Danaja Lorenčič: »Ne skušam več pretirano ugajati drugim!«
Leta 2014 je izšel njen knjižni prvenec Ana v meni, zdaj pa je pred nami njeno drugo delo z naslovom Nepopolna. Danaja Lorenčič, sociologinja, novinarka in urednica, se v njem dotika perfekcionizma, te rak rane sodobne družbe, v kateri, kot se zdi, ima kult popolnosti in brezhibnosti prav posebno mesto. Se ga je možno sploh kdaj otresti? In če ja, kako? Kako naporna je pot do ozdravitve? O vsem tem smo se pogovarjali z avtorico knjige Nepopolna, v kateri pisateljica razkriva svojo osebno izkušnjo boja s perfekcionizmom, vse skupaj pa zaokroži s številnimi sociološkimi študijami in novinarskim znanjem, kar daje delu še večjo vrednost.
Danaja Lorenčič
Nepopolna
Moje spoprijemanje s perfekcionizmom
Mladinska knjiga, 2023, t. v., 248 str., 29,99 €
Bukla: Že za vašo prvo knjigo Ana v meni, ki je izšla pred dobrimi osmimi leti in v kateri ste opisali svojo izkušnjo z anoreksijo, je bilo treba verjetno zbrati obilo poguma za tovrstno samoodkrivanje. Tudi v svoji novi knjigi Nepopolna ste neverjetno iskreni, do sebe in bralcev. Kaj vas je tokrat gnalo k pisanju? Je bil motiv podoben kot prvič?
Lorenčič: Če sem povsem iskrena, je bil pri Ani v meni motiv pisanja bolj altruističen, saj sem želela z njo v prvi vrsti pomagati osebam, ki se spopadajo z motnjami hranjenja, in njihovim bližnjim. Ne trdim, da motiv pri drugi knjigi ni podoben, vendar sem jo lahko dokončala šele, ko sem pisala, kakor da pišem sebi – dokler sem z njo hotela doseči potrditve in sem se obremenjevala s tem, kaj bodo o njej mislili drugi, pisanje ni steklo tako, kot bi moralo.
Bukla: V knjigi velikokrat omenite, da vam je šele ob pomoči psihoterapije uspelo spoznati, od kod izvirajo vsi vaši vzorci, ki so vas vodili k perfekcionistični osebnostni drži. Ali mislite, da bi brez psihoterapije in garaškega potapljanja v svoj lastni notranji svet sploh lahko stopili na pot ozdravitve?
Lorenčič: Ne, ker ne bi prepoznala uničujočih vzorcev, ki me omejujejo in oddaljujejo od resničnega bistva. Predvsem pa ne bi znala spremeniti svojega načina delovanja, saj sem se dolgo zatekala k samouničevanju, kadar sem se znašla v stiski. Potovanje iz sebe vase lahko seveda poteka na različne načine, a meni je razvojno analitična psihoterapija najbližja, čeprav včasih tudi izjemno naporna, saj ni enostavno »kopati« po sebi in pretvoriti travm v izkušnje.
Bukla: V zadnjih letih je na knjižnem trgu vedno več knjig, v katerih avtorji pokažejo obilo svoje ranljivosti in tudi nepopolnosti. So vas tudi tovrstna dela nagovorila, naj se vendar zdaj še sami lotite pisanja o soočanju s perfekcionizmom, čeprav so vas menda vmes obdajali tipični perfekcionistični dvomi v slogu, ali bo vaša zgodba sploh dovolj zanimiva za bralce?
Lorenčič: Ne morem reči, da so me tovrstna dela nagovorila, naj pišem o perfekcionizmu. Občasno so mi pomagala, kadar mi je zmanjkalo poguma za razkrivanje svoje zgodbe, še pogosteje pa so me ovirala, ker sem izgubila svoj glas in prevzela tujega, zato sem na neki točki nehala brati knjige, ki bi lahko vplivale na moj slog, temveč sem posegala po literaturi, ki je bila vezana na perfekcionizem. Želim pa dodati, da sem bila hvaležna, ker sta knjigi Voli me više od svega na svijetu (Mira Furlan) in Zakaj ne pišem (Dijana Matković) izšli zatem, ko je bila Nepopolna že oddana in sprejeta v program Mladinske knjige. Kajti ob branju omenjenih mojstrovin, ki sta sicer zapisani v drugačnem, bolj literarnem slogu, sem pomislila, da moja knjiga ni dovolj dobra – in zavedam se ironije v tem stavku, saj to pomeni, da se moj notranji kritik še vedno rad oglasi.
