»Pred trdo realnostjo sveta nas lahko reši ustvarjanje, domišljija in ...«

Vesna Sivec Poljanšek, foto: Borut Krajnc, Bukla 157, 23. 11. 2020

Luna J. Šribar (1981), predstavnica mlajše generacije slovenskih ustvarjalcev, je s svojim dosedanjim literarnim doprinosom že precej opozorila nase, ob tem pa nam daje vedeti – sploh ker v njeni glavi kar vre od številnih zamisli, ki bi jih v prihodnje rada prelila v umetniške stvaritve –, da bomo v prihodnosti o njej še veliko slišali in še več brali.
Letošnja jesen ji je prinesla izid dolgo načrtovane zbirke kratkih zgodb Konstrukt d. b. o., ki so razdeljene na štiri sklope z naslovi Po domače, Spolzke, Smrtno resne in Onkraj. Šribarjeva v njih (znova) izraža svojo tankočutnost in sposobnost za zaznavanje najmanjših podrobnosti, kar se sicer odraža tudi pri vsem drugem, kar počne v svojem pestrem in razgibanem življenju.

Luna J. Šribar
Konstrukt, d. b. o.
Litera, zbirka Litera, 2020, t. v., 198 str., 23,90 €, JAK

Bukla: Zbirko kratkih zgodb ste menda načrtovali že dlje časa, a potem so se stvari zasukale malce drugače in je vmes nastal vaš romaneskni prvenec Starinarnica, ki je izšel pred dvema letoma. Naposled pa je že dlje želena zbirka zgodb vendarle zagledala luč sveta! Koliko zgodb v njej ste ohranili od prej oziroma ste jih predelali in koliko ste jih morali ustvariti še naknadno?
Šribar: Pravzaprav sem se tam okrog leta 2015 spomnila, da sem pisateljica, kar sem kot otrok že vedela. Ampak čeprav sem hodila naokrog in prepričevala ljudi o tem, mi niso hoteli verjeti. In šele potem mi je kapnilo. Jas­no, prej moram kaj napisati! Tako sem se najprej res lotila kratkih zgodb, ki so se potem nakapljale do letos, medtem ko sem pisala še Starinarnico in mladinski roman. Velika spodbuda za pisanje zbirke je prišla tudi s strani Orlanda Uršiča iz Litere, ki se je zanimal za moje pisanje. No, da sploh odgovorim na vprašanje, približno polovica zgodb je od prej, polovica pa je čisto svežih, vse pa so dodelane pod budnim očesom urednice Suzane Tratnik. Sem pa ugotovila, da bi mi bilo kratko prozo veliko težje napisati v enem zamahu, kot sem pisala romana (poleg romana Starinarnica še mladinski roman Grizolda in Maček, op. a.). Pri romanu lahko zlagoma padaš v zgodbo, razvijaš karakterje in se potem dolgo časa družiš z njimi. Pri kratkih zgodbah pa … bam … moraš biti vsakič znova takoj notri, v središču dogajanja, z razdelanimi liki, ki funkcionirajo, čeprav si kar naenkrat uletel mednje.

Bukla: Zgodbe so v marsikaterem pogledu, tako zvrstnem kot slogovnem in motivnem, zelo raznolike. Ste imeli ob ustvarjanju vendarle v mislih, kako naj bi bil videti končni, celostni »konstrukt«?
Šribar: Ko se je nabralo nekaj zgodb, sem ugotovila, da bi jih nekako lahko razvrstila na štiri tematske sklope, in ko sem potem nadaljevala s pisanjem, ne da bi se ob tem kaj preveč obremenjevala z zvrstjo in tematiko, so zgodbe vedno ustrezale mojemu »kategorniku«. Očitno se mi misli ves čas motajo okoli domačih spominov, erosa, tanatosa in pa fantastičnega. Pravzaprav sem ugotovila, da še najrajši ustvarjam zgodbe s fantastičnimi elementi, zato je teh v zbirki tudi največ. Z nečim pa sem presenetila samo sebe, ko je bila knjiga končana. Ugotovila sem, da je v kar veliko zgodbah tema ljubezen, čeprav niti nisem človek, ki bi v vsakodnevnem življenju kaj dosti premleval o ljubezni. Seveda pa ne gre za neke romantične zgodbe, ampak mogoče bolj obešenjaške. No, za vzorec se najde tudi kakšna v slogu »in srečno sta živela«.

