»Človek, kot je gospod Štukelj, naredi mogočen vtis. Bil je veliko več kot samo športnik.«
V času, ko se spominjamo 120-letnice rojstva in 20-letnice smrti našega najuspešnejšega olimpionika Leona Štuklja, je kot literarni poklon njegovemu življenju in športnim dosežkom izšla njegova literarizirana biografija Stoja na krogih izpod peresa Borisa Karlovška. Pisati jo je začel v zelo neobičajnih življenjskih okoliščinah in prepričana sem, da mu je prav pisanje pomagalo preživeti in ga ohranilo pokončnega in vedrega. Zagotovo so mu bila pri tem vir navdiha tudi razmišljanja o Štukljevi železni disciplini, vztrajnosti, ambicioznosti, človečnosti in življenjski radosti, saj je Leon Štukelj bil in ostal zmagovalec.
Bukla: Leto izida vaše literarizirane biografije našega najuspešnejšega telovadca sovpada s 120-letnico njegovega rojstva, beremo pa jo v letu 2019, ko mineva 20 let od njegove smrti. Kot mlad pravnik ste se občasno srečevali z gospodom Štukljem, s katerim vas povezujeta poklic in športno navdušenje. Kdaj in kje sta se srečala prvič in kako je potekalo vajino spoznavanje?
Karlovšek: Res me z gospodom Leonom povezuje pravniški poklic. Seznanila sva se leta 1985, ko sem kot pravnik pričel delati v tedanji Poslovni skupnosti za drobno gospodarstvo Formator iz Celja. Gospod Štukelj je bil takrat že v pokoju in je obiskoval svoje prijatelje. Imel sem srečo, da je bil njegov naslednik tudi pravnik, sedaj upokojeni odvetnik Andrej Pavšič. Tudi on je tekmoval v gimnastiki in se aktivno ukvarjal še z drugimi športi. Zaradi tega je bil gospod Pavšič njegov velik prijatelj. Obiskoval ga je v Mariboru, in kadar je bila za to priložnost, je gospoda Leona pripeljal v Celje. Ta skupnost, Formator, je združevala manjše družbe s področja drobnega gospodarstva, kot so frizerji, dimnikarji, optiki, kakih sto drugih. Nobena od teh družb ni imela svojega pravnika in zato je gospod Štukelj pomagal direktorjem reševati težave glede disciplinskih postopkov, sklepanja pogodb in priprave osnutkov samoupravnih splošnih aktov, kot se je temu takrat reklo.
Profesionalno se z gospodom Štukljem o pravnih zadevah nisem nikoli pogovarjal, sem pa kot velik športni navdušenec skušal vsrkati vsako besedo, ki jo je povedal, in sem se s sodelavkami boril za njegovo pozornost in priložnost, da se z njim pogovorim o športu.
Za potrebe poslovne skupnosti Formator sem pogosto odhajal v Maribor do naših članic in izkoristil priložnost za pogovor z njim na samem, ko sva lahko govorila predvsem o športu in njegovem osvajanju kolajn. Povedal je veliko več, kot mi je uspelo napisati v knjigi, ker sem moral nekatere stvari zaradi pripovedne dinamike izpustiti. Upam pa, da sem v knjigi zadel bistvo in resnico, da mu osvajanje medalj ni bilo kar usojeno. Za vsako od njih se je moral krepko potruditi in tu je uporabil svoja izjemna intelekt in intuicijo, saj je »preštudiral« vsakega nasprotnika, kolikor je le mogel, in skušal poiskati svoje prednosti v primerjavi z njim.
Bukla: Ste si že takrat zapisovali vajine pogovore? Kdaj ste se sploh začeli ukvarjati s pisanjem?
Karlovšek: Pogosto sva se srečevala v mariborskem parku in se pogovarjala, nisem si delal zapiskov, saj je bil najprej nekoliko zadržan, sčasoma pa je postal zaupljivejši. Spoznal je, da sem iskren športni navdušenec in da ne bom zlorabil njegovega zaupanja. Najprej se je s pisanjem ukvarjal moj brat. Sam sem začel pisati leta 2013 in nisem si mislil, da bom kdaj napisal biografijo Leona Štuklja.
Bukla: Vajini odnosi so bili torej predvsem bolj zasebne, prijateljske narave? Pravijo, da je bil zelo zgovoren in družaben.
Karlovšek: Mislim, da je šlo pri nama za nekaj takega, kot če bi velik nogometni navdušenec srečal Messija ali Ronalda. Res je bil zelo zgovoren in družaben. Toda ne takoj. Vsakega človeka je najprej ocenil, želel spoznati in se nato odprl. Mislim, da mi je osebne zadeve, predvsem zgodbe iz svojega otroštva, povedal zato, ker mi je na neki način zaupal. Vem, da ga je prevzela tudi moja velika ljubezen do športa. Dogodek iz knjige, ko sta dva dečka v osnovni šoli ugotovila, da je Leon Štukelj osvajal medalje za Jugoslavijo, je popolnoma resničen. To sva bila midva z bratom dvojčkom (pisatelj in odvetnik Igor Karlovšek, op. ur.) Od takrat naprej sva ga spremljala in se navduševala nad vsemi njegovimi podvigi.
Bukla: Ali verjamete v naključja? V slučajnosti?
