Irena Štaudohar: »Povezava med filozofijo in vrtom je starodavno dejstvo.«
Irena Štaudohar je novinarka in publicistka, ki poglobljeno piše o kulturi in naravi. Po svojem prvencu Magija za realiste, za katerega je bila nominirana za Rožančevo nagrado, je lani objavila odmevno knjigo življenjepisnih esejističnih portretov Kaj hoče ženska?, s katero je večino leta prebila na lestvici najbolj prodajanih knjig in bila nominirana tudi za naj knjigo leta lanskega knjižnega sejma. Na začetku letošnje (setvene) pomladi je izšla njena nova knjiga Fižolozofija, v kateri iz različnih perspektiv premišljuje o vrtu in kaj ta pomeni sodobnemu človeku. Ob izidu smo z avtorico o vrtu nekoč in danes ter vsem, kar se dogaja ob njegovem obdelovanju, opravili živahen pogovor.
Irena Štaudohar
FIŽOLOZOFIJA
Čudeži vrtnarjenja
ilustracije: Trina Čuček Meršol
Mladinska knjiga,
2022, t. v., 224 str., 24,99 €
Bukla: Za začetek malo šaljivo vprašanje, s katerim parafraziram naslova vaših prejšnjih knjig: je obdelovanje vrta magija za realiste ali tisto, kar hoče ženska?
Štaudohar: Mislim, da je obdelovanje vrta dejansko magija za realiste, oziroma kot bi dejal Orwell, je hortikultura dejanje realista, ki na svojem vrtu vsak dan postane romantik. Morda je obdelovanje vrta tudi tisto, kar hoče ženska, kajti kar nekaj žensk, ki jih opisujem v knjigi, ki jo omenjate, je rado vrtnarilo. Kot pravijo, so preproste stvari zadnje zatočišče zapletenih ljudi. Slikarka Georgia O'Keff e je na primer imela ob svoji hiši sredi puščave v Novi Mehiki res lep vrt, na katerem je gojila zelenjavo, predvsem pa zelišča. Vsak dan, preden je začela vrtnariti, je morala na vrtu poloviti strupene klopotače, ki jih je zbirala v veliki košari. Že v našem praspominu obstaja želja, da bi nekoč imeli vrt, najbrž ima to opraviti s starodavno zgodbo o raju.
Bukla: Kaj boste sejali letos? Kje ste dobili semena?
Štaudohar: Že kar nekaj let nimam več svojega vrta, zato gostujem na vrtu svoje mame, ki je res lep in bohoten in se na neki način prilagajam njenemu načrtovanju. Včasih sem kar nekaj semen naročala iz tujine in sem veliko eksperimentirala, sadila res nenavadno zelenjavo. Recimo samo rastline z modrimi cvetovi ali vijolično peso … Zdaj glede semen prisegam na domačo klasiko. Semena, o tem pišem tudi v knjigi, so res nenavadna organska stvar, ni čudno, da si jih želijo prisvojiti korporacije in da je vedno več rastlin, ki jih sploh ne ustvarjajo več.
Bukla: Kaj vse se vam dogaja, ko ste na vrtu? O čem razmišljate?
Štaudohar: Vsak vrtnar vam bo znal povedati, da je vrtnarjenje posebna meditacija. Sama sicer rada berem o meditaciji in budizmu, sem pa preveč nemirna, da bi jo prakticirala. Narava, plavanje v divjih vodah, vrt – to so moji prostori, kjer se moje misli izvijejo iz vsakdana. Na vrtu mi je všeč kombinacija realnosti in metafizike. To, da je veliko fizičnega dela – ko delaš na vrtu, čutiš povsem druge mišice kot v fitnesu ali pri teku in hkrati je veliko časa za misli. Vedno se mi zdi nenavadno tudi to, da ko te nekaj časa ni na vrtu, so rastline blede, že nekaj ur po tem, ko si tam, pa se zdi, da imajo prav poseben žar. Ni to posebna metafizika?
