Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Jani Virk

»S tem romanom sem želel pred pozabo rešiti čas in ljudi in dogajanje ...«

Samo Rugelj, Bukla 158, 17. 2. 2021

»S tem romanom sem želel pred pozabo rešiti čas in ljudi in dogajanje ...«

Foto: Mike Crawford

Jani Virk (1962) je slovenski pisatelj, publicist in urednik, ki ima za seboj že lepo število romanov, nominiranih in nagrajenih, vendar se vsaj zgoraj podpisanemu zdi, da je v svojem najnovejšem delu Jaka in Vane, v katerem preplete brbotajoča osemdeseta leta prejšnjega stoletja, iskanje ljubezni in izkušnjo služenja vojaškega roka, v morda najboljši pripovedni formi doslej. Zato smo z njim z veseljem opravili kratek pogovor o nastajanju tega romana.

Jani Virk
Jaka in vane
Zgodba iz osemdesetih
Beletrina, 2021, t. v., 316 str., 27 €, JAK

Bukla: Kaj so za vas pomenila osemdeseta leta prejšnjega stoletja?
Virk: Vstop v polnoletnost, prelom v načinu življenja nekoga, ki je do svojega osemnajstega leta večino svojega časa preživel v hribih, na ledenikih, v zasneženi pokrajini, v telovadnicah z orodji in utežmi, po začetku študija književnosti in nemščine pa potem nenadoma zaživi med knjigami, odkrivanjem filmskih svetov Wajde, Fassbinderja, Tarkovskega in drugih, popivanji in vsem, kar spada k študentskemu življenju. Z malce ironije: naturo je zamenjala kultura. S širšega vidika, zgodovinsko in sociološko, pa so bila osemdeseta seveda tista leta, ko se je pospešeno odvijala entropija Jugoslavije in se je v Sloveniji širil prostor svobode, z njo pa tudi ideje in energije, ki so na začetku devetdesetih botrovale nastanku samostojne države.

Bukla: Je vaš roman Jaka in Vane nastal iz nostalgije do časa, od katerega zdaj minevajo štiri desetletja?
Virk: Ne toliko iz nostalgije do časa, bolj iz nekega »zamanskega« poskusa rešiti pred pozabo čas in ljudi in dogajanje, ki vedno bolj bledijo v mojem osebnem in tudi kolektivnem spominu in jih bo z leti in desetletji slej ko prej dokončno prekril prah pozabe. Začetni impulz za pisanje tega romana je bil rešiti pred pozabo v neko varljivo bivanje moje tedanje občutenje življenja, ujeti v okvir zgodbe ljudi, vzdušje in značilnosti tistega obdobja, jih pretihotapiti v literaturo in jim pustiti, da v njej zaživijo samostojno življenje.

Bukla: Da ima Jaka in Vane avtobiografsko podlago, je najbrž jasno vsakemu, ki vas vsaj malo pozna. Seveda pa je vprašanje, kako močna je ta podlaga. In seveda: je bilo zaradi tega pisanje lažje ali težje?
Virk: Nekaj pripovednih linij v romanu je gotovo avtobiografskih. Drži recimo, da sem se v mladosti ukvarjal s tekmovalnim smučanjem, da sem vojsko služil (na podobno anarhističen način kot eden od obeh glavnih protagonistov romana) v smučarski enoti po slovenskih kasarnah in zadnjih nekaj mesecev na Kosovu, v obdobju, ko sta se tam z nemiri napovedovala krhanje in razpad skupne države. Še kakšna preverljiva povezava z realno biografijo bi se našla, je pa roman v celoti fikcijski tekst, v ospredju ni realna faktografija.
Zaradi linij v romanu, ki so blizu avtobiografskim, je bilo pisanje v marsičem težje. Jaka ni moj alter ego, je romaneskna oseba z lastnim življenjem in potjo skozi svet. V prvi verziji romana so se linije avtorja in njegovega lika v nekaterih prizorih preveč približale, zato sem v končni redakciji prečrtal kakšnih sedemdeset strani, da Jake ne obremenjuje senca avtorja. Vsi ljudje, ki jih v romanu poimenujem z res­ničnimi imeni, so po vstopu v zgodbo postali fiktivna, izmišljena bitja, vse v romanu je fikcija, hkrati pa vsi liki v romanu poskušajo ustvarjati odsev resničnosti, kakršna je bila skozi mojo perspektivo v osemdesetih.

Bukla: Ko bereš ta roman v časovni zanki karantene, v kateri je javno življenje povsem onemogočeno, te popade divje pogrešanje osemdesetih, ko se je potovalo, zabavalo, spoznavalo in razpravljalo o umetnosti. Kako pa je bilo s pisanjem tega romana? Ste ga pisali (tudi) v času epidemije? Kako je današnji čas vplival na pisanje o (čisto drugačni) preteklosti?
Virk: Začel sem ga pisati že pred epidemijo, v smer divje nostalgije po potovanju, svobodnjaškem potepanju skozi življenje in umetniške svetove se je dejansko vedno bolj odpiral šele z začetkom epidemije, ki nas je prikovala ob tla, kot zbiratelj metulja z buciko pripne na steno svoje vitrine. Zato je tudi drugi del romana bolj karnevalski, v njem se sprosti tista sla po svobodi, vagabundsko potikanje po svetovih umetnosti, prebijanje povrhnjice sveta, za katero šele vrvi prava življenjska magma, iz katere prihajajo podobe za umetnost, ljubezen, zavedanje neponovljive dragocenosti in hkrati krhkosti življenja.