Karlovšek: Usoda te lahko pripelje do neverjetnih slučajev in v mojem življenju je bil poseben trenutek to, da sem v živo srečal človeka, svojega idola iz otroških let, in se z njim lahko celo pogovarjal. Tudi v knjigi je opisanih nekaj usodnih trenutkov, eden se je zgodil med vojno, ki je gospodu Leonu in njegovim rešil življenje. Zapisal sem točno tiste besede, ki jih je izrekel poveljnik nemške enote, ko so v Leona že merile puške nemških vojakov. »Halt! Das ist ja olimpia sieger!« Vojaški poveljnik je bil namreč Štukljev znanec z olimpijskih iger v Berlinu.
Bukla: Vaš slog pisanja kaže, da ste se na gospoda Štuklja čustveno zelo navezali, ga občudovali in spoštovali kot Človeka, športnika in pravnika.
Karlovšek: Seveda. Človek, kot je gospod Štukelj, naredi mogočen vtis. To je, kot da bi srečal samo gospo Zgodovino. Mislim, da so vsi ljudje, ki so se z njim pogovarjali, dobili občutek, da gre za zelo uglajenega, bistrega, inteligentnega, dobrega in spoštovanja vrednega človeka. Bil je veliko več kot samo športnik. Znal je tudi odpuščati in pozabiti na krivice, ki so se mu zgodile po vojni. To je bila zelo občutljiva tema in zanimivo je, da v začetku o mnogih dogodkih ni želel govoriti. Potem sem kar sam predvideval, kaj se mu je zgodilo, in on je to potrdil ter dodal nekaj podatkov.
Bukla: V knjigi ste prevzeli vlogo govorca junakovih notranjih monologov. Vam je zaupal tudi svoje neizgovorjene misli, celo tiste o veliki ljubezni do opere in klasične glasbe?
Karlovšek: Verjetno je gospod Leon čutil, da ga ne sprašujem zgolj iz radovednosti in da nimam namena, da bi o njegovem življenju pripovedoval ljudem, ki si tega ne bi zaslužili. Nekaj je že moral prepoznati v meni, da mi je povedal tudi nekaj stvari, ki so ga bolele. V intervjuju za neko televizijo se je odločil, da ne pove, zakaj je za več kot trideset let ostal pozabljen. Ni bil maščevalen, čeprav je vedel, da bi sedaj, ko je slaven, lahko udaril po nasprotnikih. Toda tega ni želel. To ni bilo v njegovi naravi.
Res pa je, da sva se na vseh srečanjih pogovarjala tudi o operi in klasični glasbi. Brez omembe opere nista minila noben pogovor in nobeno srečanje. Sam nisem prevelik ljubitelj opere, čeprav sem igral klavir in violino ter pel v pevskem zboru. Všeč so mi nekatere modernejše opere, ki gredo zelo lepo v uho, in tudi o tem sva se veliko pogovarjala. Toda gospod Leon je pripadal drugemu času, ko je bil obisk Opere na Dunaju zanj nekaj takega, kot če bi lahko jaz gledal finale lige prvakov v nogometu.
Zanj je bila opera vrhunec umetnosti in navdih za njegove športne podvige. Ko se je želel sprostiti in umiriti, si je zapel kakšno arijo in to so njegovi trenerji in tekmeci tudi slišali.
Bukla: Navdušili so me tudi zelo dramatični opisi Štukljevih tekmovanj in osvajanj medalj, njegove jeklene discipline, doslednosti, skromnosti in poštenosti. Obenem pa ste zelo lirično opisali njegovo zasebno življenje, odnos s starši, prijatelje pri Sokolih ... Ste bili v ustvarjalnem procesu kaj v navezi z njegovo družino, sorodniki in prijatelji?
Karlovšek: Na to vprašanje mi je nekoliko težko odgovoriti, vendar bom povsem odkrit in upam, da boste to lahko upoštevali. V času, ko sem pisal knjigo Stoja na krogih, sem bil v zaporu v Mariboru. Tam sem se v začetku oktobra srečal z gospodom Orlandom Uršičem, urednikom mariborske založbe Litera, ki je v zaporu vodil pogovore v okviru programa »Vključujemo in aktiviramo«. Govorili smo o življenju in ciljih po odsluženi zaporni kazni. Na srečanja so prihajali tudi drugi pisatelji. Gospod Dekleva je enkrat npr. pripovedoval o literarizirani biografiji Alme Karlin, ki jo je napisal. Tako kot npr. piše Conn Iggulden o Cezarju ali Džingiskanu. In takrat sem Orlandu Uršiču predlagal, da bi jaz morda napisal knjigo o Leonu Štuklju, in hitro sva sklenila dogovor. Žal pa zato, ker sem bil v zaporu, nisem imel možnosti priti v stik z njegovimi sorodniki. Zaradi tega mi je seveda žal, vendar sem skušal knjigo napisati tako, da bi njegovi svojci na moje delo ne imeli nobenih pripomb.
Bukla: Zagotovo smo bili Slovenci na Leona Štuklja najbolj ponosni in ganjeni, ko se je ob 100. obletnici olimpijskih iger kot najstarejši olimpionik na svetu udeležil otvoritvene slovesnosti v Atlanti. Kako ste ta dogodek doživeli vi?
Karlovšek: Ko je gospod Leon korakal po atletski stezi, sta mu ploskala predsednik Clinton in ves svet. Ponosen sem bil in si brisal solze. Prevzelo me je do skrajnosti in za gospoda Leona sem bil neizmerno vesel. Tega se ne da opisati, saj njegovega triumfa nisem čutil samo kot Slovenec, ampak tudi kot njegov znanec, in če si lahko drznem izreči, tudi kot njegov prijatelj.