»Kot pisatelji nosimo odgovornost, kaj rojevamo v svet!«
Vsestranska umetnica Maja Gal Štromar, ki domuje v svetu pisateljevanja, pesnjenja, igranja, pisanja besedil za gledališke igre, prevajanja, režiranja, gledališke pedagogike in, da, od lani tudi v svetu vedske astrologije djotiš, je tik pred poletjem bralce razveselila z drugim delom romana 7 kg do sreče. V njem ima še vedno prvo besedo iskriva junakinja Mara, ki so jo bralci spoznali že v prvem delu istoimenskega romana in ki tokrat ne bije boja (le) s kilogrami, ampak predvsem s svojimi notranjimi demoni. Ob izidu Majine nove knjige smo z umetnico poklepetali o morebitnih pomislekih pred začetkom nadaljevanja romana, o notranjem svetu njenih romanesknih junakinj ter še čem.
Maja Gal Štromar
7 kg do sreče 2
Buča in zavod Amanart, 2021, t. v., 272 str., 24,90 €
Bukla: Za nadaljevanja oziroma druge dele romanov in tudi filmov včasih velja, da je v njih čutiti neko prisilo, ki je ustvarjalca gnala k nadaljnjemu ustvarjanju. Pri vašem drugem delu romana 7 kg do sreče tega ni čutiti, nasprotno, zdi se, da je na neki način celo boljši in bolj dovršen kot prvi. Ste imeli morda, preden ste se lotili pisanja, tudi sami kakšne pomisleke, ali bi se sploh lotili nadaljevanja zgodbe? In kako vam je potem uspelo, da je v romanu že od začetka čutiti večjo zrelost in poglobljenost zgodbe?
Gal Štromar: Drugega dela nisem imela namena napisati, četudi so me mnogi bralci k temu nagovarjali. Zadnji besedi v prvem romanu »se nadaljuje« sta bili mišljeni kot hec. Merila sem na srečo, ki naj bi se nadaljevala. Predhodni roman Potaknjenci so namreč kritiki sesuli, češ da je preveč intelektualen, pa sem si pri romanu 7 kg do sreče dala duška z navidezno trivialno srečo (smeh). Pri drugem delu romana me je v pisanje pahnila situacija s karanteno. Imela sem dovolj časa. Zavedala sem se pasti nadaljevanja, zato sem si dodobra izrisala scenosled in premislila, kaj ima glavna junakinja sploh še povedati in kaj sploh še želim sporočati svetu, pa četudi gre za navidezni žanr. Kot pisatelji nosimo odgovornost, kaj rojevamo v svet.
Bukla: Glavna junakinja Mara Vodopivec, skoraj petdesetletna slovenska (nič več) igralka, kot jo hudomušno opišete že na naslovnici drugega dela svoje nove knjige, se zdi tokrat precej bolj odrasla. Čutiti je, kot da proti nekaterim stvarem, ki jo sicer močno nažirajo, bije manj silovit boj. Je to posledica modrosti, ki pride z zrelimi leti, ali pa je to lahko tudi oblika njene (prikrite) resignacije?
Gal Štromar: Nedvomno gre za iskanje zrelosti, modrosti. Junakinja seveda še vedno bije silovit boj, a je ta ponotranjen. In nemara je zato še težji. Tudi glede dramaturgije in pisanja. Ubeseditev notranjih stanj lahko hitro zapade v dolgovezenje in jamranje. Saj veste, vsak junak potrebuje dober odmerek zunanjega sesutja in dogodkov, toda kaj se zgodi, ko ugotoviš, da si v resnici sam sebi še najhujši nasprotnik? Spopad z lastnimi sencami, slepili in pričakovanji ni nekaj lahkega. Prave spremembe se lahko zgodijo le v človeku samem. Zato ne bi rekla, da gre za resigniranost. V svetu imperativov in goloprsih »naduvancev« se morda res zdi tako, toda ne, nasprotno, gre za sprejetje in spoznanje, za luščenje, kaj lahko spreminjamo in česa ne.