Bukla: Iz naslova Jaka in Vane bi človek lahko sklepal, da je to predvsem roman o prijateljstvu. A med branjem bi vsaj sam rekel, da je to tudi roman o iskanju ljubezni. Kako bi opredelili razmerje med tema dvema temama v romanu?
Virk: Je oboje. Roman o prijateljstvu in o ljubezni, seveda s tem tudi o bolj ali manj uspešnem iskanju smisla, ki se nenehno izmika, oba glavna protagonista pa v varni razdalji potujeta za njim. Obe temi prijateljstva in ljubezni se prepletata in sta nekakšna Ariadnina nit pri potikanju skozi labirint življenja, v katerem se vsi varni in trdni oprimki krušijo pod prsti. Je pa roman tudi nekakšna apologija anarhije, brez katere ni prostora za razvoj osebnega stila in posameznikove svobode, pa naj bo ta še tako relativna.

Bukla: Če se je v osemdesetih kje pri nas zbrala skupina mladih moških, je debata slej ko prej prešla na prigode iz JLA. Služenju vojaškega roka ste posvetili skoraj pol romana. Zakaj se vam je zdela ta tema tako pomembna?
Virk: JLA je bila v mojem življenju ena najbolj absurdnih življenjskih izkušenj, nekaj, česar se nikoli nisem rad spominjal. V romanu sem jo uporabil zato, ker je na neki način vzorčni model, mikrokozmos absurdnega, paranoidnega represivno-birokratskega mehanizma, s katerim lahko ljudi gneteš v sivo, amorfno maso. Je model nadzorovanja življenja, ki je obema prijateljema v romanu neskončno tuj, njegov antipod je upiranje, bežanje iz njega in kasneje popotovanje za avanturami in pretikanje po svetovih umetnosti.

Bukla: Knjige, razstave, literarni dogodki, srečevanje s pesniki, ves ta milje, v katerem se gibljejo glavni junaki. Kako ste sami v tem smislu doživeli osemdeseta in kulturno ter družbeno vrenje? Kako lahko primerjate tisti čas z današnjim?
Virk: Tu tiči paradoks: kljub rigidnemu komunističnemu sistemu v Jugoslaviji in JLA – po svoje pa prav zaradi njiju – so bila osemdeseta leta v Sloveniji čas odpiranja, poguma, pretoka dobrih človeških in družbenih energij. Čas tihega in vedno glasnejšega odpora in upora in s tem čas poguma, idealizma, vere in upanja v drugačno družbo, svobodnejšo, bolj odprto, raznovrstno in ustvarjalno. In kulturno življenje je bilo vsaj v Ljubljani bolj živo, intenzivno, bolj zavezujoče, kot je danes, ljudje so živeli za kulturo, bolj kot danes je bila eksistencialna nuja in del osebnega stila. Iz Kinoteke si šel po ogledu Wajdovega Brezovega gozda čez mesto v Študentski dom na koncert Pankrtov, na Miklošičevi si srečal Pavčka na sprehodu s Kovičem, pred Nebotičnikom Strnišo z mlado pesnico in pred DSP-jem Šeligo in Šalamuna in nisi potreboval Pariza in Londona, da si se počutil dobro. Danes je vse precej bolj brezdušno, suho, zbirokratizirano in pomeščanjeno, ljudje bolj kot za kulturo živijo od kulture, pa še ti so redki. In od družbenega vrenja so ostali bolj ali manj samo še madeži od hlapov. Namesto rigidne Partije imamo partitokracijo množice strank s politiki, ki večinoma ne premorejo niti osnovne politične ali osebne kulture in s svojimi kadri naseljujejo vse družbene sisteme. In ob odsot­nosti alternativ na obzorju človeku upade pogum, da bi kaj spreminjal, vera in upanje v boljšo družbo pa postajata precej naivno početje.

Bukla: Lahko morda poveste še kaj o svojem morebitnem prihodnjem knjižnem projektu?
Virk: Pri tem vprašanju mi pride pred oči podoba morskega dna, po katerem so mesece in mesece drsele ribiške mreže in postrgale vso floro in favno. Približno tako se počutim po dveh, treh letih pisanja romana. No, vseeno pa pišem neke otroške pesmi za vnukinjo Emo in med koronskimi sprehodi po gozdu me preganjata dve, tri zgodbe za kratke štorije. Uspešno jih odganjam od sebe, ko doma vidim stol in tipkovnico računalnika, se ju izognem v širokem loku.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...