Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Lijana Dejak

»Vojna in mir je še vedno privlačno in zanimivo branje.«

Samo Rugelj, Bukla 161, 7. 7. 2021

Foto: Borut Krajnc

Lijana Dejak je profesorica angleščine in ruščine, dolgoletna prevajalka iz obeh jezikov, prejemnica Sovretove nagrade za prevod romana Laurus ter po novem tudi avtorica novega prevoda Tolstojevega eposa Vojna in mir, ki je po približno devetdesetih letih izšel na novo preveden v sodobno slovenščino. To je seveda za nas prvovrsten kulturni dogodek, tako da smo s prevajalko ob izidu romana v dveh knjigah opravili kratek pogovor.

Lev Nikolajevič Tolstoj
Vojna in mir
1. in 2. knjiga
prevod: Lijana Dejak
Mladinska knjiga, zbirka Veliki večni roman, 2021, t. v., 771/795 str., 34,99 €/knjigo, JAK


Bukla: Najprej čestitke za ta prevod, potem pa najprej obvezno vprašanje: kako je prišlo do tega, da smo bralci deležni novega prevoda romana Vojna in mir?
Dejak: Hvala za čestitke. Navadno sama pred­lagam založbam knjige, ki bi jih rada prevajala. Tokrat pa je bilo nasprotno, Vojno in mir mi je ponudil v prevod Andrej Ilc, urednik leposlovja pri Mladinski knjigi. To je bilo že leta 2016, potem je še malo trajalo, da sem končala Vaje Vladimirja Šarova, ki sem jih takrat prevajala. Malo se je zavleklo tudi v lanskem, »koronskem« letu, zdaj pa je Tolstoj končno tu.

Bukla: Kakšne so ključne razlike med prevodoma? Bralec že na začetku opazi odsotnost francoščine …
Dejak: Levstik je bil izjemen prevajalec, je pa kot slovanofil uvajal nekatere slovanske besede, ki se potem niso prijele, tako da je njegov prevod Vojne in miru menda že takrat zvenel nekoliko arhaično. In v skoraj devetdesetih letih se je jezik tako spremenil, da je bil nov prevod že nujen.
Francoščine je v romanu res veliko, že samo v prvi knjigi je blizu štiristo francoskih odlomkov. Ko sem brala Vojno in mir v gimnaziji, mi je iskanje prevodov v opombah pokvarilo ves bralski užitek. Z urednikom sva o tem naredila manjšo anketo in izkazalo se je, da ima večina ljudi podobne izkušnje. Zato smo se odločili, da bomo francoske odlomke prevedli. To ni nič nenavadnega, prvič jih je prevedel že Tolstoj za tretjo izdajo leta 1873 in tudi zdaj izhajajo prevodi v obeh variantah (na primer britanski prevod Anthonyja Briggsa iz leta 2005 brez francoščine in ameriški prevod Richarda Pevearja in Larise Volohonske iz leta 2007 s francoščino).
Levstikovega prevoda nisem še enkrat prebrala. Šele ko sem prevedla vse štiri knjige, sem v njem pogledala nekatera problematična mesta. Kolikor vem, je to običajna praksa pri ponovnem prevajanju. Levstikove rešitve so se mi pogosto zdele odlične. Presenečalo me je tudi, kako je v tistih časih brez spleta razvozlal nekatere težko razumljive odlomke.

Bukla: Kaj so bili največji izzivi prevajanja takega eposa?
Dejak: Najtežje od vsega je bilo imeti pregled nad celoto. Poleg tega se je bilo meni, ki sem doslej prevajala večinoma sodobno prozo, kar težko potopiti v miselni svet človeka iz zelo drugačnega časa.

Bukla: Ste se pri prevajanju soočali s kakimi posebnimi, do zdaj še ne videnimi izzivi?
Dejak: Na prvi pogled človeka preseneti, kako malo se je ruščina spremenila od sredine devetnajstega stoletja do danes. Vendar je ta občutek nekoliko varljiv in prevajalca v besedilu čakajo svojevrstne pasti. Nekatere čisto navadne besede so imele na primer takrat kakšen pomenski odtenek, ki se je pozneje izgubil. Včasih te nekaj v besedilu rahlo zbode, ne veš natanko, kaj, in ko pogledaš v slovar, ugotoviš, da ima beseda še en, deseti ali dvajseti pomen, pri katerem piše zastarelo. Na take reči moraš biti posebej pozoren, ker jih zlahka spregledaš.
Sicer ima vsaka knjiga kakšne posebne izzive. V sodobnih besedilih je to pogosto uporaba žargona, zlasti kriminalnega, ki je v ruščini izredno bogat. Ali pa ruska specifika in igranje z jezikom, zaradi katerih se denimo eden najboljših ruskih pisateljev Vladimir Sorokin včasih zdi skoraj neprevedljiv. V Vojni in miru je veliko realij in pojmov, ki jih danes ni več. To so vsakovrstni vojaški izrazi, oblačila, vsakdanji predmeti in še marsikaj. Precej preglavic so mi delale na primer različne vrste kočij, vozov in sani, da ne govorim o njihovih delih. Dostikrat v slovenščini nisem našla ustreznega izraza in sem se odločila za približek. Teh reči ne moreš prevajati opisno, ker se ponavljajo.