Bukla: Verjetno res. Kako pa je nastala knjiga Fižolozofija?
Štaudohar: Ko sem začela vrtnariti, sem nakupila res veliko priročnikov in knjig za vrtnarjenje. Domačih in tujih. Kmalu sem ugotovila, da so si vse zelo podobne, da so vrtnarske tehnike sicer lahko različne, ampak osnove so enake. Jaz pa sem si želela, da po napornem delu na vrtu, še umazana od zemlje, v roke vzeti knjigo, ki mi bo odpirala drugačna razmišljanja o zelenjavi, živalih, cvetlicah … Začelo me je zanimati, kdo vse je imel vrt in kaj vse so doživljali, ko so delali na njem. Ugotovila sem, da so vrtnarili mnogi, od že prej omenjenega Orwella, ki je na otoku Jura gojil zelenjavo, kuhal marmelado in streljal zajce, do Wittgensteina, Virginie Woolf, Margaret Atwood, režiserja Dereka Jarmana, ki je o vrtu napisal tako poetično knjigo. O vrtu so pisali in razmišljali Tolstoj, Nietzsche, Monet je zadnja leta svojega življenja slikal le svoj vrt, Klee je rad povedal, da se je vsega o abstrakciji naučil, ko je opazoval rastline. Začela sem zbirati tudi kratke zgodbe, ki govorijo o vrtu – moje najljubše so tiste izpod peresa avtorice grozljivk in morbidnih tem Shirley Jackson.
Bukla: Tudi ona?
Štaudohar: Da, tudi ona. Ker imam rada kriminalke, me je zanimalo tudi, katere rastline so smrtonosne, kaj rastline sploh čutijo, kako pameten je deževnik – kajti najpomembnejše stvari na vrtu se dogajajo pod zemljo. Ko sem imela še svoj vrt, sem za Nedelo pisala kolumne, ki jim je takratna urednica rubrike Karina Cunder nadela ime Fižolozofija, in to ime mi je bilo tako všeč, da sem tako poimenovala svojo knjigo. Seveda pa moram povedati, da nisem poznavalka vrta in zelenjave, sem le radovedna amaterka.
Bukla: Radovedni amaterji pogosto spremenijo svet. Zakaj je fižol tako pomemben, da se je znašel v naslovu knjige? Kaj zna fižol?
Štaudohar: Fižol je ena mojih najljubših rastlin. Fascinantno je, kako spretno se vzpenja. Fižol je na primer vznemirjal tudi Darwina, ki ga je obsedeno preučeval, spraševal se je, kako vitice vedno najdejo oporo, tudi če jo je premikal. Prav tako so bili deževniki njegove najljubše živali, ki jih je raziskoval in jim posvetil celo knjigo. S sabo jih je v kozarcu nosil celo v zdravilišča – ves čas je bil zelo bolan. Takrat so ljudje deževnike ubijali, ker so menili, da se prehranjujejo s koreninami rastlin. Darwin pa je bil, tako kot se mi zdi, da vsi ljudje, ki imajo radi naravo in jo skušajo razumeti, pred časom in je vedel več, zato mu je bilo jasno, da so najpomembnejša živa bitja na vrtu.
Bukla: Knjigo ste strukturirali kot približno enoletni cikel rasti, dozorevanja in kasnejšega usihanja. Namerno?
Štaudohar: Ko imaš vrt, se zelo natančno zavedaš letnih časov in si zelo pozoren na vreme, saj je od sonca in dežja odvisen pridelek. Že zaradi tega je lepo imeti vrt, ker si pozoren na druge stvari, kot v vsakdanjem življenju – opaziš posameznosti. Ko smo se z urednico knjige Sašo Kozarov in oblikovalko Tanjo Komadino pogovarjale o likovni opremi knjige, smo razmišljale, da bi bile ilustracije v njej takšne, kot da neko knjigo štiri letne čase pustimo na vrtu – kaj vse se zatakne in prileze vanjo. In nastala je res lepa knjiga, ki jo je ilustrirala Trina Čuček Meršol.
