»Dostojevski zelo izstopa po idejni in duhovni plati, glede tega mu res ni enakega.«
Borut Kraševec je dolgoletni prevajalec, v zadnjem času pa vse bolj postaja tudi leposlovni avtor, saj je za svoj roman Agni dobil nagrado za prvenec. Prevaja iz ruščine, tako klasično kot sodobno leposlovje, tako leposlovje kot stvarno literaturo, za svoje delo pa je pred nekaj leti že dobil tudi Sovretovo nagrado. Ne ustraši se niti zelo obsežne knjige niti zelo težkih prevajalskih orehov. Po tem, ko je na novo prevedel nekaj romanov Dostojevskega, vključno z monumentalnimi Brati Karamazovi, je zdaj izšel prevod njegove biografije o tem znamenitem pisatelju, ob tej priložnosti pa smo z njim opravili kratek pogovor.
Ljudmila Saraskina
Dostojevski
prevod: Borut Kraševec
LUD Literatura, zbirka Labirinti, 2021, t. v., 714 str., 39 €, JAK
Bukla: Slovenci do zdaj še nismo imeli biografije Dostojevskega. Zakaj ste za prevod predlagali ravno to, ki jo je napisala Ljudmila Saraskina?
Kraševec: Njeno biografijo mi je kmalu po izidu priporočil Pavel Basinski, ki ga pri nas poznamo kot Tolstojevega biografa in ki sem ga tudi prevajal. Biografija Saraskine je zadnja celovita biografija Dostojevskega, ki je izšla v elitni ruski zbirki biografij Življenje velikih ljudi. V Rusiji izhaja veliko biografskih del o Dostojevskem, ampak praviloma se posvečajo posameznim vidikom ali obdobjem pisateljevega življenja. Tudi Igor Volgin, še eden od velikih sodobnih ruskih biografov Dostojevskega, je na primer pisal dela, kot so Zadnje leto Dostojevskega ali Saga o Dostojevskih (o njegovih dveh ženah) itn., ki so brez dvoma dobra, a ne zajemajo celotnega pisateljevega življenja. Poleg tega je Ljudmila Saraskina zelo znana in priznana literarna zgodovinarka, ki je napisala več kot petnajst biografskih in drugih knjig o Dostojevskem. Za biografijo Solženicina je leta 2008 dobila nagrado velika knjiga, ki je glavna ruska literarna nagrada, to pa je bil pravzaprav tudi razlog, da so ji zaupali integralno biografijo Dostojevskega za elitno zbirko.
Bukla: Kaj je bilo posebnega v prevajanju te obsežne knjige?
Kraševec: Poseben je seveda že sam obseg – 68 avtorskih pol. To je najdebelejša knjiga, kar sem jih kdaj prevedel, presega celo Brate Karamazove, sicer pa prevajanje ni bilo zahtevno. Jezik je artikuliran, z njim ni bilo težav, če pa je bilo treba kaj razjasniti, sem pisal avtorici, s katero sva bila ves čas v stiku. Pri takih knjigah so praviloma najzahtevnejši citati, pa ne citati iz del Dostojevskega, ki je seveda tudi obvladal jezik, ampak iz različnih drugih virov, na primer iz pisem, ki so jih pisali ljudje, manj vešči besedne umetnosti, iz uradnih dokumentov, napisanih v birokratski latovščini, iz okrancljanih carskih razglasov, satiričnih pesmi ipd. Pri teh stvareh sem se zadržal najdlje.
Bukla: Dostojevskega zelo dobro poznate, saj ste (tudi na novo) prevedli nekaj njegovih romanov. Kako je prevajati Dostojevskega? Kako ste kot prevajalec doživeli prevajanje njegovega zgodnejšega romana Ponižani in razžaljeni in enega njegovih ustvarjalnih vrhuncev Bratje Karamazovi?
Kraševec: Pri prevajanju Dostojevskega zmeraj uživam, ampak morda ne toliko zaradi prevajalskih trdih orehov, temveč bolj zaradi vsebinskih stvari. Dostojevski kot pisatelj ni bil estet – pisal je hitro in svojih del, kot je tudi sam govoril, ni utegnil umetniško obdelati, se pravi, da jih ni tako veliko popravljal in prepisoval kot kak Flaubert ali Tolstoj. Še najzahtevnejši pri njem so dialogi, kadar v njih nastopajo ljudski liki, socialno obarvan govor, cerkvenoslovanska stilizacija ipd. Največ dela sem imel z Zapiski iz mrtvega doma, v katerih je veliko ljudskih rekov, pregovorov, izrazov in dialektizmov, ki jih je pisatelj slišal in zapisal v katorgi ter potem vgradil v delo.
Bukla: Letos je dvestota obletnica rojstva Dostojevskega. Kako bi opredelili njegovo aktualnost v 21. stoletju?