Bukla: V tokratnem knjižnem delu med drugim iskreno razgaljate tudi odnos s svojim življenjskim sopotnikom, novinarjem, publicistom in pisateljem Vasjo Jagrom. Vam je pri delu stal ob strani s kakšnimi konkretnimi nasveti oziroma napotki za pisanje?
Lorenčič: Tako kot jaz njemu, kadar piše knjigo (smeh). Kadar nisem bila prepričana o nečem ali pa sem presodila, da sem preveč razgalila intimo najine družine, sem ga prosila za mnenje. A bolj kot nasvete sem potrebovala čas za pisanje, kadar me je zagrabil navdih – takrat je odšel s hčerko na sprehod, skuhal kosilo in posesal stanovanje. Čeprav se mi zdi to nekaj povsem naravnega, saj sva enakovredna.
Bukla: Ob razčlenjevanju številnih svojih vlog, v katerih ste želeli blesteti kot najboljši in najuspešnejši in ste zato včasih plačali res visoko ceno, ste še posebej brutalno iskreni v poglavju o materinstvu. V njem ste med drugim zapisali, da ste šele, ko ste okolici pokazali svoji ranljivost in nemoč, lahko začeli svobodneje dihati. Ali upate, da bodo tudi takšna priznanja, kot vam jih je uspelo ubesediti v svoji novi knjigi, pomagala k demitizaciji lika cankarjanske mame?
Lorenčič: Ne vem, o tem nisem razmišljala. Želim pa si, da bi lik cankarjanske mame ostal tam, kamor sodi – torej v preteklosti. Sicer pa upam, a obenem ne verjamem, da lahko moja knjiga ovrže mit, da je dobra mama v resnici mati, ki se brezmejno razdaja in žrtvuje, saj je ta v Sloveniji prisoten že stoletja.
Bukla: V knjigi Nepopolna priznate, da se včasih še vedno zapletete v mreže perfekcionizma ter da je pot do popolne ozdravitve dolga in naporna. Pa vendar je med branjem čutiti, da vam gre vedno bolje … Kakšna je zdaj nepopolna Danaja, na katero ste vse bolj ponosni?
Lorenčič: Pristna. Dolgo sem odrivala svojo senco, ker se nisem upala soočiti z njo, sedaj pa jo sprejemam. To mi omogoča, da lažje izrazim svoje mnenje, ne skušam več pretirano ugajati drugim in pogosteje povem, kje so moje meje. Zaradi tega sem najbrž za okolico bolj naporna, vendar sama s sabo lažje in svobodneje živim.
Bukla: Si boste zdaj, ko je knjiga izšla, znali vzeti malo časa zase ali pa, nasprotno, vendarle že razmišljate o kakšnem novem, podobnem pisanju?
Lorenčič: Prisežem, da nisem načrtovala naslednje knjige tako hitro, vendar me je navdih našel in bi mi bilo žal, če mu ne bi sledila. Uživam v študiju, nabiranju materiala in potovanju, ki ga zaenkrat delim le z možem in prijateljico ter urednico Urško Kaloper. Toda čaka me veliko študija, preden se lahko lotim pisanja, saj moram tematiko zelo dobro poznati. Zato lahko traja več let, da postavim zadnjo piko v tretji knjigi (smeh).
Bukla: Kaj bi za konec položili na srce nepoboljšljivim perfekcionistom?
Lorenčič: Zaradi razmišljanja o svojih nepopolnostih in napakah ni vredno dopustiti, da vam življenje polzi kot pesek med prsti. In da perfekcionizem ni rešitev, temveč težava.