Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Brane Mozetič

»Ne nazadnje, morda bo le literatura ostala še slovenska, ko so že razprodali gospodarstvo ...«

Aljaž Krivec , Bukla 153, 20. 5. 2020

»Ne nazadnje, morda bo le literatura ostala še slovenska, ko so že razprodali gospodarstvo ...«

Foto: Tihomir Pinter

Z vsestranskim literarnim ustvarjalcem in prevajalcem Branetom Mozetičem bi se lahko pogovarjala o marsičem, a tokrat sva se odločila reflektirati predvsem njegovo uredniško delo (zbirki Lambda in Aleph) in vprašanje LGBT literature. Sogovornik se je organizaciji Škuc (v okviru katere izhaja zbirka Lambda) pridružil leta 1988, točneje sekciji Magnus (za geje), ko je bil vsaj literarno že outiran gej. Že leto kasneje je koordiniral različne projekte, med drugim LGBT revijo Revolver (1990–1997). Njegova vez z zbirko Aleph (ta obstaja vse od leta 1985, a je večkrat menjala domicil, ki ga v tem trenutku predstavlja Center za slovensko književnost) pa je še nekoliko daljša, saj je z njo začel sodelovati leta 1987, kmalu po svojem pariškem obdobju, ko so mu izdali zbirko Zaklinjanja.

Bukla: Tvoja peta pesniška zbirka Zaklinjanja je pomenila tudi sodelovanje z zbirko Aleph, katere urednik si. Kako se je začela ta zgodba?
Mozetič: Ne vem točno, koga pri Alephu sem navdušil za antologijo Drobci stekla v ustih, ki je gotovo nastajala kako leto in izšla v 1989. V ured­ništvu Alepha je bilo kar nekaj ljudi, a sam se še najbolj spominjam sodelovanja z Andrejem Blat­nikom in Lelo B. Njatin – verjetno je bilo to po letu 1991, ko se je večina že razpršila po različnih službah. Aleph in Literatura sta ustanovila Sklad Vladimirja Bartola, ki naj bi se predvsem fokusiral na tujino. Mislim, da sem se najprej tu bolj aktiviral, ker sem imel nekaj izkušenj s tujino. Tako je leta 1994 v Marseillu izšla antologija šestih mlajših pesnikov, za njo pa še prozna. Toda že prej, leta 1992, je Sklad Vladimirja Bartola pridobil sredstva za pomoč tujim založnikom in s tem spodbudil ustanovitev Trubarjevega sklada, ki sta se mu pridružila še DSP in PEN. Mislim, da sem bil po 1993 vse bolj vpet tudi v delo zbirke Aleph, vsaj v praksi, če še ne v kolofonu. Nekako od 1996 pa sem ostal tako rekoč sam urednik zbirke. Zbirka, ki je nastala predvsem za izdajanje mlajše literature, se je z mano malo bolj odprla na tuje, zlasti v letih, ko sem dobil podporo iz programa EU Kultura, število naslovov je lahko doseglo tudi deset na leto, podpora ministrstva za kulturo je bila solidna, potem pa je v času JAK-a začela strmo padati, vse do dveh naslovov letno.

Bukla: Po drugi strani pa zbirka Lambda ni nastala skupaj s Škucem, temveč na tvojo, kasnejšo pobudo. Kako je ugledala svet?
Mozetič: Na Škucu je tedaj izhajala legendarna zbirka Studia Humanitatis (ki se je kasneje osamosvojila) pa tudi pred njo so tam občasno izhajale literarne knjige že s konca 70-ih let. Tedanjega urednika založništva Jožeta Vogrinca sem torej poprosil, ali bi lahko zagnal še eno zbirko, ki pa bi pokrivala le LGBT knjige. Tako je nastala Lambda, njena prva knjiga je izšla leta 1990: ­Modra svetloba, homoerotična ljubezen v slovenski literaturi. Ta antologija, ki sem jo uredil in pripravil s številnimi pomočnicami/-ki, je bila po eni strani moj odziv na zavrnitev Janka Kosa te teme za mojo diplomo in po drugi nadaljevanje antologijskega dela, ki sem ga izdal leto poprej v zbirki Aleph. Modra svetloba je izšla z državno podporo tako kot večina knjig v Lambdi. Zato so prva leta predstavljala predvsem boj za to državno podporo, naslednje tri knjige so zato izšle šele 1993, potem je bilo število nestalno, ena do tri knjige na leto, dokler se ni število po 2000 nekako ustalilo. Večji zagon je imela zbirka med 2004 in 2014, ko sem večkrat prejel sredstva na razpisu EU Kultura. Tedaj je lahko izšlo tudi po deset naslovov letno, kar je bilo enostavno že preveč za pod- ali neplačanega urednika. Sedaj se številka giblje okoli petih naslovov letno. Ima pa Lambda seveda vsa ta leta močno oporo v LGBT aktivizmu in sami populaciji.

