»Branje kot zdravilo na recept, pogovor kot terapija.«
Ksenija Medved, vodja Knjižnice Ivančna Gorica, že vrsto let skrbi ne le za dobro obiskanost knjižnice, temveč tudi za ozaveščanje lokalnega prebivalstva o pasteh zaslonov in spleta. In seveda za bralno pismenost: snuje in moderira bralne klube za različne starostne (in ranljive) skupine, od seniorjev do šolarjev, poleg tega pa je eden nosilnih stebrov Zavezništva za dvig ravni bralne kulture in webinarja za moderatorje bralnih klubov. Spletni seminar za knjižničarje, učitelje in vse druge, ki se zavedajo pomena negovanja bralne kulture s skupinskimi pogovori, bomo spomladi izvedli že četrtič. Tokrat fokus z odraslih širimo še na otroke in mladostnike, zato sem Ksenijo povprašala o njenem delu z mladimi.
Jamnik: Všeč mi je, da mladih ne obsojaš, češ, »nočejo brati«, ampak iščeš razloge za njihov odklon od knjig. Med prvimi v Sloveniji si izvedla akcijo ozaveščanja o odvisnosti od zaslonov in spleta. Kako ti je uspelo detektirati, da je to glavni vzrok za nebranje knjig?
Medved: Že kmalu, še »v pionirskih časih«, sem bila sama zasvojena z zasloni, zato sem dodobra raziskala, za kaj gre, tudi kot novinarka pri časopisu Spletka (Delo revije), hodila na izobraževanja, brala o možganih, raziskavah. Mladini v naši knjižnici nismo dovolili nekontrolirane uporabe računalnikov. Družba je vseeno brzela v splošno dostopnost vsega, kar je ponujal splet, mladi so dobili dostop do dopamina – kot bi jim odprli vse vinske kleti. Družba je reagirala prepozno ali pa sploh ne. Sami smo ustanovili veliko Skupino za nekemično odvisnost, ki združuje učitelje, vzgojiteljice, profesorje, socialno službo in društvo proti demenci ter bili zelo aktivni s predavanji, zloženkami itd. Pričeli smo uporabljati mednarodne in lastne modele za prepoznavanje spletnih pasti in virov, pa tudi spodbujali ustanavljanje bralnih klubov, saj vrnitev branja med ljudi ni enostavna naloga. Mladi niso krivi za vse to, poskušajo preživeti v takem svetu.
Jamnik: Potem pa je prišla korona in mlade do konca pognala na splet ...
Medved: Res je. Vseeno je korona ponekod prinesla tudi malo več branja in odpor do zaslonov. Opazili smo, da prihaja nova generacija staršev, ki se zaveda pasti in otrok vendarle ne izpostavlja toliko zaslonom. Poznajo priporočila postopnosti, neizpostavljanja modri svetlobi, poznajo nujnost izkušnje realnosti, opažamo, da se zavedajo tudi pomena branja, spet kupujejo knjige. Zgodbe o tem, da so otroci odsotni, da ne berejo, da jih nič ne zanima, žal ostajajo. Terapevti, denimo Miha Kramli iz Centra za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici, imajo polne roke dela. Mladi, ki pridejo tja v skrajni obliki prizadetosti, za računalnikom jedo, spijo, odvajajo blato v plenice, nimajo stika z realnostjo.
Jamnik: Kaj je glavni problem zasvojenosti z zasloni?
Medved: Branje je vaja iz empatije, tu pa so generacije, ki izkušnje branja nimajo ali jo izgubljajo. Apatijo do branja sem po koroni opazila celo v svojih bralnih klubih. In pri sebi. Nove navade z zasloni se zelo hitro »zapečejo« v naše možgane. Možgani so plastični, ne elastični, in vsako izgubljeno navado moraš mukoma pridobiti nazaj. Kar petdeset odstotkov Slovencev sploh ne bere. Kam gremo? Kakšna družba bo to? Smo ji mogoče že priča?
Jamnik: Kaj lahko ukrenemo?
Medved: Knjižničarji vemo, da je eno od »zdravil« za naše možgane, poleg reševanja križank, sudokuja in vseh poglobljenih dejavnosti, primernih za preprečevanje demence, branje. Še več, raziskave so pokazale, da bi bila država bralcev bolj inteligentna, miroljubna, celo bogatejša in bolj zdrava. Z veliko gotovostjo si drznem trditi, da v tej državi ne bi bilo korone ali pa bi bila zelo hitro izkoreninjena. Predvidevam, da bo branje postalo oz. je že postalo del terapij pri delu različnih strokovnjakov.
Jamnik: Kako branje sprejemajo mladi?
Medved: V pogovorih z mladimi sem izvedela, da se svoje zasvojenosti zavedajo. Ko sem dobivala na prakso dijake, sem si privoščila dati za nalogo, da nekaj preberejo. Soočena sem bila z odporom, izmikanjem, čeprav so bili gimnazijci, odličnjaki. Pozvala sem jih: »Izzivam vas, da preberete knjigo, da zdržite. To je eksperiment, ali zmorete toliko pozornosti. Vsak dan berite ravno malo več, kolikor zmorete, in bodite pozorni na svoje doživljanje.« Priporočila sem jim Norhavs na vrhu hriba Suzane Tratnik.
Jamnik: In kako so se na izziv odzvali?
Medved: Ne le, da so knjigo prebrali, ampak so jo zelo dobro razumeli, saj opisuje njihov svet. Pogovor je bil zrel, poglobljen, razmišljujoč. Ob branju so veliko doživljali in se svobodno pogovarjali. Po tej izkušnji sem dijake prosila, naj povedo, kakšno je bilo njihovo branje. Priznali so, da je bilo veliko motenj v smislu objavljanja na spletnih aplikacijah, branja e-pošte, sporočil, igranja igric, da pa je bila izkušnja pogovora o prebranem zanimiva, nekaj, česar ne poznajo in bi mogoče še kdaj ponovili.
Jamnik: Tudi razredni bralni klub si že preizkusila …
Medved: V našem okolju smo se dogovorili, da pride v razred kar knjižničar iz splošne knjižnice. Pred korono sem več razredov obiskala s pisateljico Olgo Pega Kunstelj. Zopet se je izkazalo, kako žejni so naši otroci besede, ki je namenjena njim, ne ocenjevanju, in kako si želijo povedati svoje mnenje. Trenutno sem v navezi s profesorico slovenskega jezika, s katero sva zasnovali bralni klub »Pogovor o knjigi« z dijaki, začeli bomo s kratko zgodbo iz knjige Bele živali so zelo pogosto gluhe Ivane Myškove.
Jamnik: In kako se algoritmom upiraš sama?
Medved: Težko mi je, ker zaslone uporabljam za službo, za branje in zabavo, mimogrede zapadem v prazno »skrolanje«, a sem pozorna na to, kdaj me »začnejo mleti«, in to ustavim. Iztrgam se, rabo zaslona si omejim časovno, izbiram vsebine. Večkrat (tudi na silo) vzamem knjigo in stežka padem v branje, a vztrajam, dokler se moja podzavest ne spomni, kar že ve – kako se bere.
Vztrajam in vnašam knjige na knjižni portal Dobreknjige.si in pišem, pišem o tem, da berem, o tem, kaj si o prebranem mislim. Mogoče me tam zunaj kdo sliši in se z mano pogovarja, razmišlja, raste. Glede na število sledilcev vseeno nisem pesimistka.