»Čim manj je knjigarn v mestih, tem večja je količina neumnosti v obtoku.«
Dejan Pušenjak je Mariborčan, diplomant Filozofske fakultete v Ljubljani (filozofija, primerjalna književnost), in kot reče sam: »kadilec, abstinent, z zunajzakonsko partnerico in tremi otroki«. Pred diplomo je bil urednik nekajkrat zaplenjenega študentskega časopisa Katedra, konec osemdesetih, ko se je pisalo še na pisalne stroje, pa je bil dopisnik Večera iz Ljubljane. Zatem je bil približno petnajst let komentator v notranjepolitični redakciji in sobotni prilogi Dela, potem pa osem let urednik sobotne priloge Večera. Zadnjih nekaj let je brezposeln in gospodinjec, kar je bilo izhodišče za njegov knjižni prvenec Retrovizor.
Dejan Pušenjak
Retrovizor
Dnevnik gospodinjca
Pivec, 2021, m. v., 400 str., 29,90 €
Bukla: Kakšno vlogo so v vašem poklicnem formiranju igrale knjige? Sprašujem tudi zato, ker ste v svoji knjigi Retrovizor otožno zapisali tudi naslednje: »Včasih so bile v Gosposki štiri knjigarne, zdaj je ena.«
Pušenjak: V poklicnem pa tudi osebnostnem in vsakršnem mojem formiranju so imele knjige zelo pomembno vlogo, pravzaprav eno glavnih. Še vedno jo imajo. Na svojo veliko žalost sem opazil, da vlada obratno sorazmerje med številom knjigarn v mestu in količino neumnosti v obtoku. Zdi se mi, da je bilo včasih neumnosti manj, po mojem tudi zato, ker je bilo knjigarn več. Za vsak primer sem si v dobrih štiridesetih letih z obsedenim kupovanjem knjig sestavil še eno knjižnico doma, nekakšno zaklonišče. Nakupil bi jih še več, a nisem dovolj premožen.
Bukla: Kaj je bil osnovni razlog, da ste se odločili napisati knjigo Retrovizor?
Pušenjak: Če rečem na prvo žogo, da bi bil slaven in bogat (nasmešek). Eden od razlogov pa je bil tudi ta, da sem hotel pustiti nekaj za nami, vsakdanjimi ljudmi, ki po navadi izpademo iz zgodovine. Hotel sem povedati, da naš čas ni le doba samih osvajalcev, tatov, manipulantov in stremuhov, kakor bi lahko rekonstruirali iz medijev, temveč smo bili tu tudi mi, čisto običajni ljudje z navadnimi življenji. Hotel sem opozoriti še, da je tudi vsak od nas posebna zgodba, morda celo zanimivejša od življenjepisov popularnih in znanih. Nekoč, ko sem v družbi prijateljev razlagal, kaj bi rad napisal, so me ohrabrili, da je vsekakor bolje, da o njih pišem jaz kot kdo drug.
Bukla: Retrovizor imamo torej lahko za knjižni hibrid, mešanico osebnoizpovedne knjige in avtobiografskega romana, ki se zgodi v enem septembrskem tednu leta 2016. Kako se ste odločili za to formo in zakaj ste ravno petku, 2. septembra 2016, namenili večino knjige?
Pušenjak: Dobro ste opazili. Nasploh sem zelo pozitivno presenečen, kako natančno in izostreno ljudje berejo knjige. Ničesar ne moreš skriti. V knjigi sem uporabil nelinearno pripoved in ciklično strukturo, torej skačem iz časa in prostora naprej in nazaj in na koncu se vrnem na začetek. Moja največja skrb je bila, ali zmorem držati napetost takšne pripovedi ves čas, ne da bi se izgubil in seveda ne da bi izgubil bralca. Pač, oponašal sem življenje. V mojem predkoronskem času so bili petki praviloma najdaljši dnevi, začeli so se zgodaj in največkrat končali zgodaj v soboto. Moj petek v knjigi je dolg tudi zato, ker se tam v opisovanju ukvarjam s časopisi, ki tudi sicer izpolnjujejo velik del mojega življenja.
Bukla: Seveda, dolga desetletja ste bili del časopisnega sveta, ki ga doživeto in z mnogimi utrinki popisujete v knjigi. Kaj bi opredelili za vrhunce svoje dosedanje kariere, kateri avtorji in besedila so se vam kot uredniku najbolj usedli v zavest?
Pušenjak: Najvišje sem prilezel pri Delu in Večeru, več si ne bi mogel niti želeti, pisati za dva taka časopisa je prečudovita šola, izpolnitev sanj in ambicij najbrž katerega koli novinarja. Vrhunec moje kariere pa je bil najbrž moj položaj, da sem se v službi lahko neprestano in svobodno pogovarjal s pametnimi ljudmi in jih spraševal to in ono. Joj, nešteto je tekstov in raznih avtorjev, ki sem jih oboževal v časopisih in jih nosim s sabo, ob najrazličnejših priložnostih se spomnim koga in kaj je napisal o tem in onem, od Tomaža Mastnaka do Ervina Hladnika Milharčiča in Dragice Korade, od Bogdana Tirnanića do Ines Sabalić, od Gunterja Grassa do Hansa Magnusa Enzensbergerja ... Lahko bi našteval v nedogled ... A saj veste, kako je, nikoli ne morete z gotovostjo reči, kdo je boljši, Kurt Vonnegut ali Marguerite Yourcenar. Zame so vsi mojstri.
Bukla: Kako pa kot notranji poznavalec gledate na prihodnost tiskanih medijev v Sloveniji?
Pušenjak: Z mešanimi občutki, vendar z optimizmom. Bega me sicer, zakaj za vraga so časopisi v Sloveniji tako preprosto prenesli in ponovili vzorec s časopisi v svetu, kjer gre mnogim časopisom slabo, medtem ko so njihovi lastniki postali multimilijonarji. Časopisi so nastali kot orodje šibkih, zdaj pa so mnogi, ki jim gre slabše kot nekdaj, v rokah močnih, premožnih in vplivnih. Morda bodo časopisi na papirju res kmalu butični proizvodi, vendar bo takrat dobro časopisno novinarstvo pač prešlo v drugačen način posredovanja.
Bukla: Kam vas bo v prihodnosti vodila poklicna in ustvarjalna pot?
Pušenjak: Znam pisati in brati, za to sem se izučil. Če bi s tem lahko zaslužil za preživetje družine, bi bil več kot zadovoljen.