»Jaz sem slovenska pisateljica in to je slovenska knjiga.«
Erica Johnson Debeljak se je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja preselila v Slovenijo, se poročila s pesnikom, esejistom in profesorjem Alešem Debeljakom ter v tem času ustvarila unikaten knjižni opus pisateljice, ki sicer piše v angleščini, a jo Slovenci beremo neposredno v domačem jeziku. Pred petimi leti smo tragično izgubili Aleša Debeljaka, Erica pa je zdaj o njem, o položaju vdov skozi zgodovino in literaturo ter o lastnem doživljanju te velike izgube napisala knjigo (krasi jo motiv slikarke Metke Krašovec), ki bo gotovo zaznamovala prihajajočo knjižno sezono.
Erica Johnson Debeljak
Devica, kraljica, vdova, prasica
prevod: Andrej E. Skubic
Mladinska knjiga, zbirka Kultura, 2021, pt. v., 277 str., 29,99 €, JAK
Bukla: Na začetku knjige ste zapisali, da se zahvaljujete Alešu, da vam je podaril dar pisanja. Ali nam lahko poveste kaj več o vaši transformaciji iz investicijske bankirke v pisateljico. Kakšna je bila vaša avtorska evolucija?
Johnson Debeljak: Ko sem se leta 1993 preselila v Slovenijo, sva z Alešem bivala v majhnem stanovanju na Proletarski ulici v Ljubljani. V tistih začetnih mesecih najinega zakona je bil moj največji strah, ko sem bila sama doma in je zazvonil telefon. Zelo slabo sem govorila slovensko, po telefonu pa nisem mogla uporabljati telesne gestikulacije, da bi me z njeno pomočjo razumeli vsaj malo bolje. Imela sem težave z dešifriranjem številk in imen, tako da nisem bila dobra poslovna sekretarka. Telefon pa je pogosto zvonil: po Alešu je bilo veliko povpraševanje. Urednik z Dela, ki je govoril angleško, je pogosto klical in tako mi je nekoč predlagal, da napišem feljton o svojih izkušnjah tujke v Sloveniji. Iz tega je nastala moja prva knjiga Tujka v hiši domačinov (ki je izšla leta 1999, op. ur.). Ni bil torej samo Aleš, temveč tudi velika sprememba v mojem življenju – selitev iz Amerike v Slovenijo – ta, ki mi je dala dar pisanja. Moj novi poklic pisateljice je zame postal tako pomemben, kot tudi drugi vlogi – žena in mati – in ostaja del mene vse do današnjih dni. Moje življenje je surovo logičen lok. V Slovenijo sem prišla po ljubezen, imela sem krasen zakon, povrhu pa sem postala še pisateljica. Potem pa sta moj zakon in ljubezen izginila v enem samem trenutku. Jaz pa sem ostala. Prva velika sprememba – zakon in selitev – je bila čudovita pustolovščina, druga pa velika tragedija. Pisanje knjige Devica, kraljica, vdova, prasica je bil edini način, da sem lahko preživela drugi del.
Bukla: Kaj je bila tista točka, ko ste se odločili, da boste napisali knjigo o Alešu, njegovi smrti in vašem kasnejšem življenju? Kakšen je bil proces pisanja te knjige in kako dolgo je trajalo, da ste jo napisali?
Johnson Debeljak: Aleš ni glavni lik v tej knjigi, čeprav je seveda prisoten v njej, tako njegova smrt kot tudi moji spomini na najino skupno življenje. To je knjiga o vdovah, o ženskah, o meni. Jaz – skupaj s čudovitim zborom žensk, ki sem jih zbrala okoli sebe – smo osrednja tema knjige. Z raziskovanjem in pisanjem te knjige sem začela poleti 2017. Šla sem na Mljet z Nelo Malečkar, dobro prijateljico in urednico, tam pa sva našli samotno plažo, kjer je bil v senci borovcev balvan v obliki mize. Prve stavke sem napisala tam, ob tem pa sem gledala morje, ki ga je imel Aleš tako rad. Knjigo sem končala dve leti in pol kasneje, ob koncu leta 2019. Andrej Skubic jo je lansko leto prevedel v slovenščino.
Bukla: K osnovni zgodbi o Alešu in vajinem skupnem življenju ste dodali zgodovinsko/esejistično raven. Kako ste izbrali ženske iz zgodovine in njihove zgodbe, s katerimi ste prepletli osnovno zgodbo?
Johnson Debeljak: Ta knjiga je pazljivo sestavljena, tako kronološko kot tematsko, izbrala pa sem take zgodovinske in mitološke vdove (tudi vdove iz literature), da so se prilegale temam, s katerimi sem se ukvarjala: biblijska Tamara zaobjema vse ženske stereotipe iz naslova knjige, Roop Kanwar je indijska vdova sati, njeno dramatično zgodbo pa povem v poglavju, ki se ukvarja s fizičnostjo smrti, telesom in rituali; veličastno Judith – ubijalko Holoferna – sem uporabila v smislu ženske jeze, pravičnosti in moči. Kraljica Gertrude, Hamletova mati, predstavlja slabo, nezvesto in seksualno vdovo. In, na koncu, to ste pozabili omeniti, imam tudi vdovca, Orfeja, ki mu za razliko od vseh teh žalujočih žensk skoraj uspe preobrniti dokončnost smrti.
