»Pri kriminalki je takoj jasno, kdaj avtor blefira!«
Do sedaj je luč sveta ugledalo že nekaj literarnih del Irene Svetek, njeno najnovejše z naslovom Rdeča kapica pa predstavlja avtoričino potovanje v zanjo povsem novo zvrst – v svet psihološkega kriminalnega romana. Pisateljica je v njem do potankosti izbrusila vse detajle in odlično prepletla različne zgodbe – vse v maniri napetega branja. S svojim novim knjižnim delom se tako Svetkova nedvomno postavlja ob bok tudi najbolj slovitim skandinavskim ustvarjalcem psiholoških kriminalk.
Irena Svetek
Rdeča kapica
Beletrina, zbirka Beletrina, 2021, t. v., 397 str., 27 €, JAK
Bukla: Po vrsti scenarijev za različne slovenske nanizanke in filme ter po nekaj romanih ste se odločili preizkusiti v pisanju psihološke kriminalke. Od kod odločitev prav za ta žanr, ki zna biti, če želi avtor z njim doseči res pravi učinek pri bralcih, precej trd oreh?
Svetek: Od nekdaj sem rada brala kriminalke. Je pa res, da razen nekaj svetlih izjem (v mislih imam predvsem skandinavski »noir«) tovrstni žanr stavi vse na »kdo je storilec« in ne toliko na psihologizacijo likov, kar sem ob branju večkrat pogrešala, kajti mene bolj zanima »zakaj« kot »kdo«, in mislim, da od tukaj vzgib, da sama napišem nekaj, kar bi ustrezalo bralcu, ki razmišlja podobno kot jaz. Mislim, da vsi avtorji pišejo, oziroma se trudijo pisati, predvsem takšne vrste literaturo, kot jo sami najraje berejo.
Bukla: So vam bile v pomoč pri pisanju tudi že prej omenjene izkušnje s področja scenaristike? Vaša kriminalka je namreč izpisana zelo natančno in premišljeno, vse stoji na svojem mestu, bralec si zlahka, kot da bi gledal dobro kriminalno serijo ali film, predstavlja tudi najmanjše detajle …
Svetek: V scenaristiki, predvsem v pisanju »serijalov«, kjer nastopa veliko likov in se dogaja precej, začneš že v prvem delu prve sezone odvijati klopčič in ga odvijaš vse do zadnje sezone, kjer ga je treba začeti zavijati nazaj. Če nisi izjemno natančen, s tem mislim, da točno veš, s kakšnim namenom si sprožil neko dejanje ali poskušal ustvariti neki suspenz, potem si zamočil na celi črti. Mislim, da je podobno pri pisanju kriminalke. Pozoren moraš biti na vsako drobtinico, ki si jo nastavil bralcu, kajti bralec je pri tovrstnem žanru še posebej aktiven, gre namreč za zelo intenziven odnos s pisateljem, gre za neke vrste dialog, ki ga imata, saj bralec pri žanru kriminalke aktivno sodeluje z avtorjem vse od začetka in se ga ne sme podcenjevati, kajti takoj mu bo jasno, kdaj kot pisatelj blefiraš in trosiš drobtine, ne da bi jih za sabo pobral.
Bukla: Kako ste si zastavili pisanje, da ste lahko prepletli vse detajle in vse zgodbe sedanjosti in preteklosti v smiselno celoto ter se obenem izognili preveliki količini protagonistov, kar zna biti v tem žanru tisto, kar bralca lahko pogosto celo odvrne od tega, da povsem »pade v zgodbo«?
Svetek: Veliko samodiscipline je bilo potrebne, da sem speljala dve časovni ravni, ki se potem v ključni točki združita v eno. Najprej sem se precej ukvarjala z raziskovanjem, ki mi je pomagalo oblikovati zgodbo, potem sem naredila »storyline« (očrt zgodbe) in se šele nato lotila karakterizacije likov. Pisanje kriminalnega romana se mi zdi izjemno obrtniško delo, hkrati pa je treba natančno izdelati psihološke profile junakov, brez tega je navsezadnje čisto vseeno, kdo je morilec. Če ni ta, je pa pač nekdo drug. To je brez zveze in mislim, da na tak način samo razočaraš bralca, ga na neki način podcenjuješ. Preden začneš pisati kriminalni roman, moraš do potankosti poznati zgodbo, vedeti moraš, kdo je morilec, in predvsem, kar se mi zdi še pomembneje, kaj ga je gnalo v samo dejanje umora. Ne moreš si privoščiti skoka v neznano, kajti zelo hitro se lahko znajdeš v breznu, iz katerega je potem težko splezati.
Bukla: Glavni lik Mia Aurellija, okrožnega državnega tožilca v srednjih letih, ki raziskuje umor najstnice, je precej nesrečen v svoji osebni zgodbi. So prav njegove osebne frustracije tisto, kar ga tako zelo žene k motiviranemu delu v službi, da bi vsaj tam dokazal svoj vrednost in moč?
Svetek: Tega pa ne vem, bi morali vprašati kar Aurellija. (smeh)
Bukla: V Rdeči kapici prav vse like, celo glavno žrtev, determinira družinsko ozadje. Podobno bi verjetno lahko rekli tudi za like v vaših predhodnih romanih, četudi so ti žanrsko drugačni od vašega novega. Vas morda pri snovanju njihovih psiholoških profilov, ki so izbrušeni do potankosti in zgrajeni z velikim poznavanjem delovanja človeškega duševnega ustroja, na neki način vodi Tolstojeva misel, da so »si vse srečne družine podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje«?
Svetek: Kot sem že omenila, me veliko bolj zanima, kaj nekoga žene, da stori določeno dejanje, kot kdo je tisti, ki ga je storil. Da to spoznaš in predvsem razumeš, moraš vedeti kar nekaj o preteklosti določene osebe, vedeti moraš, kaj je ta človek doživel, kaj je izkusil v življenju, poznati moraš njegove frustracije, želje in gone … Šele nato te lahko vodi skozi zgodbo in jo kreira, predvsem pa mislim, da se bralec potem lažje identificira z njim, razume, zakaj je to storil, in tako lahko pride do katarze.
Bukla: Vas je morda k osnovnemu romanesknemu motivu najprej nagovorila vsem znana pravljica in njeno sporočilo o tem, da se v vsakem od nas skriva zver, ki plane na dan v najhujših trenutkih? Ali pa vas je, nasprotno, k pisanju motiviralo kaj drugega, saj menda, kot ste nekoč povedali, najraje pišete o tistem, kar vas v nekem obdobju najbolj nagovarja, vas zanima ali leži nekje v vaši podzavesti?
Svetek: Mislim, da bolj to drugo.
Bukla: Glede na to, da ste v pisanju scenarijev zelo domači, se zdi logično, da bi romanu sledila tudi ekranizacija, kot se je to že zgodilo tudi z nekaterimi drugimi tovrstnimi odličnimi kriminalnimi romani Tadeja Goloba in Avgusta Demšarja. Morda že kaj razmišljate tudi v to smer?
Svetek: To ni odvisno od mene, tukaj so drugi ljudje, ki odločajo o tem.
Bukla: Osrednji lik Mia Aurellija naj bi nastopal tudi v vaših prihodnjih romanih. Ali to pomeni, da ta hip že snujete nov kriminalni roman in bomo bralci že kmalu lahko skupaj z Aurellijem razreševali nove primere?
Svetek: Ravno končujem pisanje. Naslov novega romana je Gospodar volkov.