Bukla: Če začneva z naslovno zgodbo. Iz nje lahko bralec med drugim izlušči tudi sporočilo o tem, da se v družbi brez odgovornosti lahko še tako skrbno načrtovane stvari nekega dne sesujejo pod težo čust­venih pa tudi nadvse realnih, fizičnih bremen. Vse skupaj je nadvse aktualno (tudi) za čase, v katerih živimo ta hip, mar ne?
Šribar: No, zdaj ste mi pa dali misliti. Res mi je všeč, ko mi kdo odkrije kak­šno dimenzijo, ki je sama sploh nisem opazila. Ko sem jo pisala, mi je šlo bolj po glavi »norčevanje« iz samega koncepta ljubezni, ki nam vsem meša glavo. Prijateljica je komentirala, da je zgodba bolj slaba prognoza ljubezni. Sem pojasnila, da tega nisem kriva jaz, ampak moja lika Miro in Ibro, ki sta sebi v zabavo in nam v muko vse skupaj skonstruirala. Naprej pa rajši ne razkrivam več. V spominu mi je ostal rek meni zelo ljubega učitelja slovenščine iz srednje šole, profesorja Korošca. Rekel je, ko daš zgodbo enkrat od sebe, ni več tvoja. Saj ne boš hodila od bralca do bralca in mu razlagala, kaj si mislila s tem! Zdaj je važno, kako bo napisano odzvanjalo v bralcih in bralkah, kako se bo »prilegalo« njihovim značajem in življenjskim izkušnjam.

Bukla: Ne le v omenjeni zgodbi Konstrukt, tudi v drugih zgodbah iz vaše zbirke najdemo aktualne pobliske iz naših vsakdanjikov. Ste navdih za zgodbo o Azazellovi pomadici, ki med drugim govori o pogosti nesmiselnosti in zategnjenosti birokratskega sveta, v katerem se stvari premikajo po polžje in le po začrtanih pravilih, morda dobili tudi pri svojem družbeno-socialnem angažiranju, v katero sodi tudi delo z brezdomci?
Šribar: Naj najprej povem, da sem pri društvu Kralji ulice nehala delati lani novembra. Sem šla pisat in odkrivat nove zgodbe k preiskovalnemu mediju Pod črto, kjer se trenutno uvajam v preiskovalno novinarstvo. Se je pa pri delu na Kraljih resda ves čas odražalo grozovito neskladje med državnim birokratskim aparatom in življenjem ljudi na ulici. Ampak zgodb od tam nikoli ne uporabljam pri pisanju. Svoj fiktivni svet in trd ulični svet sem v sebi povsem ločila. Mogoče zato, ker sem vseeno bolj »pravljičarsko« usmerjena, živ­ljenje na ulici pa nikakor ni pravljica. Redke zgodbe nekaterih ljudi so se sicer res začele odvijati bolj srečno in upam, da se še naprej.

Bukla: Vsaka od zgodb iz zbirke Konstrukt, d. b. o. je edinstvena in verjetno na neki način marsikatera odslikava tudi vaša osebna prepričanja in razmišljanja. Zdi pa se, kot da ima med njimi zgodba Starinarnica prav posebno težo in sporočilo. Je to morda zato, ker je na njej osnovan tudi vaš istoimenski roman, ali pa tudi zato, ker skozi neko mehko, že skorajda pravljično noto zgodbe prefinjeno podajate kritiko potrošniške družbe?
Šribar: Najbrž drži oboje. Mogoče pa deluje močno tudi zato, ker sem glavni motiv zgodbe – prodajo predmetov in z njimi človeških čustev –, ki je kasneje prerasla v roman, pravzaprav »nasanjala«. V sanjah pa »pobegneš« svojemu racionalnemu razmišljanju, sprostijo se tvoje nezavedne plasti. Sem pa uživala v tem, ko sem bolj trde, potrošniške plasti naše družbe odevala v pravljično mehkobo in iskala neko bolj simbolno raven.

