»Migracije so imele in imajo veliko večji vpliv na družino, ekonomijo, kulturo ..., kot si mislimo.«
Vse se je začelo na brzicah v okolici argentinske Mendoze, kamor se je študent etnologije in geografije, opremljen z izkušnjami kajakaštva po domači Soči, na koncu drugega tisočletja odpravil delat diplomsko nalogo o tamkajšnji slovenski izseljenski skupnosti. Nato je zbrzela tudi njegova akademska kariera: naklonjenost obrobnim, včasih kar prezrtim temam, je v kombinaciji z veseljem do pisanja zakuhala doktorsko disertacijo o bureku. Ta je v rahlo predelani obliki izšla tudi kot knjiga, ki je pri marsikaterem resnobnejšem raziskovalcu migracij povzročila dvigovanje obrvi. Povsem brez razloga, saj hrana, sploh v emigraciji, nikdar ni samo hrana, in je tako tudi burek mnogo več kot le hranljiv, masten prigrizek, temveč veličastna metafora. Vzdevek dr. Burek, ki ga je tedaj dobil, Jernej Mlekuž nosi s ponosom in tisto rahlo zafrkljivostjo, s katero se je lotil znanstvenega seciranja še ene kulinarične metafore: kranjske klobase. Pravkar je izšla že njegova tretja knjiga, v kateri se loteva migracij, in to spet drugače: berljivo, s smislom za humor in osebnim pečatom, pa vendar tehtno in stvarno. Knjigo ABCČĆ migracij poleg tega odlikujeta izjemno lepo oblikovanje (Tanja Radež) ter bogato slikovno gradivo, ki ga je izbiral in izbral kar avtor sam.
Jernej Mlekuž
ABCČĆ migracij
Založba ZRC, zbirka Moj zvezek, 2021, t. v., 160 str., 15 €
Bukla: Migracije se zdijo precej nehvaležna tema: kdor se zaveda njihove nujnosti, jim ne oporeka, kdor jim nasprotuje, pa si o njih ne želi ne brati ne pogovarjati, da mu nova spoznanja ne bi spremenila vnaprej zacementiranega mnenja. Kako je bilo pisati to knjigo s tem zavedanjem?
Mlekuž: Ja, bržkone so res nehvaležna tema. Kar opažam tudi kot predavatelj. Predavam namreč učiteljicam in učiteljem v okvirju seminarja o migracijah, ki je najmanj popularen od petih ponujanih seminarjev. A tarnanje ni dobra reklama! To najbrž ne bo pritegnilo bralk in bralcev, da pokukajo v ABCČĆ migracij in se z migracijo mogoče celo spustijo v kakšno divjo avanturo. Zato bom raje rekel, da je migracija lik, v družbi katere tarnanje, zehanje in podobni pojavi, od katerih večinoma neuspešno beži človeška vrsta, odpadejo. Migracija je pojava, ki vzburja domišljijo, nas vodi v neznane kraje in svetove, med neznane ljudi in stvari, kjer popivajo, se jezijo, veselijo zgodbe, junaštva, čudaštva in druge reči, ki osmišljajo obstoj te tarnajoče in zehajoče vrste. Na primer demokracija, kapitalizem, monoteizem, globalizacija – pojavi, ki jih omenjam v uvodu knjige – so bržkone veliko bolj dolgočasna in zatežena družba. No, vsaj za pisuna moje sorte. Zato sem nehvaležni Migraciji lahko le hvaležen. V njeni družbi sem preprosto užival; na bralce in bralke nisem kaj dosti mislil. Je pa res, da slednjih nisem hotel zamoriti z ideološkimi, moralističnimi in drugimi pridigami, saj mi ti niso storili nič hudega. Zato pa se raje poigravam z asociacijami, primeri, zgodbami, nikakor ne le v obliki besed, temveč tudi slik, fotografij, podob. In prav te so po mojem mnenju najboljši del knjige, ki sodi v žanr z imenom »slikanica za odrasle«.
