Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Dušan Merc

»Če mislite, da knjiga zasluži nagrado, mi jo preprosto dajte!«

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 146, 6. 2. 2019

»Če mislite, da knjiga zasluži nagrado, mi jo preprosto dajte!«

foto: Borut Krajnc

Najsi gre za pogovore o šolstvu, v katerem je deloval vse svoje poklicno življenje, ali pa za literaturo, ki jo obožuje, ostaja Dušan Merc zvest svoji osebnostni drži, po kateri slovi v različnih krogih: jasno, glasno in tudi strastno izraža svoje mnenje in pri tem ne poskuša ugajati nikomur.

Je navdušen bralec – doma ima knjižnico, v kateri kraljuje ogromno knjig, in zato pravi, da bi potreboval vsaj tri življenja, da bi prebral vse, kar si želi –, jadralec – z majhno jadrnico rad odpluje na odprto morje in nato, sam v svojih mislih, jadra zgolj na veter – in obožuje zimo.

Na pogovoru o njegovem najnovejšem romanu Slepe miši se dobiva na mrzel zimski dan, ko zunaj naletava sneg. Obožuje ga, mi pove takoj na začetku in doda, da preprosto zato, ker ima rad življenje.
Kar je med drugim moč čutiti tudi v njegovi literaturi …

Bukla: Leto 2018 je bilo za vas zelo plodno: dobili ste dva vnuka, priznanje mesta Ljubljane za dvaintrideset let ravnateljevanja in izdali ste svoj štirinajsti roman Slepe miši. Veliko res lepih dosežkov, ki bi se jih bilo vredno v miru veseliti, a ravno v času izida novega romana ste bili medijsko znova izpostavljeni zaradi primera, ko pred petimi leti in pol niste dovolili vstopa v šolo učencema, ki sta ustrahovala in spolno nadlegovala sošolki.
Merc: Ta primer je že star, letošnjega maja bi zastaral, zato so ga verjetno morali pognati v tek. Zdaj, ko ocenjujem za nazaj, je šlo bolj za grdo spletko, ne sistemsko, ampak osebno. Verjetno se mi je nekdo poskušal maščevati, a sistem se je nato odzval, kot se je moral.

Bukla: Torej drži, da v sodišča, kar pogosto poudarjate, še vedno verjamete?
Merc: Seveda. Tudi ko si spoznan za krivega, je spoznanje krivde, notranje in družbenojavne, na neki način očiščujoče. Nekateri, ki so v zaporih, to zagotovo vedo, nekateri pa ne bodo nikoli. A to javno sprejetje kazni in sodbe je nujno in moralno. Sam namreč ne verjamem, da smo v vsem nedolžni. V sebi sem tudi vedel, da bom sprejel kakršnokoli obtožbo in da se verjetno ne bom pritožil; svojemu odvetniku sem rekel, da naj me pač obtožijo, samo da se stvar že enkrat konča in bom imel mir. A me je potem prepričal, da je treba pravici zadostiti.

Bukla: Prej ste omenili, da zapori na neki način človeka očistijo. Pa bi lahko isto rekli tudi za zapornike iz leta 1984, iz tako imenovane bolgarske naveze, ki je osrčje teme vašega novega romana Slepe miši, v katerem govorite o brezsmiselnem procesu in obtožbi povsem nedolžnih ljudi?
Merc: Ljudje iz omenjenega procesa so bili resnično popolne žrtve nekega sistema, dva od teh sem poznal. Osebno sem bil v stiku z Agopom Stepanjanom, on je bil mehka duša, pravi sanjač, pozoren in skrben oče, povsem apolitičen …

Bukla: Pa vendar se je skupaj s še drugimi obsojenci, med katerimi so prednjačili bolgarski državljani, po krivici znašel na zatožni klopi. Kako lahko sploh pride do takšne »napake«? Človek si dandanes kar težko predstavlja, da je to mogoče.
Merc: Gre za napako v sistemu, ker se je civilnim osebam sodilo v Ljubljani na vojaškem sodišču. To je bila temeljna napaka tistega trenutka, predhod­nica JBTZ. To je bila igra srbske obveščevalne službe zoper bolgarsko obveš­čevalno službo, zraven so pa vključili še Slovenijo. Tukaj je šlo za izrazite igre, v katerih civilisti niso mogli preživeti, razen če bi jih zaščitila slovenska civilna oblast. A ker je šlo vse skupaj mimo nje, so v tajnem procesu nasrkali povsem nedolžni ljudje, kar je bila napaka.