Bukla: Kaj bi rekli kot prevajalka tega romana: se Vojna in mir »vleče« ali Tolstoj zdrži v dobrem pripovednem tempu vseh 1500 strani velikega formata?
Dejak: Zares se vleče samo drugi del epiloga. V njem je Tolstoj zbral in podrobneje predstavil svoje filozofske in zgodovinske poglede, s katerimi se je bralec seznanil že prej, na različnih koncih romana. Zato najbrž ne bo posebne škode, če drugi del epiloga izpusti. Drugače pa je roman še ved­no privlačno in zanimivo branje. Tolstoj ta svoj mozaik burnega časa na začetku 19. stoletja zlaga tako spretno, da drži bralca v napetosti, po kakšni zastranitvi ali poetičnem opisu narave ga takoj spet vrže v vrtinec dogajanja. Mojstrsko zna prikazati človeške značaje in odnose med ljudmi, ki se do danes niso kaj dosti spremenili. Po drugi strani pa je zelo zanimivo brati o velikih bitkah, ki jih vidimo tako z očmi visokih poveljnikov kot navad­nih vojakov.

Bukla: Pomagali ste si tudi z drugimi prevodi Vojne in miru. Se ti kje pomembno razlikujejo?
Dejak: Predvsem sem si pomagala s prevodom Richarda Pevearja in Larise Volohonske. To sta res odlična prevajalca, izredno natančna. Nekateri jima očitajo, da sta preveč dobesedna, da se marsikaj »ne reče tako po angleško«, onadva pa se branita, da se tudi po rusko ne reče tako, ampak je tako rekel Tolstoj, ki je bil jezikovni eksperimentator. Pri Briggsovem prevodu sem hitro ugotovila, da se preveč oddaljuje od izvirnika.

Bukla: Glede na to, da je čas poletja: ruski pisatelj Aleksander Genis je zapisal, da je Vojna in mir v bistvu tudi roman za na plažo. Bi se strinjali z njim?
Dejak: Zdaj, ko je roman v sodobnem jeziku in brez francoskih odlomkov, bi ga res lahko brali na plaži, saj je pravzaprav preplet samih zanimivih zgodb. Je pa založba tako lepo oblikovala knjigo, da jo je skoraj škoda vzeti na plažo.

Bukla: Veliko ste prevajali sodobno rusko književnost. Kako se ta razlikuje od Tolstoja?
Dejak: Sodobna ruska književnost je zelo raznolika. Res pa je, da v njej ni reči, ki so bile bralcu nekih preteklih časov domače in samoumevne, ti pa moraš biti ves čas na preži, da česa ne spregledaš ali narobe razumeš.

Bukla: Kakšni so vaši prihodnji prevajalski načrti? Je kaj, kar bi radi prevedli, pa še niste našli založnika?
Dejak: Prevajati Tolstoja je bila izjemna prevajalska izkušnja, vseeno pa sem zdaj kar vesela, da se vračam k sodobnim in krajšim besedilom. Jeseni bo v mojem prevodu pri založbi Litera izšel odličen roman Tekst Dmitrija Gluhovskega, ki nam med drugim pokaže, kako je vse naše življenje v telefonu, pa se tega niti ne zavedamo. Začela sem prevajati Cartageno Lene Eltang za Cankarjevo založbo. To je kompleksen postmodernistični roman, ki se pretvarja, da je kriminalka, in te čisto zaprede v kokon svojih štorij. Za zdaj prav uživam ob prevajanju, tudi zato, ker se mi ne mudi preveč. Potem imam v načrtu Petrove v gripi in okoli nje Alekseja Salnikova, ki je s tem »odštekanim« romanom priletel z Urala in zasijal kakor komet. Pa mogoče še nekaj Harmsa in nenavaden mladinski roman Jevgenije Nekrasove. Rada bi navdušila kakšno založbo za še en roman Alekseja Ivanova, recimo da bi bil slovenski naslov Jeba in MODI, o epohalnih družbenih spremembah konec tisočletja, ko se tradicionalni odnosi med ljudmi rušijo in se vzpostavljajo novi, nenavadni in eksperimentalni. Tu Ivanov na erotičen način opisuje vse, od arhitekture naprej. Pa še kaj bi se našlo, ruska književnost je v dobri kondiciji.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...