Iztok Geister: »Vse štiri knjige je napisalo isto gosje pero, namočeno v en sam črnilnik.«
Iztok Geister (1945) je v poljubnem vrstnem redu pisatelj, pesnik, esejist in pozoren opazovalec narave ter njen opisovalec, knjige pa objavlja že več kot pol stoletja. Kot samostojen in izviren literarni ustvarjalec je ob tem tudi (samo)založnik, in tako se je odločil (tudi zato, ker se je počutil, da so ga založbe in revije potisnile na stran), da naposled »pospravi svoje predale«. Rezultat je unikaten projekt v štirih vsebinsko raznorodnih knjigah, v katerih Geister zainteresiranemu bralcu postreže s štirimi osnovnimi vejami svojega ustvarjanja. To pa je bilo tudi izhodišče za naš pogovor z njim.
Iztok Geister
Drhtenja: Kratke zgodbe;
Potonikini vrtovi;
Tako imenovane stvari: Eseji o pojmovanju jezika;
O zaupanju v naravo: Članki in predavanja
Zavod za favnistiko Koper, zbirka Pospravljeni predali, 2022, m. v., 107–144 str., 12 €–14 €/knjigo
Bukla: Najprej čestitke za četverček knjig v zbirki Pospravljeni predali. Kako je prišlo do ideje, da »pospravite predale«?
Geister: Hvala, ker ste prepoznali vrednost mojega založniškega podviga skromnega dometa. Potem ko je zbirko kratke proze lansko jesen zavrnil učitelj kreativnega pisanja na eni izmed slovenskih založb, sem se odločil, da si ne bom dovolil, da me mečejo v koš. Lotil sem se pospravljanja predalov, našel v njih marsikaj, veliko pa sem tudi napisal nalašč za ta podvig. V moji mladosti je bilo tako, da mladim knjižnim ustvarjalcem niso zapirali vrata založb niti starejši legendarni uredniki (zbirko Pesmi mi je na MK izdal Ivan Potrč, zbirko Žalostna majna na DZS Kajetan Kovič, zbirko Parjenje čevljev na Obzorjih Rudi Šeligo itd.), zdaj, na starost, pa mi vrata zapirajo uredniki mlajše generacije, da o revijalnih urednikih, ki pripadajo že tretji generaciji, sploh ne govorim, saj niti ne odgovarjajo na poslano gradivo. Drugi razlog za samozaložniško odločitev je, da se mi današnji založniški proces zdi kot mučenje, saj traja najmanj dve leti, da na založbah kaj spravijo skupaj, med drugim tudi za to potreben denar. Tretji razlog pa je daljnovidnost, saj ne bi prenesel, da nepoklicani po moji smrti brskajo po mojih predalih.
Bukla: Povsem razumem. Od vaše esejistične knjige Dopuščanje narave iz leta 2006, ki je izšla pri Mladinski knjigi kot nekakšno nadaljevanje Levitev, meni še vedno ene najljubših knjig o naravi, ter kratkoproznega Stola za enega (Cankarjeva založba istega leta) ste bolj ali manj vse svoje naslednje knjižne projekte objavili sami. Kaj je bil razlog za to odločitev: svoboda ali nuja?
Geister: Eno in drugo. Dokler je Ministrstvo za kulturo sofinanciralo knjižne izdaje samozaložnikov in majhnih neprofitnih založb, kakršen je Zavod za favnistiko, sem se s tem kot svobodni umetnik preživljal. Ko pa je financiranje prešlo na JAK, so tam usodno spremenili razpisne pogoje: v dveh letih si moral izdati šest knjižnih naslovov (prej dva v enem), da si lahko sploh konkuriral na razpisu. Zato je v moji bibliografiji (50 naslovov) zazijala velika vrzel.
Bukla: Vaše knjižno ustvarjanje, ki je razvidno tudi iz vaših zadnjih knjig, sega na »štiri smeri neba«: poezija, kratka proza, (jezikovni) eseji in (esejistično) pisanje o naravi. A vendar: katero besedno ustvarjanje vam je najbolj lastno, v katerem jezikovnem registru se najbolje počutite in zakaj?