Bukla: Razvidno je, da so za tvoje delo pomembne mednarodne izkušnje. Se ti zdi, da je domače založništvo (dovolj) vpeto v mednarodno okolje? Kaj se je na tem področju spremenilo med tvojim delovanjem v književnem prostoru?
Mozetič: Sredi 80-ih so imele vse republike tedanje Jugoslavije pesniške bloke v osrednjih revijah v Franciji, sam sem se trudil dodati še slovenski blok – težava pa je bila v tem, da ni bilo prevodov. Vsaj glede Francije se tu ni spremenilo čisto nič, še vedno nimamo ustreznih prevodov slovenske poezije. Je pa drugače s prozo, ki se ob znatni podpori prebija na mednarodna področja. Morda je sprememba v tem, da je težišče s kvalitetne literature prešlo na prodajljivo literaturo, to pa so predvsem ne preveč zakomplicirani romani. Ta trend v veliki meri podpira tudi JAK.

Bukla: Se je vzporedno s temi spremembami spreminjalo tudi mesto LGBT literature ali kar vprašanj spola in spolnosti v našem prostoru?
Mozetič: Pri Lambdi je v vseh teh letih izšlo bistveno več LGBT naslovov kot pri vseh drugih založbah skupaj, se pa tudi druge založbe morda zato pogosteje odločajo za LGBT tematike. Pri tem raje izbirajo tuje uspešnice in še raje poudarijo, da ne gre za LGBT tematike, temveč neke splošno človeške. Glede spolnosti bi rekel, da gre za zasuk v neokonservativizem in tradicionalizem. Vprašanja LGBT pravic pa so se seveda urejala predvsem pod pritiskom EU. Slovenski literarni prostor ima še vedno velike težave z LGBT temami, še vedno raje o njih ne bi govorili oziroma jih ne bi poudarjali, kaj šele raziskovali. Naj spomnim le na velik boj okoli Alme Karlin in na velike ovire pri Adi Škerl.

Bukla: Če privzamemo, da pri nekem klasičnem književnem programu upoštevaš zgolj kvaliteto (kar seveda ne drži povsem), je pri LGBT literaturi prisoten še ta dejavnik te tematike. Kako poteka delo, pri katerem moraš upoštevati oboje?
Mozetič: Na izbor knjig za Lambdo vpliva poleg mojih afinitet še cel kup stvari, od predlogov sodelavk/-cev do možnosti podpore iz tujine. Izogibam pa se lahkotnejših in komercialnih knjig, ki prevladujejo pri sorodnih tujih založnikih. Ne ustvarjam si iluzij, da je slovenski trg odprt, nasprotno, LGBT teme mu sprožajo veliko nelagodje. Knjig, ki izidejo pri Lambdi, enostavno ­ne-LGBT populacija in kritika sploh ne vzameta v roke. Povsem nepomembno je, ali je neka knjiga v tujini uspešnica, celo klasika, dobitnica nagrad, žig LGBT založbe je tu največja ovira oziroma je to problem, ki ga ima bralstvo z njim. Manj je to opazno pri domačih avtoricah/-jih, čeprav je dovolj prisotno, da se lahko razbere v vsaki še tako naklonjeni kritiki. Do neke mere je povedno tudi to, da so gejevski avtorji ves čas ali večinoma na tujem in da so dosti bolj pripoznane lezbične teme. To naj bi kazalo na družbeno odprtost, kaže pa prej na potrjevanje heteronormativnega sveta, ki za svoje potrebe že vključuje lezbične podobe (resda posredno predvsem v smislu dražljivosti), medtem ko so gejevske izvržene iz užitka ali celo umazane.

Bukla: Če se osredotočiva na Aleph. Tu prednjači izvirno leposlovje, torej imamo opravka z nekim drugim načinom selekcije. Kakšen je ta? Kakšno vlogo igra zbirka v našem prostoru? Ocenjuješ, da pokrije neki nabor literarnega ustvarjanja, ki je pogosto »pod radarjem«?
Mozetič: Aleph je nastal kot nekakšna zadruga, ali morda kooperativa. In še vedno je tako, da so avtorji prisiljeni ali pripuščeni, da aktivneje sodelujejo pri izvedbi svoje knjige. Vsekakor je nastal kot založniški prostor za domačo mlajšo produkcijo in temu skušam slediti. V »bogatejšem« obdobju sem dodal še pokrivanje prevodnih lis, predvsem s področja poezije – no, tudi domače knjige so večinoma pesniške. Prejemam precej rokopisov, selekcija pa je seveda subjektivna. V vsakem primeru je moje delo urednika skrajno nehvaležno. Najprej avtoricam/-jem težim, naj vendar oddajo tekst, kar se vleče vse do konca leta, potem sem bedak, ker si upam pripominjati na njihove genialne izdelke, nato nesposobnež, ker ne stiskam knjige v treh dneh, da ne omen­jam popolne neprofesionalnosti, ko knjiga ni briljantno ocenjena, nagrajevana, prodajana itd. V vsakem primeru pa se menda redim na račun slovenske poezije ...