Bukla: Kako na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU odgovarjate na očitke, da se preveč posvečate migrantom, ki prihajajo v Slovenijo, namesto da bi obiskovali in proučevali slovenske skupnosti v Argentini ali Severni Ameriki?
Mlekuž: No, prav veliko očitkov nisem slišal, saj smo v zavesti večine še vedno verjetno marginalci, ki prežvekujejo marginalne teme. Da se v zadnjih letih bržkone res več posvečamo priseljenim v Sloveniji, pa je krivo predvsem to, da moramo kar nekaj denarja za preživetje pridobiti na bolj ali manj »tržnih« razpisih, kjer morajo biti vsebine čim bolj aktualne in uporabne.
Bukla: V tvoji spletni predstavitvi piše, da »raziskovanje migracij najraje povezuješ z banalnimi vidiki vsakdana: prehrano«. Kako da je prav ta vzbudila tvojo raziskovalno radovednost? Ali rad kuhaš?
Mlekuž: Iskreno rečeno, potreboval sem nekaj, da migracijo odložim vsaj za nekaj časa v kot. In potem so kar sami od sebe zadišali bureki, kranjske klobase in slivovke, ki so se izkazali za nadvse hvaležno družbo za preučevanje. In ti dišeči junaki in dišeče junakinje so se ravno tako kot junaki in junakinje s čevlji na nogah in culami na hrbtu odpravili v druge dežele, kjer so si nabrali zvrhane koše zgodb, ki jih lahko najdete tudi v knjigi ABCČĆ migracij. Mimogrede, migracije razumemo kot nekaj, kar je povsem v rokah oziroma domeni človeške vrste. Kot pametujem v enem od gesel, pa migracij brez skorajda neskončne množice stvari ni oziroma jih ne bi bilo. Ko se je prvi migrant odpravil na pot, je za podvig potreboval vsaj zelo vsakdanjo zadevo z nevsakdanjim imenom – proviant. Brez oblek, orodja, orožja, plovil in množice drugih reči tudi njegovi potomci ne bi nikoli prisopihali na druge kontinente. Množičnih migracij, ki so v preteklih stoletjih s človeškimi bitji napolnile bolj prazne dele teh kontinentov, ne bi bilo brez vlakov, časopisov, parnikov, pisem, kovčkov, cul in drugih vsemogočih mega in mini migracijskih strojev ter pripomočkov. Stvari nam torej omogočajo početi določene reči. Čevlji na nogah nas spravijo na pot novim dogodivščinam naproti. A vendarle to ni vsa njihova moč. S čevlji na nogah postanemo drugačni ljudje – manj občutljivi na zunanje okolje, hitrejši, pogumnejši. S čevlji na nogah (in puško v rokah) smo nehali bežati pred levi in se povzpeli na Everest. Človekov pogled na njegovo avtonomnost in enkratnost je izkrivljen. Ne oblikujejo samo ljudje stvari, temveč prav tako stvari oblikujejo ljudi.
Sicer pa rad kuham, a moja kuharija je kontinente daleč od kakšnega kulinaričnega Everesta, kvečjemu prisopiha na kakšen grajski hrib, kjer pa si vedno privošči tudi nekaj zasluženih kozarcev vina.
Bukla: V pravkar izdani knjigi na več mestih omeniš svojo nono, poročno migrantko. Ali si se morda prav zaradi njene zgodbe odločil za proučevanje migracij? Kdaj v svojem življenju si bil sam najbliže statusu migranta?
Mlekuž: Ne, moja nona nima zveze z mojo kariero preučevalca ali točneje nadlegovalca migracij. Za kariero je kriva diplomska naloga, ki sem jo pol leta pisal med Slovenci v argentinski Mendozi in me je tudi pripeljala na omenjeni inštitut. Ta južnoameriški potep, kamor sem se odpravil tudi ali predvsem, da bi užival na rečnih brzicah, pa se je tudi še najbolj približal pojavu, ki ga opisujem v knjigi. A še vedno je bil verjetno hudo daleč od tega, kar se skriva za pojmom »biti migrant«, za katerega sicer v knjigi pravim, da ga od pojma ne biti migrant ne ločuje tako brezpogojna razlika kot med pojmoma biti in ne biti noseč(a). Najbrž si misliš, tip, ki na dolgo in široko modruje o migracijah, sam pa nikoli ni bil migrant!? No, ja, če se postavim v svoj bran: za poznavalca bakterij tudi ni nujno, da si bakterija!