Bukla: Kot ste omenili že sami, doživi Mara v drugi polovici tega romana občutno notranjo preobrazbo. Tovrstne osebnostne transformacije so značilne tudi za junakinje iz drugih vaših del. Je to zato, ker jih preprosto ne želite pustiti v (samo)pomilovanju in (samo)obtoževanju in jim tako vdahnete moč, za katero se sprva niti ne zavedajo, da jo imajo?
Gal Štromar: Od vedno me je zanimala notranja transformacija človeka. Kje se zgodi prelom, kje premik. Če se zgodi, seveda. In kaj je tisto, kar nas žene naprej, da ne obupamo. Kje so tisti otočki upora, ki v nas ohranjajo živega človeka. Kako presegati vlogo žrtve. Zelo neslovensko, kajne? (smeh)
Bukla: Za navidezno lahkotno zgodbo ženske srednjih let se skrivajo precej globlje življenjske dileme in vprašanja, ki nazorno kažejo, kako natančno, celo precizno gradite svoje knjižne ali dramske junake. Priznani psihiater in psihoterapevt Miran Možina je ob enem od vaših del nekoč celo zapisal, da se njegovi študenti lahko več naučijo o človeku iz vaših živih literarnih opisov kot iz suhoparnih učbenikov. Ali za vsem tem stojijo leta terapevtskega dela na sebi in poglabljanja v tovrstno literaturo ali pa vas »samo« tako zelo zanima človek z vsemi svojimi notranjimi ustroji?
Gal Štromar: Na terapijo sem šla le enkrat za krajši čas, in to po očetovi smrti. Sicer pa se kot gledališčnica od vedno ukvarjam s človeško psiho; kako bi se sicer lahko poglabljala v tvarino protagonistov?! Veliko strokovne literature berem, topogledno se redno izobražujem, imam zelo močan občutek za opazovanje in nemara bi bila po poklicu terapevtka, če se ne bi odločila za umetniške smeri. No, saj je pisanje tudi lahko katarzično, kajne? Transformativni moment se mnogim v umetnosti zdi bogokleten ali manjvreden, saj naj bi dobra, resna literatura pomenila prej pogubljenje, hrepenenje in brezizhodnost junaka. S tem sicer ni nič narobe, a zgrešeno je misliti, da sta preboj v pomiritev in spoznanje znanilca drugorazredne triviale. Žal mnogi še vedno živijo v tovrstni zaprašeni prepričanosti.
Bukla: Ob vsem povedanem ne moreva še mimo simpatičnih vložkov v sami zgodbi; denimo tistega, ko glavna protagonistka romana obišče premiero predstave Amelia E., za katero ste pred nekaj leti napisali besedilo. Ali pa onega, ko se Mara v zgodbi po spletu okoliščin nekoč znajde tudi pri vedski astrologinji Maji, ki tako kot vi obvlada djotiš astrologijo. Ste z vsem tem želeli namigniti na določene avtobiografske elemente, vtkane v delo, ali pa ste tovrstne vložke uporabili zgolj v maniri ustvarjalskega poigravanja, morda celo samoironije?
Gal Štromar: Natanko tako, samoironija, humor, distanca do sebe, to nas rešuje. Če že Mara popušča v hudomušnosti, se avtorica ne preda.
Bukla: Konec romana, ki ga sicer ne smeva razkriti, je kot pri prvem delu zelo netipično slovenski, pa vendar nakazuje, da se zgodba (lahko) še nadaljuje. Ali to morda pomeni, da se bomo bralci družili z Maro tudi v njenih poznejših zrelih letih?
Gal Štromar: Ne boste verjeli, bralci me že nagovarjajo, naj ne čakam na 60. rojstni dan in naj napišem trilogijo. To bi bil pravi izziv.
Bukla: Za zaključek pogovora me zanima, kakšni bodo vaši poletni dnevi. Si boste kot glavna junakinja vašega novega romana morda vzeli čas za kakšen konkreten odklop od vsega dogajanja ali pa boste, nasprotno, ustvarjalsko naravnani in boste pripravljali kaj novega?
Gal Štromar: V glavi že snujem nove reči, a bi o njih za zdaj raje modro molčala (nekaj sem se pa le naučila od Mare!). Veliko si obetam od poležavanja ob Kolpi in slovenskem morju s kopico odličnih knjig, ki mi jih še ni uspelo prebrati.