Bukla: Dotaknil si se vprašanja urednikovanja posameznih naslovov. Se je v tem smislu v letih tvojega urednikovanja to zelo spremenilo? Je kaj prostora za poglobljeno branje vsake knjige, ki gre čez uredniško sito vedno manj?
Mozetič: Ker ne izdam veliko knjig, imam še vedno dovolj časa za vsako. Res pa je, da se je verjetno moj način dela spremenil, a predvsem zato, ker sem pač toliko starejši. In ker od tega dela nimam kaj prida prihodka, moram imeti vsaj neko veselje z vsako knjigo. Drugo vprašanje je, koliko avtorice/-ji sploh upoštevajo moje pripombe. Znano je tudi, da se precej nerad fizično dobivam z njimi, sploh ob prvencih, ker ne želim, da bi fizični stik s svojimi plusi in minusi vplival na moje odločitve glede literature. Pa tudi sicer se precej izogibam ljudi ...

Bukla: Če pogledava še malo »v prihodnost«. Se v eni ali drugi zbirki obetajo v kratkem kak­šni idejni ali estetski premiki? In še širše: o čem bi bilo v kontekstu slovenske literature smotrno razmišljati za naprej? Bliža se denimo Frankfurtski knjižni sejem 2022 ...
Mozetič: Obe zbirki sta butične narave, zato v glavnem odvisni od podpor, prodaja prinese zelo malo. Zato o usodi Alepha ne morem nič reči, ker ga JAK že nekaj let načrtno zapostavlja, za letos pa so rezultati razpisa zadržani. Lambdo sem kot otrok socializma ustanovil v smislu rek­la »Knjiga je orožje«, torej za vzpostavljanje in jačanje LGBT identitete. Za to nalogo se mi zdi vedno potrebna in zato tudi veliko starih naslovov brezplačno razdelim med populacijo (kakih 800 vsako leto). V letošnjem letu se skoraj simbolno vračam k svojim začetkom. Med drugim bo izšel četrti del Foucaultove Zgodovine ­seksualnosti, tokrat ne v mojem prevodu. In knjiga Matjaža Lunačka o Rimbaudu, z nekaj novimi pesniškimi prevodi. Knjižni sejmi so v glavnem prostor kapitala, tam robna literatura težko najde mesto. Poezija, ki sem ji bolj zavezan, se širi preko pesniških festivalov in teh je po svetu zelo veliko. Snovalci slovenske predstavit­ve v Frankfurtu gotovo ne bodo tako revolucionarni, da bi si nas kdo zapomnil. Praški sejem je še leta hvalil in postavljal za zgled slovensko predstavitev, ki sem jo tam koordiniral leta 2005 – enostavno, ker je bila drugačna.

Bukla: Kako pa gledaš na področje knjige danes in na krizo založništva?
Mozetič: Kot povsod so se tudi tu razmahnili čudni posli, ki jim gredo na roko državni organi. Ogromno bi bilo treba spremeniti. Recimo JAK bi pozval, naj se vede bolj ekološko. Vsem, ki ovijajo svoje knjige in revije v plastiko, naj zmanjšajo subvencije za deset odstotkov. Omejijo naj letanja v tujino na avtorje in nujne poti, ne pa da so jih razširili na samozvane agente in vse mogoče, ki se lahko vse dogovorijo po pošti. Red bi bilo treba vzpostaviti v javnih knjižnicah, naj kupujejo šund s svojim denarjem, ne z državnim ali občinskim. S svojim naj tudi financirajo predstavitve tega šunda in kiča. Predsednik države bi lahko promoviral knjige, ne pa svojo rjavo kožo. Veliko je malih stvari, za katere niti ni potreben poseben denar in ki bi lahko izboljšale položaj knjige. Razumem, da je poneumljanje ljudi za oblast vabljivo, toda dolgoročno to vodi v propad. Ne nazadnje, morda bo le literatura ostala še slovenska, ko so že razprodali gospodarstvo ...

Bukla: Kakšna je med vsem tem pot tvojega lastnega ustvarjanja?
Mozetič: Poleg tega, da prevajam par Rimbaudovih pesmi, se spet usmerjam k mlajšim – v zablodi, da je vsaj na njih še upanje. Pred izidom je otroška slikanica o Ahilu in Patroklu, o zamolčanju, da sta bila ljubimca ..., kar je vedel zapisati celo Hölderlin. Hkrati pa za knjigo za mlade zbiram več LGBT zgodb iz svetovne zgodovine.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...