Kraševec: Aktualna so in bodo ostala vsa dela, v katerih se loteva tako imenovanih večnih vprašanj, kot so vera in Bog, zločin in kazen, še zmeraj je aktualno podtalje in tip podtalnega človeka, zelo aktualni so Besi kot študija revolucionarjev in na splošno ljudi, ki so obsedeni s takšno in drugačno idejo ter pripravljeni zanjo žrtvovati sebe in druge. V zadnjem desetletju so presenetljivo aktualna njegova razmišljanja o odnosu med Rusijo in Evropo, aktualno je tudi razmerje med Dostojevskim konservativcem in »progresivnim tropom«, kot ga je on imenoval in ki je v našem času veliko glasnejši zaradi družbenih omrežij. Kar zadeva poetiko, je še zmeraj aktualna predvsem njegova polifonična struktura romanov. Zaradi nekaterih posebnosti svoje poetike je zanimiv za gledališče, ker je lahko uprizorljiv. Njegovo aktualnost potrjuje stalno zanimanje zanj med bralci tako pri nas kot po svetu. Dostojevskega smo med vsemi ruskimi pisatelji v zadnjih desetletjih prevajali največ in knjige so bile praviloma razprodane.
Bukla: Bi Dostojevski po vašem mnenju lahko postal pisatelj takega formata, če ne bi imel za seboj tako dramatičnega življenja, vključno z obsodbo na smrt in katorgo?
Kraševec: Mislim, da je bil pri njem najpomembnejši vendarle notranji žar, njegova strastna narava, ki ga je gnala, da je šel zmeraj čez rob in da se je glede vsega skušal dokopati do samega bistva. Prav ta njegova strastnost je bila navsezadnje tudi razlog, da je imel tako dramatično usodo, prav strast ga je vedno znova spravila v tak ali drugačen precep, iz katerega ni bilo druge poti kot navzgor – to je bil tisti plavž, v katerem se je kalila njegova vera.
Bukla: Je Dostojevski najboljši svetovni pisatelj vseh časov? Kako bi mu ob bok postavili sodobne ruske avtorje od Pelevina do Prilepina, ki ste jih tudi dodobra spoznali kot prevajalec?
Kraševec: Kadar govoriš, da je kdo največji vseh časov, zmeraj zveni malce bombastično, drži pa, da se včasih glede koga izoblikuje soglasje, na primer glede Shakespeara, ki po splošnem prepričanju velja za največjega dramatika vseh časov. V poeziji takega soglasja najbrž ne bo nikoli, ker je preveč vezana na jezik, glede pisateljev klasikov pa bi za največjega morda res lahko obveljal Dostojevski, še posebno zaradi Bratov Karamazovih in Zločina in kazni. Dostojevski zelo izstopa po idejni in duhovni plati, glede tega mu res ni enakega, ga pa gotovo številni presegajo čisto estetsko. Ocena je torej precej odvisna od tega, kaj bi vzeli za merilo. Sodobnih avtorjev, kakršna sta Pelevin in Prilepin, ne moremo primerjati s klasiki že samo zato, ker so sodobni – o nekaterih stvareh je mogoče presojati, šele ko se dovolj odmakneš od njih in ko prestanejo preizkus časa, ko se razjasni, kakšen je bil njihov vpliv na svetovno kulturo ipd. Vpliv Dostojevskega na literaturo, filozofijo in celo znanost (Einstein) je bil, kot vemo, velikanski. Sodobni avtorji ga bodo težko presegli, ker sta specifična teža literature in njen vpliv na splošno zdaj precej manjša.
Bukla: Kaj so vaši naslednji prevajalski projekti? Pa lastni ustvarjalni?
Kraševec: Letos izide pri Šerpi moj prevod romana Gajta Gazdanova Privid Aleksandra Wolfa. Gazdanov, ruski emigrantski pisatelj, je pri nas še popolnoma neznan, čeprav ga po svetu zadnja desetletja zelo veliko prevajajo. Srbi in Hrvati so na primer prevedli že vseh njegovih devet romanov. Če kaj daste na mojo besedo, potem usmerite pozornost nanj – njegov Privid Aleksandra Wolfa, ki združuje napeto fabulo, netrivialno ljubezensko zgodbo in eksistencialistična razmišljanja o naravi umora, je ena tistih knjig, ki sem jih zadnja leta prebral največkrat, štirikrat ali petkrat. V naslednjem obdobju bom prevajal Bese Dostojevskega, roman Drama na lovu Čehova, roman Nabokova Kralj, dama, fant in morda še kak sodobni roman. Moji prevajalski načrti so odvisni predvsem od tega, koliko časa mi bo vzelo lastno ustvarjanje. Izid svojega naslednjega romana načrtujem za jesen leta 2023 pri Šerpi.