: Ste tudi ljubiteljica literature. Kaj najraje berete?
Cerar: Zelo različno. Glede leposlovja se trenutno navdušujem nad Olgo Tokarczuk, sem oboževalka Aleksandrijskega kvarteta Lawrencea Durrella, nazadnje sem prebrala Odštevanja Vinka Möderndorferja, čudovit roman, Živi ogenj gledališča Saše Pavček, Imej me rajši od vsega na svetu Mire Furlan, same navdihujoče knjige … seznam je še dolg.
Bukla: Iskreno upam, da bo odgovor na še zadnje vprašanje pritrdilen: boste pisanje nadaljevali, lahko pričakujemo že kaj novega?
Cerar: Ja, že drugo leto! Ampak podrobnosti naj za zdaj ostanejo skrivnost.