Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»… moja zgodba se mi zdi na neki način podobna Tarantinovi.«

Vanja Jazbec, foto: osebni arhiv, Bukla 149, 3. 7. 2019

»… moja zgodba se mi zdi na neki način podobna Tarantinovi.«

Dejan Krajlah, bralcem kriminalnega žanra znan pod psevdonimom Leone Rebecca Giuliani, je v življenju počel že marsikaj: bil je policist in kriminalist, prepotoval je svet, se udejstvoval kot mirovnik in vadil borilne veščine, navsezadnje pa je napisal mednarodno uspešnico – leta 2016 se je na Amazonovo lestvico knjižnih uspešnic uvrstil njegov prvenec First Mission Paris (Prva misija Pariz). V maju je pri založbi Meander izšlo nadaljevanje dogodivščin agenta Enrica Morettija, tokrat pod naslovom Dunaj kliče!, v juniju pa je pri Založbi 5ka izšel še Učbenik uspeha, uporaben priročnik za osebno rast. Z avtorjem smo se pogovarjali o nedavnih izdajah, branju in ustvarjanju ter načrtih za prihodnost.

Bukla: Kako ste po tako raznoliki karieri zajadrali v pisanje romanov?
Krajlah: Pisanje romanov je še ena stvar, h kateri me je zaneslo v življenju. Pa sprva nič ni kazalo na to. Nikdar prej nisem pisal, še pri šolskih spisih nisem ravno blestel. Niti ni bilo nekega posebnega trenutka ali kake posebne okoliščine, stvari so prišle nekako same. Ko sem ob delu izredno študiral na FDV, sem pričel veliko, ampak res veliko brati. Študijsko literaturo, seveda, pa tudi leposlovje. Kot da bi ga šele takrat odkril. Nekje na tej poti sem se priučil tudi veščine hitrega branja, zaradi česar sem lahko še več bral in živel še več življenj. Dokler nisem v nekem trenutku pomislil, da bi lahko morda tudi jaz kaj ustvaril. Poigraval sem se s to mislijo kar nekaj časa, pisal osnutke kratkih odstavkov in jih primerjal z deli svojih priljubljenih avtorjev. In na svoje veliko presenečenje odkril, da vse skupaj niti ni videti tako zelo drugače. Tudi drugi testni bralci so ocenili, da bi pisanje lahko sodilo v čisto pravo knjigo. Zato so ti odstavki postajali vedno daljši in daljši, dokler ni iz vseh teh malih norih idej nastala celotna zgodba. In to je bilo pravzaprav to. Je pa res, da sem nekoč mislil, da za pravega pisatelja potrebuješ posebno izobrazbo in prav posebne danosti, s katerimi se nekateri rodijo, drugi pač ne, ali kaj podobnega. Sedaj vem, da to ni tako. Upam, da ne bo zvenelo preveč samovšečno ali naduto, ampak moja zgodba se mi zdi na neki način podobna Tarantinovi. Tudi ta legendarni filmski režiser ni imel nobene formalne izobrazbe ali kakih podobnih lastnosti, le delal je v neki majhni videoteki. In gledal filme, takrat še na VHS videokasetah, po cele dneve in noči. Prav goltal je filme. Na tone in tone. Dokler ni ocenil, da jih je videl ravno dovolj, da bi se preizkusil še v njihovem ustvarjanju. Tako nekako gre pravzaprav tudi moja zgodba.

Bukla: Zakaj ste izbrali ravno kriminalni žanr? Ste navdih za pisanje mogoče našli tudi v svoji službi kot policist in kriminalist?
Krajlah: Odgovor na drugo vprašanje je seveda da, prvo pa zahteva nekoliko daljši razmislek. Skratka, rad sem prebiral tudi kriminalne romane, moji prvi poskusi pisanja so bili ravno iz tega žanra. Če sem čisto iskren, jih je lepo pisati, ker lepo tečejo. Vsaj meni. Ko imam neko idejo v glavi, jo preprosto izlijem na papir. A na način, da se prelevim v bralca. Ves čas namreč razmišljam o sebi kot o bralcu. To je moj skrivni trik. Ne vem, če ga uporab­ljajo tudi drugi pisatelji, ampak jaz resnično ves čas razmišljam o tem, kaj bi jaz kot bralec rad prebral v nekem danem trenutku. Kdaj so na mestu kake podrobnosti, kdaj je treba napetost razbremeniti, vstaviti kakšno šalo … In kriminalke kot žanr mi vse to omogočajo.

Bukla: Če seveda lahko vprašam, zakaj ste pisal pod psevdonimom? In kako ste izbrali oz. sestavili svoj psevdonim, Leone Rebecca Giuliani?
Krajlah: Tukaj pa sem bil čisto praktičen. Prebrali ste Prvo misijo Pariz, tako da veste, da je lahko potekala, tako kot je, samo zato, ker je imela točno tak­šnega junaka. Ta mediteranska ležernost, ta dolce far niente pridih, kot protiutež danes tako popularnim smrtno resnim skandinavskim kriminalkam, vse skupaj je bilo kot ustvarjeno za tisto leno barabo. Tako sem napisal najprej zgodbo. Potem je bilo treba z njo nekaj narediti, jo nekje izdati. Glede na to, da sem bil neznan avtor, založbe pa se otepajo rokopisov neznanih avtorjev, sem imel samo dve možnosti: ali jo izdati v samozaložbi (za kar pa takrat nisem imel ne časa ne energije) ali pa na Amazonu. Odločil sem se za Amazon. Tudi tukaj je stvar postala zanimiva in spet sem razmišljal kot potencialni kupec/bralec. Kaj bi taka knjiga morala imeti, da bi ji dal prilož­nost? Morda skrivnostnega pisatelja, ki pove ravno dovolj o sebi, da je zato zanimiv? Morda. Pa tudi sicer se mi je zdelo, da glede na vsebino knjige nekdo s tako neizrazitima imenom in priimkom, kot sta moja, nekako ne bi spadal v ta kontekst, zato sem si izmislil nekaj, kar lepše zveni in se hkrati ujema s celotno zgodbo. Leone Rebecca Giuliani? No, to pa se že bolje sliši, ne? In bolj paše k temu What a beautiful day. We're in Italy, driving Alfa Romeo občutku, ki veje iz knjige.