Bukla: Kot deseti obtoženi ste se na seznamu vseh domnevnih sovraž­nikov naroda znašli tudi vi. Kako je prišlo do tega?
Merc: Kot dijak in študent sem bil veliko na Bledu in tam sem srečal Bolgara, ki sta igrala v različnih ansamblih in nastopala po različnih klubih. Na to druženje sem kasneje povsem pozabil, a ko sem kot učitelj slovenščine začel poučevati v šoli za kadete v Tacnu, je vse skupaj udarilo na dan. Nekateri so vedeli, da so obtožbe povsem nesmiselne, drugi, ki so bili hlapčevski, pa so verjeli, da sem kriv. In tako sem bil takoj zaznamovan.

Bukla: Na koncu vendarle niste bili obtoženi in niste pristali v zaporu kot drugi obtoženci.
Merc: Ocenjujem, da me je zaščitila slovenska obveščevalna služba, saj niso mogli najti nobenega materialnega dokaza. Zoper vojaško sodišče sicer niso mogli storiti ničesar, a verjetno so me dali naposled na stranski tir in vse prepustili »kontraobveščevalni« službi, KOS-u.

Bukla: Vas je celotna zgodba, čeprav se je za vas srečno končala, vendarle tako glodala, da ste se jo naposled odločili preliti v roman, za katerega odkrito pravite, da je avtobiografski?
Merc: Saj tudi je! K sreči sem mentalno zdrav in me vse skupaj, kar sem preživel, ni hujše psihično zaznamovalo kot druge v omenjenem procesu. Zaradi vsega skupaj bi denimo lahko postal shizofren, a vendar nisem.

Bukla: Toda vaš lik Samo Grčar, osamljeni knjižničar tik pred upokojit­vijo, ki se po spletu okoliščin znova vrne v čas procesa, ki sva ga prej omenjala, je postal zaradi vseh obtožb vendarle zelo shizofren.
Merc: Literarni junak pač mora biti malce označen. Če ne, bi bil povsem anemičen, preprosto mora biti nosilec neke ideje. Lahko je tudi pravo nas­protje nosilca ideje, pa je še vedno junak. Povprečen državljan, kot sem jaz, pač ne more biti literarni junak, saj se mi dogajajo povsem običajne stvari (smeh).

Bukla: V romanu se zdi, da se Samu Grčarju ne dogaja prav nič, z bogatimi opisi tudi stopnjujete oris njegovega navidezno nesmiselnega živ­ljenja in nesmiselnega početja, zdi se, da ves čas lebdi nekje med sanjami in resničnostjo, med preteklostjo in sedanjostjo.
Merc: Pisala mi je žena enega od dejanskih obtožencev tega procesa in mi očitala, da sem v romanu združil nezdružljive stvari: fikcijo in dejanske materialne dokaze, ki si jih je v glavi ustvarilo vojaško sodišče. A treba je vedeti, da je imelo tudi sodišče opraviti s fikcijo, čeprav so bile na drugi strani njihove obtožbe zelo realne in krvave. Sicer ne želim biti pametnejši od lastnega romana, a dejstvo je, da je tudi kontraobveščevalna služba skonstruirala res­ničnost, ki ne obstaja, in je zato to tudi del romana.

Bukla: Tovrstno spajanje med tokom zavesti in fikcijo na eni strani ter realnostjo na drugi je pravzaprav stalnica večine vaših romanov. Tudi v prejšnjih delih je ogromno prepleta med sanjami in resničnostjo.
Merc: Življenje je sen (nasmeh), pa še sen je samo sen. Zame je tudi zgodovina samo fikcija. In včerajšnji dan tudi. Sicer je pa tako, da si vsak bralec med branjem ustvari svoj domnevni realni svet, in to je pravzaprav tista najlepša stvar pri branju. Krasno je, če roman živi in če ga berejo, ­komentirajo …

