»Če si radoveden, je svet zelo velik in zanimiv.«
Irena Cerar je avtorica priljubljenih izletniških vodnikov Pravljične poti Slovenije, Pravljične poti v zgodovino in Kamniške pravljične poti, ki so postali obvezno čtivo in stalni spremljevalci v popotniških malhah vseh vedoželjnih na poteh po Sloveniji – ne glede na starost. Zdaj se trem vodnikom po Sloveniji pridružujejo še Pravljične poti brez meja (založba Sidarta), ki pokukajo čez slovenske državne – ne pa jezikovne – meje in vabijo k spoznavanju našega zamejstva in sosedstva ter bogate naravne in kulturne dediščine teh krajev. Hkrati je izšla tudi njena bolj osebna knjiga Potepuški okruški (založba Buča), v kateri so zbrane »bežne impresije, drobtine, ki so padle z velike mize«, zgodbe o dogodkih in sopotnikih, krajih in ljudeh, ki so odločilno prispevali k nastanku vodnika Pravljične poti brez meja.
Irena Cerar
Pravljične poti brez meja
Družinski izleti
ilustracije: Marta Bartolj ... [et al.]
zemljevidi: Lojze Miklavčič
Sidarta, 2021, t. v., 272 str., 31,90 €
Irena Cerar
Potepuški okruški
Kako sem hodila po robu
fotografije: Sašo Kočevar, Janez Skok
zemljevid: Andrej Bandelj
Buča, 2021, m. v., 179 str., 19,90 €
Bukla: Pred skoraj sedemnajstimi leti je vaš prvi družinski pravljični vodnik nemudoma postal legenda, do sedaj že petkrat ponatisnjena uspešnica založbe Sidarta. Kako ste odkrili (in oblikovali) čarobno formulo?
Cerar: Res je, Pravljične poti Slovenije bodo kmalu polnoletne! Lepo, da se še niso prodajno »umirile«. Čarovna formula za njihov uspeh je bila preprosta: vsakdo rad sliši zgodbo, naj bo otrok ali odrasli. Zgodbo si zapomnimo veliko lažje in bolje kot zgolj nizanje stvarnih informacij – tako pač delujejo človeški možgani. Znano je, da če obiščemo kraje, ki jih ljudske pripovedi omenjajo, t. i. »kraje spomina«, ti močneje pritegnejo našo pozornost, zato si sporočilo z lahkoto zapomnimo, hkrati pa globlje doživimo tako zgodbo kot prostor. No, vsega tega ob pisanju te knjige sploh še nisem vedela, preprosto se mi je zdelo zanimivo potepati z zgodbami!
Bukla: Zdi se, da je že vse razkazano, povedano, razloženo, fotografirano in objavljeno. Kako najdete nove izlete? Kaj vas povabi, da si želite obiskati neki kraj?
Cerar: Pravzaprav ne hlepim ves čas po novih krajih, lepo se mi je vedno znova vračati tudi na znane kraje, saj so v vsakem letnem času drugačni, pa tudi sama se spreminjam in s tem tudi moje doživljanje. Nove izlete, ki pa jih raziskujem in izberem za vodnik, po navadi iščem po nekem ključu, skupnem imenovalcu: v prvi knjig je bila to naravna, v drugi kulturna dediščina, v tretji okolica Kamnika, v četrti zamejstvo.
Ja, čeprav se morda zdi, da je že vse videno in znano, še zdaleč ni tako. Ko se poglobiš v neko okolje, ko ne iščeš več samo največjih in najbolj razvpitih točk, znamenitosti ali lokacij, se zelo hitro zaveš, da še marsičesa ne veš. Če si radoveden, je svet zelo velik in zanimiv.
Bukla: Kdo sodeluje pri zasnovi izleta? Kdo so sodelavci v fazi, ko gradivo pripravljate za objavo? Imate testne ocenjevalce izleta na terenu?
Cerar: Oh, nobene ekipe ni, na začetku sem samo jaz in ogromno knjig! Veliko študija je potrebnega, da najdem primerne zgodbe in pripadajoče izlete. Šele potem poiščem pomočnike, različne sogovornike na terenu, če je treba: domačine, poznavalce, strokovnjake, lokalne turistične delavce ... Testni ocenjevalci so kar moji domači, sorodniki in prijatelji, ki se nam včasih priključijo na terenu, pa fotografi, s katerimi se potem vračam v kraje, ki sem jih sama že obiskala. Najlepše mi je, ko peljem fotografe, pa vzdihujejo in se topijo, kako lepo je ... Potem vem, da sem »zadela«.
Bukla: Vaši vodniki so poleg naravnih in kulturnih znamenitosti podloženi s pravljicami in ljudskimi pripovedkami iz krajev, ki jih obiščete. Kakšna je vloga pravljic, čemu jih pripovedujete tudi odraslim, ne le kot popotniško motivacijo otrokom?
Cerar: Ljudske pripovedi v mojih knjigah imajo več vlog in nalog: ena je motivacijska in ste jo že omenili: majhni otroci imajo radi zgodbe in te jih spravijo v pogon. Zgodbe, ki jim jih starši berejo ali pripovedujejo pa so tudi most ali domišljijski mavrični lok po katerem se lahko osebno povežejo z dediščino – doživijo jo lahko na sebi lasten način, preko zgodbe, igre, domišljije. Ljudske pripovedi so tudi same po sebi nesnovna kulturna dediščina; če poznamo zgodbo kraja, s seboj odnesemo tudi del duhovnega izročila. Ne rečejo Škoti zaman, da če želiš spoznati, začutiti neko deželo, preberi eno njeno pesem ali zgodbo. Tudi odrasli radi prisluhnejo zgodbam, če so le dobro izbrane in povedane.