Bukla: V ABCČĆ migracij navajaš tudi odlomke knjižnih del, od Bevkovega Lukca in njegovega škorca do Poslednjih desetih bratov Zorka Simčiča. Večina jih govori o tem, kako so Slovenci odhajali v tujino s trebuhom za kruhom, kar je bila v zgodovini do druge polovice 20. stoletja prevladujoča praksa. Kako da smo na to tako pozabili?
Mlekuž: Verjetno bo za to kriva predstava, da so izseljenci nekakšen odmrli ud na narodnem telesu. Torej odhod v tujino je nekaj, kar pomeni konec slovenstva – seveda največkrat ne takoj, a le vprašanje časa oziroma generacij je, kdaj bo ta ud odpadel in zgnil na trdih in neizprosnih tleh tujine. A vendarle, ta odmrli ud je bil pogosto vitalnega pomena za narodno telo. Slovenski izseljenci so med 2. sv. vojno agitirali za Jugoslavijo, pol stoletja kasneje za samostojno Slovenijo, če naštejem le dva dosežka s sijočo etiketo narodnega ponosa. Ob tem bi lahko skoraj v nedogled našteval nacionalno manj pomembne, a za posameznike, družine eksistencialne prakse, na primer pošiljanje denarja v domovino, ki je nemalokrat bilo osrednji vir preživetja družin ali razvoja lokalnih skupnosti, ali novi pogledi in vrednote, ki so jih priseljenci ali migranti povratniki prinašali v domovino … Spomnimo se samo aleksandrink, žensk, ki so s pridobitnim delom prevzele tradicionalno vlogo moških – preživljanje družine. S tem so povzročile pravo revolucijo: zgražanje in odpor med duhovščino, narodnimi veljaki in drugimi pomembneži takratnega časa. Ali če nekoliko obrnem sliko in stopim še v sodobnost – nekaj prestrašenih in lačnih »pohodnikov« oziroma prebežnikov na odmaknjenem in pozabljenem jugu države lahko sproži pravi politični vihar. Naj zaključim, da ne bom odkorakal predaleč: migracije so imele in imajo veliko večji vpliv na družino, ekonomijo, kulturo in druge velike človeške dosežke, kot si mislimo.
Bukla: Knjigo začenjaš s sočnim uvodom, ki spominja na Bukowskega: krčma, veliko alkohola, starejša izkušena ženska. To je seveda Migracija! Kaj bi jo vprašal, če bi res sedel za šank z njo in bi skupaj zvrnila šilce žganja ali dve?
Mlekuž: Vprašanje, koliko bi spila. Definitivno pa nekaj, kar tako ne bi nikoli prišlo pred oči uglajenih bralk in bralk Bukle, saj bi to uredniško-cenzorska roka razrezala v prafaktorje in deponirala na lokacijo, kjer daleč od oči spodobnosti trohnijo le največje svinjarije.
Bukla: In ko smo že pri žganjicah: kako je s tvojo naslednjo knjigo oziroma raziskavo, kjer se osredotočaš na slivovko?
Mlekuž: Predvideno potepanje po »deželi slivovke«, kot je bila pogosto opisana Jugoslavija, je zaradi korone preloženo v nejasno prihodnost. Tako da bom in sem delno tudi že ubral manj mobilno metodologijo – zbiranje spominov, listanje časopisov in literature ipd. Sicer pa vse skupaj teče bolj ležerno – bržkone kaj bistveno drugače tudi ne more biti, ko je na odru glavna junakinja pijača, v družbi katere preveč ambiciozno pametovanje lahko izpade le kot primanjkljaj delujočih možganskih celic.