»Želela sem si ohraniti belino.«
Ko se v nečem prepoznamo, se pogosto zgodi, da se na to odzovemo s smehom, in ko sem brala Belo se pere na devetdeset, sem se, med drugimi čustvi, tudi na glas smejala. Prepoznala sem čas mojega odraščanja. Gledanje cik-caka pred spanjem in slovesnosti 25. maja po televiziji, komentiranje frizure Milke Planinc, otroške igre, gumitvist. Prvi del knjige je napisan z otroške perspektive. Bronja piše mami. Ko se ji zgodi rak, piše v prvi osebi ednine. Prvenec Bronje Žakelj je nujno branje. Smrt bližnjih, bolezen in žalovanje so teme, ki se jim izogibamo. Toda živeti pomeni, da znamo, zmoremo živeti tudi z vsem naštetim.
Bukla: Ste brali vaše otroške dnevniške zapise, ko ste pisali knjigo, ste se pogovarjali z družinskimi in vašimi prijatelji, da ste se laže vživeli v deklico Bronjo? Kako vam je uspelo »pozabiti, da ste odrasli« in opisovati čas odraščanja s perspektive otroka?
Žakelj: Knjigo sem pisala predvsem po spominu, saj se živo spomnim dogodkov, oddaljenih tudi štirideset let in več … samo glasove sem pozabila. Mogoče so vse te slike še vedno tako močne, ker sem si jih v sebi vrtela znova in znova, ko mi je konec osmega razreda umrla mama in ko se o njej in o časih, ko je bila še živa, z menoj ni želel pogovarjati nihče. Bala sem se namreč, da bom pozabila na vse, tudi na mamo. Ko sem pisala o svojem otroštvu in ko sem v nekem hipu preteklik zamenjala s sedanjikom ter je moj glas postal glas otroka, sem se počutila, kot bi stopila v časovni stroj. Vse je bilo spet živo, vse je bilo spet zdaj. Je pa v meni še danes močno živ glas otroka; včasih se mi zdi, kot da bi se »zataknila« v trenutku smrti svoje mame, kot da bi bila še vedno stara štirinajst, zato je bil glas otroka zame zelo naravno stanje, nekaj vsakdanjega, pravzaprav. V romanu sem sicer želela povedati svojo zgodbo, ne zgodbe drugih, zato spominov nisem iskala v pogovorih. Sem pa v pripoved vpletla misli iz dnevniških zapisov, nekatera pisma, članke.
Bukla: Prvenci, ne glede na to, ali so knjižni ali filmski, so pogosto pisani in narejeni tako, da dajo avtorice ter avtorji vse in najboljše od sebe. Vaš stil pisanja je minimalističen. Ne razlagate, ne opisujete na dolgo in široko, skorajda ni pridevnikov. Je to odsev vašega načina izražanja tudi sicer ali ste se nemara »držali nazaj« pri prvencu?
Žakelj: V vsakdanu se ne izražam minimalistično in tudi živim ne tako. A tak slog se mi je v romanu kazal kot najbolj primerno orodje, s katerim bi lahko povedala, kar sem si želela in obenem ohranila čistost trenutka, diha, misli. Želela sem si ohraniti belino. Nedotaknjenost. Predvsem v drugem delu romana, ko se srečam z izginjanjem, razpadanjem in minljivostjo, sem želela besedilo karseda oklestiti, ga očistiti vseh nepotrebnih elementov, saj se mi je zdelo, da bo na ta način najbolj povedno in da bo zgodba prišla najbolj do izraza, da bo zadihala. Veliko sem se ukvarjala s samimi besedami. Zanimalo me je, kako zvenijo ena zraven druge, kako njihov vrstni red vpliva na zven stavka, kakšen je ritem besedila, ko se ga prebere na glas.
Bukla: Marcel Štefančič, jr. vas je v televizijski oddaji Studio City napovedal, če povzamem: »porabimo največ sveč ob prvem novembru, hkrati pa se o smrti ne pogovarjamo«. Pomembno je, da se o tem pogovarjamo. Pomembno je tudi kako. Podobno velja za težke bolezni. Kako predlagate, se vam zdi pomembno, da se o smrti in boleznih pogovarjamo? Veliko ljudi ne ve, kako odreagirati, govorijo vzpodbudno, češ, bodi močna, vse bo v redu.