Bukla: Vsebina obeh vaših kriminalk, mogoče pa tudi sam junak, sta me spomnila na ikoničnega agenta Jamesa Bonda. So vam bili romani Iana Fleminga vzor?
Krajlah: O, seveda so mi bili na neki način vzor. Potem si lahko zamislite moje navdušenje ob prvih recenzijah, ko so Amazonovi bralci pisali, da jih moj junak spominja ravno na tega najbolj znanega vohuna. Eden je celo napisal, da se še celo sam James Bond lahko skrije pred Morettijem, na kar sem res­nično ponosen. To bi res težko tajil. Po drugi strani pa sem po tihem nekako računal na tak odziv, saj se moj junak od drugih razlikuje ravno po tem, da ni tako smrtno resen. Da se ne zna ravno pretepati, voziti, streljati in početi vsega tistega, kar počno drugi super junaki. In ravno to ga dela na neki način posebnega, saj se bolj kot na to spozna na zapeljevanje žensk, dobre pijače in predvsem iskanje odgovorov na izzive, v katere se nenehno zapleta.

Bukla: Kaj sicer radi berete? Imate izbor najljubših pisateljev oz. pisateljic? Posegate po bolj leposlovnih ali tudi stvarnih delih?
Krajlah: Nimam nobenega prav posebej priljubljenega žanra. Berem vse, kar me v nekem trenutku pritegne, od zgodovinskih romanov, kriminalk, humorja do čisto strokovnih. Pa tudi stripe. Te še posebej. Modesty Blaise, Dylan Dog, legendarni Alan Ford, princ Valiant, vse to najdete pri meni. Težko pa bi izpostavil najbolj priljubljene knjižne avtorje. Morda Umberta Eca, tega bi dal na prvo mesto, ampak ne branim se niti trivialnosti, npr. Dana Browna, Paula Coelha ali česa podobnega v milijonskih nakladah. Morda bi še izpostavil zbrana besedila kanadskega pevca Leonarda Cohena, od strokovnih pa v zadnjem času še posebej posegam po legendarnem Napoleonu Hillu. Počasi postajam podoben Bobu Proctorju, ki še po petdesetih letih nastopanja ne začne nobenega nastopa ali seminarja brez svoje originalne kopije knjige Z idejo do bogastva v rokah. Čisto vsak dan jo študira, ponosno razglaša, in vedno bolj razumem, zakaj. Fenomenalna knjiga. Če ste jo prebrali, razumete zakaj to trdim. Neverjetna zakladnica modrosti o doseganju osebnih ciljev, poslovnih ciljev, pridobivanju bogastva in podobno. Noro dobra knjiga.

Bukla: To je verjetno povezano s tem, da ste nedavno napisali tudi priročnik za osebno rast Učbenik uspeha, v katerem opisujete, kako vzeti življenje v svoje roke. Kako ste od pisanja kriminalnih romanov prešli v te vode?
Krajlah: Povsem po naključju. Nekaj časa sem na spletu objavljal kratke zgodbe, kot neke vrste dnevniške zapise skrivnostnega avtorja, torej Leoneja R. Giulianija. So bile kar priljubljene. In ko sem jih pisal, sem potreboval sveže ideje. Tako sem začel spoznavati svet omenjenega Napoleona Hilla in podobne mislece, ki so vsi po vrsti zatrjevali, da je človek sposoben bistveno več in da lahko to tudi dejansko doseže. Če se le za to odloči. Potem gre vse lahko. In res, ko enkrat povežeš točke, ugotoviš, da to resnično deluje. Da to ni mit. Deluje pri meni, pri vas, pri vsakomur. Celo Jordan Peterson piše prav o tem, le prebrati ga je treba. A ljudje tega ne vedo in za to, da od življenja ne dobivajo lepih stvari, krivijo vesolje, usodo, srečo in vse preostale dežurne krivce. Z Učbenikom uspeha jim želim dopovedati, da imajo možnost izbire. Da lahko vknjižijo uspehe na čisto vseh področjih, saj to ni stvar nekih danosti, na katere ne bi imeli vpliva, ampak odločitve.

Bukla: Kaj je v vaših načrtih za prihodnost? Si lahko obetamo še kak­šno zgodbo o Enricu Morettiju ali imate v mislih že kakšnega novega junaka?
Krajlah: Načrti za prihodnost so. Še več knjig, prebranih, seveda, in še nekaj napisanih knjig. Poznate knjigo Dol mi visi? No, nekaj takega imam v mislih, pravzaprav sem v Učbeniku uspeha v poglavju Naj se vam jebe za vse to na neki način že nakazal ... Od leposlovja pa bom ostal za zdaj kar pri Morettiju. Morda povsem nova zgodba Arabske noči, ki jo najavljam na koncu zgodbe Dunaj kliče!, morda pa bom pred tem zbral omenjene kratke zgodbe in jih objavil v obliki knjižne celote. Se še nisem odločil. Vsekakor pa bo moja prihodnost vključevala knjige. Tako ali drugače.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...