Katja Stergar: »Marsikdo, ki je bil za medije do zdaj neznan, je prišel do večje prepoznavnosti.«
Katja Stergar, ki je pred leti diplomirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije, bila urednica revije Pil, potem na Javni agenciji za knjigo RS dolgo časa skrbela za mednarodno sodelovanje, je lansko jesen, v kar kritičnem trenutku priprave Slovenije za častno gostjo v Frankfurtu, postala v. d. direktorice JAK-a, letos spomladi pa tudi njena direktorica. O njenih vtisih iz Frankfurta, prehajanju slovenske literature v tujino, pomembnem gostovanju Slovenije na sejmu v Bologni in prihodnjem programskem obdobju JAK-a smo z njo opravili pogovor, v katerem smo se dotaknili aktualnih tem.
Bukla: Od sejma v Frankfurtu je minilo že nekaj tednov in najbrž ste že naredili prvo analizo slovenskega častnega gostovanja. Kakšni so rezultati in kakšni so vaši občutki?
Stergar: Čas za analizo pride, ko se bo projekt v celoti zaključil. Takoj po sejmu in celo med sejmom so slovenski avtorji gostovali še v Stuttgartu, Zofingenu, Münchnu, Bad Berlenbachu, Salzburgu, Gradcu in na Dunaju, kjer so dogodki trajali še tudi ves čas sejma (8.–12. november). Občutki ob tem so mnogoteri – olajšanje, ker se bližamo uspešnemu koncu, zadovoljstvo, ker je bila večina dogodkov odmevnih in dobro obiskanih, ponos, ker so naši avtorji, ilustratorji, prevajalci in drugi strokovnjaki s svojimi nastopi prepričali zahtevno občinstvo.
Bukla: Bili ste vodja odprave te najpomembnejše mednarodne knjižne prireditve. Vas je kot glavno organizatorico kaj posebej presenetilo, razveselilo, ujezilo?
Stergar: Razveselilo me je, da je v Frankfurtu ob vsej obilici dogodkov in zahtevni logistiki vse teklo gladko, manjše zaplete smo reševali tako, da so lahko avtorji na svojih dogodkih uživali in je imelo občinstvo lahko veliko od tega. Ujezilo? Nasilna intervencija nemškega politika Uweja Beckerja na otvoritvi – kaj takega je nedopustno in nesprejemljivo.
Bukla: V Frankfurtu je Slovenijo zastopala kar lepa četica slovenskih avtorjev. Kako so se odrezali po vašem mnenju? So, če odštejemo Slavoja Žižka, dobili dovolj medijske prepoznavnosti? Kaj bi bilo treba storiti, da bi dela domačih avtorjev lažje prehajala preko meja naše domovine?
Stergar: Avtorji in tudi vsi nastopajoči v programu so se odrezali vrhunsko. Seveda nisem prisostvovala niti polovici dogodkov, a od povsod so prihajali navdušeni glasovi občinstva. Med sodelujočimi je vladalo pozitivno vzdušje in občinstvo to čuti. To vzdušje so zaznali tudi mediji, ki so izrazito naklonjeno spremljali naš program in o njem poročali – marsikateri novinar je že pred sejmom objavil več prispevkov o različnih avtorjih, pa tudi o sami Sloveniji, objave pa se še kar pojavljajo – saj tudi projekt še traja. Marsikdo, ki je bil za medije do zdaj neznan, je prišel do večje prepoznavnosti – to pa je bil tudi eden od namenov projekta.
Glede prehajanja meja – v zadnjih nekaj letih je bil tu narejen izjemen preskok, količina prevodov je izrazito narasla. V ozadju je trdo delo – tako avtorjev samih, zlasti pa založb in prevajalcev ter agencije. Nobena knjiga se ne proda sama. Vrata odpirajo dobro pripravljena gradiva, vsakodnevno sodelovanje s tujimi založniki in agenti, kakovostni prevodi in seveda sofinanciranje teh izdaj, brez podpornih financ ne gre.
Bukla: Eden od pomembnih poudarkov frankfurtske predstavitve je bila tudi načrtovana ohranitev povečanih podpornih mehanizmov za prevajanje domačih knjig v tuje jezike. Tako založnike kot avtorje zanima, kakšne so smernice za prihodnost na tem področju?
Stergar: Z zaključkom kohezijskega projekta se končuje tudi precej dodatnih mehanizmov, dodatni razpisi za prevode, razpisi za vzorčne prevode, tujejezične kataloge in mobilnost. Vse to JAK sicer podpira tudi na svojih rednih razpisih, vendar bo zmanjšanje sredstev precejšnje. S kohezijskimi sredstvi smo v zadnjih letih pokrivali tudi stroške mnogih nastopov v tujini, sejemskih dejavnosti ter prevajalskih delavnic, hkrati pa bomo prvič po letu 2016 na področju mednarodnega sodelovanja spet imeli le eno zaposleno osebo. Integralni del delovanja je sicer razvejan in kakovosten, iskati pa bo treba dodatna sredstva za prihodnje presežno delovanje na mednarodnem področju.
Bukla: Pred nami je tudi zelo pomembno gostovanje na mednarodnem knjižnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni spomladi 2024. Kako potekajo priprave nanj, gre vse po načrtih?
Stergar: Priprave na sejem v Bologni so bile nekoliko v senci Frankfurta, vendar izvajamo vse potrebne dejavnosti za kakovostno predstavitev. Gre pa za povsem drugačen ustroj sejma. Vesela sem, da smo že v Frankfurtu imeli dobro uverturo z dvema odmevnima razstavama ilustracij ter mnogimi dogodki za otroke in mladino. Tudi kar nekaj novih prevodov bo še objavljenih do sejma, kar je posebej pomembno.
Bukla: Ob gostovanjih v Frankfurtu in Bologni se zdi, da imajo odločevalci do slovenske knjige trenutno dobrohoten odnos. Pred založniki je novo štiriletno programsko obdobje na področju knjige. Kako se bo ta odnos odrazil v njem?
Stergar: Gostovanji v Frankfurtu in Bologni sta finančno povsem ločena projekta od siceršnjih integralnih sredstev za razpise. Zelo sem hvaležna, da je država prisluhnila potrebam za ti dve gostovanji. Vseskozi pa odločevalce opozarjamo na pomen ustreznih integralnih sredstev za normalen razvoj slovenskega založništva, na inflacijo v preteklih letih in na zmanjšanje sredstev za razpise na integrali v lanskem letu glede na leto 2022 ter na nujnost postfrankfurtskega delovanja. Sicer pa sredstva za razpise za leto 2024 še niso določena, dokončnih finančnih izhodišč še nimamo.
Bukla: So v prihodnji štiriletki predvidene kakšne pomembnejše spremembe ali večji poudarki na kakšnem specifičnem knjižnem področju?
Stergar: Razpisi so v pripravi in zato o njihovi vsebini ne smem govoriti. Pripravljamo jih na podlagi minulih izkušenj, predlogov strokovnih komisij, predlogov strokovnjakov – seveda nas močno zavezujejo tudi različni zakonodajni okvirji.