Bukla: Vaš junak je, če se dotakneva še naslova romana, ves čas vpet v igro slepih miši. Pa vendar se bralec že sredi zgodbe lahko začne spraševati, kdo v romanu je pravzaprav slepa miš: glavni junak ali kdo drug?
Merc: Če gledate otroke pri igri slepe miši, kako letajo naokrog in se izogibajo tistemu z zavezanimi očmi, da se jih ta ne bi dotaknil in ulovil, spoznate, da želijo biti po drugi strani vendarle tudi ujeti. Gre za ambivalenten občutek. In tisti, ki je slepa miš, zamenja vid za tip. To je posebna igra, ki marsikaj pove o naši nravi. Želimo se skriti, a po drugi strani želimo biti tudi razkriti. Bojimo se videti resnico, potem pa ugotovimo, da resnica ni vidna. Otroška igra slepe miši je paralela z nami in našim odnosom do sveta …

Bukla: Prav zaradi omenjenega slepomišenja v vseh mogočih plasteh zgodbe si lahko bralec tudi konec romana razlaga zelo po svoje. Ne smeva ga sicer razkriti, pa vendar …
Merc: A veste, da sem ga že pozabil! (smeh)

Bukla: Pravite, da je v življenju bolje, če človek kaj tudi pozabi in se ne spomni vsega. Menda tudi svoje knjižne junake po končanem pisanju radi hitro pozabite in »pokopljete« ter greste naprej.
Merc: To je preprosto treba storiti! Ne moreš biti vezan na prejšnjega junaka, če že ustvarjaš novega.

Bukla: Pa vendar se zdi, kot da vam je tokratni protagonist bolj zlezel pod kožo, tudi zato, ker nekaterim svojim junakom v prejšnjih romanih niste niti podelili imen, temu pa ste. Ste mu nadeli tak priimek, da bi poudarili že prej omenjeno razklanost; da je torej junak grča, čeprav ne na zunaj ne od znotraj tega na prvi pogled ne izžareva?
Merc: Ne, ne … Njegovo ime je nastalo že pred dvema ali tremi deset­letji. Prva nasprotovanja zoper slovenski šolski sistem sem za Delo in Mladino namreč pisal pod psevdonimom Samo Grčar. In tako sem to ime zdaj spet obudil in ga uporabil v svojem novem romanu.

Bukla: Za razliko od Sama Grčarja, ki je ves čas želel napisati knjigo vseh knjig, pa mu to sploh ni uspelo, ste sami zelo ustvarjalni. Ob tem ste nekoč izjavili, da si želite napisati svoj najboljši roman, takšnega, ki bi ga lahko uvrstili v zbirko Sto romanov ali pa med najboljša dela 21. stoletja. Bi bil to lahko vaš novi roman Slepe miši?
Merc: Najboljšega romana svojega življenja ne moremo napisati, ker ga preprosto živimo (smeh) … Sicer bodo morali pa drugi presoditi o tem, sam nimam te pravice. Se bom pa tudi v prihodnje še z veseljem trudil, tekma za omenjeni cilj se začenja vedno znova.

Bukla: Pa si novemu romanu vendarle upate napovedati tudi kakšno nagrado? Vaš urednik Urban Vovk namreč o njem govori vse najlepše in mu tudi napoveduje velik uspeh.
Merc: Pri slovenskih nagradah me moti hollywoodski način celotnega izbora, od nominacij do tega, da se vse skupaj vleče po medijih vsaj en mesec. Nekoč so me povabili v komisijo za desetnico. Najprej sem se uprl pojmovanju, kaj je sploh mladinska literatura. Kasneje sem na moč trpel, ko sem gledal svoje kolege, ki so imeli v očeh upanje, željo, skorajda že moledovanje, da bodo izbrali prav njega. Deset ljudi se je čustveno navezalo na to, da bi dobili to nagrado. In jaz sem se takrat odločil, da ne bom več sodeloval pri takih izborih. Nočem se postaviti v tako situacijo, to je preprosto ponižujoče! Če mislite, da knjiga zasluži nagrado, mi jo preprosto dajte, a ne delajte iz tega čustvene drame. Povrhu vsega pa gre še za smešno nizke denarne nagrade.
Skrivnost je v tem, da te nagrada zadene kot bolezen; slej ko prej boš dobil prostatitis in umrl. In ne maram hinavščine.

Bukla: To pogosto poudarjate.
Merc: Ker je res. Všeč mi je, če mi recimo svakinja za katero od mojih knjig reče, da se dobro bere, ampak to je pa tudi vse.