Žakelj: Smrt je ontološka nujnost, je edini nedvoumni dogodek v našem življenju in kot tako bi jo morali tudi sprejeti. Če bi smrt sprejeli kot del življenja, je ne bi odrivali na njegov skrajni rob, bila bi nam blizu, strah pred njo pa bi bil manjši. Podobno je tudi z boleznijo. Če bi jo sprejeli, bi bila naša, bila bi udomačena, poznali bi jo in strah pred njo bi bil manjši. Manjši, pravim, saj strah nikoli zares čisto ne izgine. Zato je dobro, da se ga izreče. In dobro je, če ga na drugi strani nekdo sliši, razume in ti ga predvsem dopusti. Pravica do tistega, kar je onkraj moči, poguma – to se mi zdi pomembno. Ko je ta pravica legitimna, strah razpade in vse bolečine razpadejo skupaj z njim. Sprejeti nesprejemljivo in izreči neizrekljivo se zdi prava pot.
Bukla: Preden je knjiga izšla ste znova zboleli za rakom. Kakšna je razlika v vašem dojemanju med prvim in drugim rakom?
Žakelj: Zgodilo se je točno tisto, česar sem se najbolj bala. Zaradi karcinoma na papili Vateri sem morala namreč na težko in tvegano operacijo, ko sta bila otroka stara toliko, kot sem bila stara sama, ko sem zgubila mamo. Udejanjil se je moj najgloblji strah in uresničila se je moja najtesnejša tesnoba, a vendarle … bolezen sem spet sprejela in sprejela sem vse stiske, ki jih prinaša s seboj. In teh stisk je pravzaprav malo, zelo malo. Ko pa so, jih povem. Vsem mojim, ki so bili z menoj ves čas. Takrat, pred tridesetimi leti, je k meni prihajal skoraj samo moj fant Urban, tokrat pa smo morali sestaviti urnik obiskov. In tokrat je bil na urniku tudi moj oče. Vem, da se rak lahko spet ponovi, vem, da se zaradi kemoterapij in obsevanja lahko pojavijo sekundarni karcinomi. A tako to je, rak je kronična bolezen in kot tako jo tudi sprejemam. Brez velikega cirkusa. Nisem ne žrtev, ne heroj, ne poraženka, ne zmagovalka. Sama se nikoli nisem videla v nobeni od teh vlog.
Bukla: Študirali ste novinarstvo, nekaj časa ste tudi delali kot novinarka, zdaj delate v banki. Kaj se je v vmesnem času zgodilo z vašim pisanjem in kakšno delo opravljate danes?
Žakelj: Rada sem pisala, a se v proizvodnji dnevnega tiska nisem znašla. Motili so me polni pepelniki po uredništvih, kave, nenehna produkcija, raztrgan delavnik … Po študiju sem šla tako v marketinško agencijo in potem hitro v IT-podjetje, kjer sem 11 let delala v marketingu, predvsem na področju elektronskega bančništva, kar me pripeljalo na SKB banko. Zdaj delam v timu globalnega transakcijskega bančništva, kjer velikim korporacijam in multinacionalkam svetujem, katere so najboljše tehnološke rešitve za upravljanje njihovih denarnih sredstev.
Bukla: Kako si – sicer – polnite baterije? Brala sem, da radi hodite.
Žakelj: Veliko je stvari … Rada berem, pišem, pečem torte in piškote, jem meso iz juhe in tenstan krompir; poslušam, kako Katjuša igra violino, navijam za Matijo, ko plava. Rada sem na kavču, gledam v strop in ne delam nič, rada sem z ljudmi, s katerimi sem lahko dolgo tiho, pa ni nič narobe, in s katerimi lahko govorim kot dež, pa tudi ni nič narobe. Rada smučam in tečem na smučeh ter se sprehajam po pokopališču, rada grem med trave in krave v hribe. Rada imam Biševo – kadarkoli, a najraje takrat, ko na njem ni veliko ljudi. Biševo je moja Juvika.