Geister: Težko bi rekel v katerem. Poezijo so mi vedno narekovala čustva, kratko prozo obskurna doživetja, spise o naravi čudenje, esejistiko pa nesoglašanje s svetom, ki me obdaja. Ampak kdor bo prebral vse štiri knjige, bo spoznal, da je vse napisalo eno in isto gosje pero, namočeno v en sam črnilnik.
Bukla: Že dolgo pozorno motrite človekov odnos do narave, tudi v odnosu do podnebnih sprememb. Se je po vašem mnenju odnos človeka do narave v zadnjih desetih, petnajstih letih vseeno spremenil kaj na bolje? Ali drugače: obstaja upanje za nas in naravo na našem planetu?
Geister: O tej temi ne morem spregogovoriti drugače, kot da pošteno zajamem sapo. Ne borim se proti podnebnim spremembam, tem se je, kot nas uči zemeljska zgodovina, mogoče le prilagajati, če hočemo preživeti, borim pa se proti danes prevladujočemu podnebnemu enoumju.
Bukla: Ena od vaših knjig prinaša besedila o (zgodovinskem) poimenovanju živali, predvsem ptic, kar ste dolgo raziskovali in o tem obširno pisali. Kakšno gibkost je izkazovala slovenščina na tem področju? Kako je s tem danes?
Geister: Najbrž imate v mislih Razodetja ptičjih imen. S to tematiko sem se srečaval predvsem kot dolgoletni urednik ornitološke revije Acrocephalus. Sicer sem pa dokaj prepričljivo zagovarjal monomna vrstna imena za ptice, ker ne le, da so kleno ljudska, tako kot slovenska imena za rastline, ampak so tudi literarno najbolj zgovorna, pravi narodov zaklad. Ker pa je bil nabor ljudskih imen v preteklosti kajpak omejen predvsem na poljedelske, pašne in lovske izkušnje tedanjega človeka, je bilo treba mnogo pozabljenih imen tudi na novo odkriti (Joannes Scopoli, Žiga Zois) ali pa celo poustvariti (Fran Erjavec, Zmago Bufon). Ko pa je v novejšem času nastajal slovenski Imenik ptic zahodne Palearktike, je bilo mnogo imen ptic, s katerimi imamo na Slovenskem malo ali nič izkušenj, treba ustvariti povsem na novo, bolj ali manj posrečeno. Seveda pa so tako nastala umetna imena po večini binomna.
Bukla: V knjigi Potonikini vrtovi je tudi cikel Drobcena poezija, v katerem nanizate res kratke pesmi, zgrajene iz nekaj verzov. Kako so nastajali ti poetski drobci?
Geister: To naj bi bila prirejena haiku poezija, s katero sem se prvič srečal, ko sem pred petdesetimi leti za DZS pripravljal izbor prevodov japonskih klasikov tovrstne poezije. Kot zanimivost naj povem, da ta knjiga, ki jo je bogato opremil Marko Pogačnik, na naslovnici nima besednega naslova. Tako kot pri takratnem prevajanju iz evropskih jezikovnih predlog se tudi tokrat nisem držal pravila sedemnajstih zlogov. Nastale so pred leti, med pisanjem povesti Risarica, vendar sem jih tam objavil le nekaj.
Bukla: V vaših kratkih zgodbah je vse polno preigravanja v razmerjih, zaljubljenosti, erotike, osamljenosti, strasti in želja. Kako je nastala kratkoprozna knjiga Drhtenja in koliko so te zgodbe podložene z avtobiografskimi izkušnjami?
Geister: No, lahko povem, da so nastajale v dolgoletni osami, kar seveda je lahko merilo pristnosti, ne pa tudi izpovedne moči. Zbirka črtic prinaša občutja zmedenosti, če ne kar izgubljenosti starejšega človeka, ki ga je, kot temu rečemo, povozil čas. Nekaj leposlovnih zapisov je posvečenih ljubezenskim zgodbam, nekaj pa je tudi takih, ki obravnavajo širše medčloveške odnose. Naslov zbirke se nanaša na notranje vznemirjenje ob soočenjih z osebami v takih odnosih, pa tudi na zapisovanje občutij »z drhtečo roko«. Na vprašanje glede avtobiografske podlage pa ne morem odgovoriti drugače kot z dobro znano Mannovo obrambo: čim postane neka oseba literarna figura, nima z realnostjo nič več opraviti.
Bukla: Hvala za pogovor in srečno naprej!