Bukla: Boste imeli zdaj, odkar ste upokojeni, kaj več časa za ustvarjanje?
Merc: Vedno imam dovolj časa za vse.

Bukla: Tudi vstajate še vedno tako zgodaj kot nekdaj?
Merc: Seveda. Tako sem navajen. Če si poročen, imaš otroke in hodiš v službo, lahko kaj postoriš le zjutraj. In to mi je ostalo do dandanes. Sicer sem pa po naravi takšen, da rad počnem več stvari hkrati. Ne bi mogel zgolj pisateljevati.
Naj vam ob tem povem resnično anekdoto. Med službo sem šel pogosto rad v mesto, ker človek tako vsaj kaj izve. In nekoč zagledam za mizo ene od kavarn Daneta Zajca, ki mi je namignil, naj prisedem. In sem. Nisva se prav veliko pogovarjala, pogovor se je zatikal, ker je bil Zajc precej molčeč po naravi. Pa mu potem čez čas rečem, da moram nazaj v službo, in on mi odvrne, da bo verjetno ravnatelj jezen, če me ne bo tam (nasmeh). Potem sem mu pa navrgel, da je tudi on ves čas hodil v službo in je vse življenje delal kot knjižničar v Pionirski knjižnici. Veste, kaj mi je odgovoril? »Seveda, sicer bi bilo pa življenje prazno.«
Takrat sem se prav zamislil nad njegovimi besedami! Tudi zato, ker si preprosto ne znam predstavljati, da bi bil zgolj pisatelj. Služba namreč ne pomeni le služenja denarja, ampak predstavlja tudi socialne stike, potrditev samega sebe, preprosto jo potrebuješ.

Bukla: Jo zdaj, ko ste upokojeni, vendarle kaj pogrešate?
Merc: Mogoče me malo daje sindrom fiktivne noge, tako imenovani fantomski ud: ko se upokojiš, je občutek namreč podoben kot pri invalidu, ki je brez noge. Rad bi se še vedno popraskal po njej, a se ne more. Toda vseeno sem se odločil, da se ne bom več vpletal v šolski sistem, ker se zelo menja, pa tudi drugi imajo pravico, da povedo in pokažejo svoje.

Bukla: Ali ste kdaj, odkar ste dedek, razmišljali, da bi napisali tudi kaj za otroke?
Merc: Ne, ker tega sploh ne znam. Še do svojih otrok sem se vedno vedel kot do odraslih, kar je bilo na neki način krivično.

Bukla: Vam sinova to kdaj zamerita?
Merc: Rečeta mi ne, se pa to verjetno vseeno kje pozna … Sicer se pa tudi do otrok v šoli nisem nikdar vedel kot do otrok, nanje sem gledal pač kot na ljudi. Nikar ne mislite, da petletni otrok ne ve, kaj je prav in kaj ne. Tu se ni treba igrati slepih miši. Podobno je z literaturo. Prepričan sem, da otroške in mladinske literature v resnici ni in da je samo konstrukt za lase privlečene literarne teorije. V resnici ne obstaja. Tista literatura, ki jo proglašajo kot dobro za otroke, je v resnici primerna tudi za odrasle.

Bukla: Literatura, ki nagovarja različne starostne skupine, tako imenovana crossover literatura je že nekaj časa v trendu …
Merc: Seveda. Tudi če berem Pedenjpeda ali pa Zvezdico zaspanko, vidim v teh delih mnogo globljo zgodbo od vsem poznane. Pred leti sem za Zvezo prijateljev mladine napisal tri kratke eseje, ocene knjig Deček Jarbol, Zlatolaska in Bratovščina sinjega galeba. To so vrhunske stvari in sploh niso otroške! Ali pa poglejte knjigo Drejček in trije marsovčki; Vid Pečjak je bil petdeset let pred vsemi E. T.-ji in drugimi podobnimi bitji. Jaz takšnih stvari preprosto nisem sposoben napisati. In se tega potem tudi raje ne lotim.

Bukla: In kaj se ta hip plete v vaši pisateljski ustvarjalnici?
Merc: Posvečam se diskurzu ob tridesetletnici osamosvojitvene vojne, povsem v literarnem smislu, seveda. Po zgodbo in videnje bom šel na drugo stran. Čas je, da začnemo poslušati tudi drugo plat celotnega dogajanja. Več pa povem, ko bo vse nared.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...