Bukla: V čem se Pravljične poti brez meja razlikujejo od vaših prejšnjih vodnikov?
Cerar: Konceptualno sem se držala preizkušenega recepta Pravljičnih poti, a sem si za cilj raziskovanja izbrala zamejstvo, in to na vseh štirih mejah. Zdelo se mi je, da zna biti to velika pustolovščina. In res je bila! Predvsem dolgotrajna!
Še pri nobeni moji knjigi ni sodelovalo tako veliko ljudi, saj je bilo težje priti do informacij in sem bila veliko bolj odvisna od pomoči domačinov. Tudi pri nas je zelo malo ljudi, ki se na zamejske kraje spoznajo, zato je kar trajalo, da sem našla prave sogovornike. Najpomembnejšega sem našla v Andreju Bandlju, geografu in turističnem vodniku, ki je tudi sam soavtor več knjig s tega področja; postal je moj strokovni recenzent. Brez njega bi bila knjiga, če smo iskreni, precej kilava.
Bukla: Kakšno drugačnost izkušnje ponuja zamejstvo, ta izletniško slabo raziskan svet?
Cerar: V zamejstvu imajo vse: čudovite gore in doline, jame, morje, reke, soteske, jezera, gozdove, vasice in mesta ... Ja, vse to imamo tudi »doma«. A ustvarjanje te knjige me je naučilo, da je naš dom veliko večji, kot sem vse življenje mislila. In da je slovenska kulturna dediščina še veliko bolj raznolika. Zamejstvo je nekakšen »vmesni prostor«, vrata v drug svet, ki je hkrati tudi malo naš. Naši rojaki čez mejo so hkrati »mi« in »oni«, zato so naravni most med svetovi in kulturami. In tega Slovenci pač ne moremo najti nikjer drugje, zato je izredno dragoceno.
Bukla: 50 izletov, ki jih predstavljate, povprečnim izletnikom zadostuje za več let. Koliko časa je nastajala tako obsežna knjiga?
Cerar: Knjigo sem delala pravljičnih sedem let. Pri nastajanju me je presenetilo veliko zapletov, ki jih nisem pričakovala. O zamejstvu nisem vedela ničesar, nanj me niso vezale nobene osebne vezi, bila sem zelo nevedna. Zato sem se na kraje vračala večkrat, spoznavanje pa se je vsakič za malenkost poglobilo. V Reziji sem bila recimo sedemkrat (ja, priznam, to je skrajnost in zaljubljenost!).
Večkrat nam jo je preprosto zagodlo tudi življenje, ki je poskrbelo, da smo morali delo odložiti in recimo okrevati po operacijah. Zato je zaključek tega zahtevnega projekta neke vrste osebna zmaga za vse, ki smo bili vpleteni.
Bukla: Potepuški okruški, sestrska knjiga Pravljičnih poti brez meja, ki so izšli pri založbi Buča, so črtice o vaših osebnih izkušnjah in razmišljanjih, medtem ko so noge ubirale »poti brez meja«. Spregovorite tudi o navdihujočih ljudeh, ki ste jih srečali.
Cerar: Ko sem pisala zadnjih deset izletov za Pravljične poti brez meja, so zaradi korone zaprli vse meje, med Novo in italijansko Gorico pa so namestili betonske pregrade. To me je zelo prizadelo: po eni strani zato, ker sem toliko let delala knjigo, tik pred zaključkom pa so zaprli meje. Poleg tega se mi zdi misel, da bi bili ti kraji za nas nedostopni, neznosno boleča. Tako sem začela pisati drobne osebne zgodbe, za katere ni bilo mesta v vodniku, in jih objavljati na svojem Facebook profilu. Doživetja z domačini, moja lastna doživljanja zamejskih pokrajin sem želela pretočiti v zgodbe. Kasneje me je Samo Vadnov povabil, naj jih napišem še več, da bo dovolj za knjigo.
Bukla: Je to drugi, nevidni pol vandranja, o katerem je mogoče pisati le kot pripovednik, ali morda snujete novo formulo duhovnega vodnika?
Cerar: Želela sem napisati, kot bi rekel Robert Macfarlane, najbolj znani britanski pisec knjig o naravi, knjigo »o pokrajini in človeškem srcu«. Zame narava ni zgolj telovadnica, v kateri opravimo in zadovoljimo neke svoje potrebe. Slovenci smo strašno storilnostno naravnani, še v prostočasnih dejavnostih, mene pa to ne zanima. Narava se mi zdi tako kot branje leposlovja ena zadnjih oaz svobode in »nekoristnosti«. Bolj od aplikacij, ki bodo merile mojo »storilnost«, me zanima, kako graditi odnos med pokrajino in mano, kako vzpostaviti dialog. In kako nato vse skupaj ubesediti. Neznansko sem uživala v pisanju, saj je bilo tudi zame nekaj novega.
Bukla: Kaj vas kliče v prihodnje?
Cerar: Najprej si želim ponesti ti dve knjigi čim bolj med ljudi. Nato pa imam še nekaj čisto drugačnih zamisli!