Bukla: Ljudje, ki vas bolje poznajo, radi omenjajo vašo empatičnost do roba družbe in ljudi, ki niso ustrojeni po njenih merilih. Ali so tudi zato v ospredju vašega literarnega ustvarjanja najpogosteje liki, ki so skozi prizmo povprečne večine precej posebni, drugačni in zato včasih tudi nerazumljeni, osamljeni?
Šribar: Jah, ta družbena merila so bolj ali manj utesnjujoča za vse, se mi zdi. Le da se eni lažje, drugi težje prilagodijo, eni se nočejo, drugi ne zmorejo …
Pri »obrobnežih« pride človeška narava bolj do izraza, pa najsi gre za pozitivne ali negativne vidike, tu ni toliko pretvarjanja, polikanosti kot recimo pri ljudeh, ki so se mogoče bolj prilagodili, družbeno uspeli, a pri tem dodobra zatrli sebe, pa še kup drugih povrhu. Pri prvih čutim več živosti. Sicer pa, ko pišem, ne razmišljam, kakšni so moji liki. Taki so preprosto v meni, najbrž pa sem tudi nagnjena k temu, da v ljudeh, ne glede na to, kdo so, najhitreje opazim tiste lastnosti, ki jih delajo svojevrstne. To me zabava in potem se te lastnosti sestavljajo v moje protagoniste.

Bukla: Lika Grizolde in Mačka, ki nastopata v eni od zgodb iz zbirke, sta »zašla« tudi v naslov vašega istoimenskega mladinskega romana, ki je bil letos nominiran za modro ptico, literarno nagrado založbe Mladinska knjiga, in naj bi izšel v bližnji prihodnosti. Ste ju v roman, ki je v osnovi menda problemski in zelo realističen, prenesli kot neke vrste »pravljično protiutež«, ki mehča ostrino osnovne zgodbe, ali pa je bil motiv za to povsem drugačen?
Šribar: Ja, tale dva, Grizolda in Maček, res kar nekako pohajkujeta na­okrog. Zalepili smo se en na drugega, ker sta mi zelo všeč. Pravzaprav je bila tudi ta kratka zgodba napisana pred romanom, in ker mi kar nista šla iz glave, sem si rekla, dobro, očitno se hočeta še bolj realizirati ali bolje rečeno »fiktizirati«. Pravzaprav je bilo obratno, nisem njiju vnesla kot protiutež realističnemu delu, ampak sem realistični del oblikovala kot protiutež njima. Ker sta tako »pritisnjena«, da sta potrebovala malo »krute« realnosti, ki pa ju, povedano po resnici, niti slučajno ni zresnila. Na koncu prav onadva oblikujeta vsakdanjost. Ker tako je, vsaj po mojem prepričanju, tudi v stvarnosti. Pred trdo realnostjo sveta nas lahko rešijo ustvarjanje, domišljija in – pst! – vera v čudeže, seveda. Ta svet potrebuje veliko pravljic s srečnim koncem, da si bo počasi opomogel.

Bukla: Liki, okolje in dogajanje v zgodbah iz zbirke Konstrukt, d. b. o. so izrisani tako precizno, da tudi bralci, kot ugotavlja že vaša urednica in avtorica spremne besede Suzana Tratnik, zlahka stopimo vanje in postanemo del njih. Ste svojo nadarjenost za nizanje scenarističnih podrobnosti zdaj že prelili v kakšen konkreten scenarij za film ali gledališče, po čemer menda hrepenite že dlje časa?
Šribar: Nisem. Resda precizno oblikujem svoj domišljijski svet, nikakor pa tako precizno ne oblikujem svojega stvarnega sveta. Ker mi je pred kratkim postalo jasno, da ni potrebe. Sem se pa naravnala v tej smeri, tako da se udeležim kakšnih delavnic, ki jih organizira Prešernovo gledališče Kranj, malo sem tudi sodelovala s Senzorialnim gledališčem.

Bukla: Imate ob vsem, kar počnete, v trenutnih razmerah manj ali več časa za ustvarjanje? Ste morda v procesu pripravljanja česa novega?
Šribar: Ustvarjanje je moja bit in me dela še najbolj živo, zato mi časa zanj nikoli ne bo zmanjkalo. V trenutnih razmerah sem med bolj srečnimi, se pravi, »pospravljenimi na varno«, in imam več časa za ustvarjanje. Zdaj komaj čakam, da se bova z urednico Alenko Veler z založbe Mladinska knjiga lotili pregledovanja romana Grizolda in Maček. Ko ga bom izpilila do konca, pa se zna zgoditi, da se res lotim česa novega. Živalski svet me recimo zelo privlači. Zadnje čase se veliko govori o volkovih, tudi mene vleče k njim. Mogoče se vtihotapijo v naslednji roman, ampak samo če se bom opogumila in se s kakšnim spoprijateljila v živo.