Bukla: Razkrili ste tudi zelo kontroverzne detajle o sebi, dotaknili ste se reči, ki v jih imamo v naši družbi za tabu. Kaj je bilo v tem smislu najbolj delikatno? Ste imeli trenutke ali pa dele knjig, ko ste razmišljali, da tega ne morete zapisati?
Johnson Debeljak: Torej, ne želim povedati preveč. Vendar je res, knjiga je brutalno odkrita in bo najbrž šokirala nekatere bralce. Na začetku je bilo njeno pisanje terapevtsko, in če naj bi bila terapija koristna, ni nobenega razloga za skrivanje reči, laganje ali selekcijo. Odločila sem se, da bom napisala svojo zgodbo – v celoti – odkrito, in če bo na koncu tega procesa knjiga dobra, se bom odločila, ali bom kaj spremenila in jo objavila ali ne. Na koncu sem spremenila imena nekaterih ljudi, vendar tako, da so glavni elementi ostali.
Devica, kraljica, vdova, prasica pripada izpovednemu avtobiografskemu žanru, kot podžanr pa je to pripoved o travmi, njenem preživetju in kasnejšem vzniku spremenjene osebnosti. Tak tip knjig – denimo zgodbe o preživelih po posilstvu ali incestu, izčrpavajoči bolezni ali žalovanju, zgodbe teh, ki so bili stigmatizirani – je postal pomemben del mednarodne literarne pokrajine. Vendar ne toliko v Sloveniji, kjer tišina, sram in potlačitev prevladajo kot moralna in družbena norma. Saj veste: samo da ne bodo izvedeli sosedi. V tem smislu je moja knjiga skoraj dejanje norosti. Razkrivam se sosedom (vsem, ki jih imam!) in to počnem prostovoljno. Vendar tišina, potlačitev, cenzura (tako uradna kot samocenzura) v splošnem ustrezajo tistim, ki so na vrhu družbe, medtem ko marginalizirani nosijo ta tovor tišine. Spregovoriti, povedati svojo zgodbo je izjemno osvobajajoče dejanje, ki daje moč.
Bukla: Kaj je bila inspiracija za ta precej provokativni naslov knjige?
Johnson Debeljak: Naslov v angleščini je Virgin Wife Widow Whore (Devica, žena, vdova, kurba, op. ur.), ki pa ni dobro deloval v slovenskem prevodu. Tako sem se spomnila morda bolj provokativnega slovenskega naslova Devica, kraljica, vdova, prasica. Vendar pa v obeh primerih zaporedje besed predstavlja glavne arhetipe, ki so jih odredili ženskam skozi dolgo zgodovino patriarhata. Devico, čisto in seksualno neizkušeno, varuje oče; ženo (ali kraljico) pa mož (ali kralj). Vdova, problematična zato, ker je seksualno izkušena, vendar nima več moškega varuha, je bila dolgo časa točka kulturne nelagodnosti. In na koncu, zadnjo besedo v tej seriji, prasica (ali pa kurba ali psica – izberite, kar vam ustreza!), so uporabljali, da so z njo napadali in poniževali ženske, če so kljubovalne ali pa divje in ne ustrezajo patriarhalni shemi. V resnici ni moške ustreznice za to besedo, no, morda je (denimo žigolo, kurbir, ženskar), vendar so to skoraj komplimenti.
Tako naslov pripada dolgi tradiciji marginaliziranih ali pa stigmatiziranih skupin, ki so privzele žaljive besede, ki so jih uporabljali proti njim. Temnopolti so tako denimo privzeli besedo »črnuh« (»nigger«) v svojih rap besedilih, iz nje pa naredili točko ponosa in kljubovanja. Če ostanemo bliže doma, imamo knjigo Čefurji raus!. Vojnović je uporabil zaničevalno besedo, s katero so naslavljali ljudi iz južnih jugoslovanskih republik, ter rekel: »Ne, ne, to ni več vaša beseda, to je moja beseda, naša beseda.« In, neverjetno, ta poteza je imela odmeven učinek na vso družbo.
Bukla: Še vedno nisem povsem prepričan, kam naj v Bukli uvrstimo vaš intervju – med slovenske ali prevedene knjige. Je to – po vašem mnenju – slovenska ali ameriška knjiga?
Johnson Debeljak: Oh, jaz sem slovenska pisateljica in to je slovenska knjiga. Če gledamo institucionalno, pripadam Društvu slovenskih pisateljev in moje knjige so bile najprej objavljene tu. Še pomembneje pa je to, da sva moje delo in tudi jaz kot pisateljica integralni del slovenske literarne skupnosti, konteksta in bralstva, ne pa ameriškega. Vem, da je zapleteno in da sem hibrid, pišem v angleščini, ki jo potem prevedejo v slovenščino. A vendar: če je to zapleteno za vas in vaše bralce, si lahko samo predstavljate, kako zapleteno je šele zame!