Bukla: Se strinjam, zelo je lepa. Kakšna je bila vloga domačega vrta v preteklosti in danes?
Štaudohar: Všeč mi je generacijska povezava – moja stara mama je svoje znanje o vrtu prenesla na mojo mamo, ona name. Ko razmišljam o vrtu, se velikokrat spomnim na svoji dve stari mami, tako da je zame vrtnarjenje tudi neka vesoljska ladja spominov. Z veliko hitrostjo se človeštvu bližajo krize – tako energetske, okoljske in moralne – zato bo vrt čedalje pomembnejši, tako kot je bil nekoč. To, da si lahko sam pridelaš zdravo hrano, bo dragocenost.
Bukla: Vrt je marsikomu od pomembnih mislecev pomenil zatočišče in prostor za meditacijo in razmislek. Vrt kot prostor za filozofiranja?
Štaudohar: Povezava med filozofijo in vrtom je starodavno dejstvo. Ni čudno, da so bile vse filozofske šole starih Grkov povezane z vrtovi, kjer so se srečevali in se sprehajali. V vrtovih se je rodila zahodna filozofija. Tudi Voltaire je bil obseden vrtnar, ki je zbiral najboljšo rabarbaro, artičoke, zelišča … Kot je dejal: »Vse dišeče, da očistimo naše duše.« Asociacije na vrt najdemo skoraj pri vseh filozofih in tudi pri mislecih Daljnega vzhoda.
Bukla: Glede na vojno v bližnji Ukrajini se velja spomniti na Anglijo in London ter tamkajšnje urbano vrtnarjenje med drugo svetovno vojno …
Štaudohar: To je tako lepa zgodba. Pred leti sem v vojnem muzeju v Londonu naletela na res lepo razstavo z naslovom Ministrstvo za prehrano, ki je govorila o tem, kako so med drugo svetovno vojno v Veliki Britaniji, ki je bila obkoljena in povsem odrezana od celine, spodbujali prebivalce, naj parke in zelenice pred hišo spremenijo v zelenjavne vrtove. To je bila res velika akcija, ki jo je vodil tedanji minister za kmetijstvo in prehrano. Naredili so dobre reklamne akcije, čudovite plakate, radijske igre so nadomestile oddaje o kmetovanju. Obdelovanje vrta je
ljudi tudi pomirilo od vojnih strahot. Najzanimivejše pa je to, da je bila vojna generacija otrok, ki je takrat zrastla ob domači zelenjavi in minimalni količini mesa, najbolj zdrava. Pravična in načrtna politika ministrstva za prehrano je tudi omogočila, da so se razlike med bogatimi in revnimi v tistem času občutno zmanjšale.
Bukla: Zakaj se nam lahko zgodi, da na vrtu pozabimo na vse?
Štaudohar: Ko vrtnarimo, smo v zanosu, povsem se potopimo v svoje delo, kot slikar, ki slika, astronom, ki opazuje zvezde … Kot ugotavljajo znanstveniki, smo v zanosu najbolj srečni, saj pozabimo na svet okoli nas. Kot vedo mojstri zena – ko jaz izgine, smo najbolj jaz. Najbrž je to povezano tudi s tem, da nekaj delamo z rokami in to nas pomirja.
Bukla: V vaših dosedanjih treh knjigah so imele osrednjo vlogo narava in ženske. Lahko morda poveste, če načrtujete še kak knjižni projekt?
Štaudohar: Že nekaj časa pišem knjigo o Rožniku, vendar je o naravi tako zapleteno pisati, saj lahko hitro postaneš patetičen. Premišljujem tudi o leposlovju. Res pa je, da je novinarski tempo kar hud in da bi potrebovala še nekaj dodatnih ur dnevno, če bi želela napisati vse tisto, za kar imam ideje.
Bukla: Naj imajo spomladanski dnevi čim več ur. Srečno!