»Filmi noir so zgodbe o ljudeh, ki ne morejo in ne morejo vstopiti v kapitalizem.«
Če izvemo, da je nekdo napisal 1000-stransko knjigo, privzdignemo obrvi. Če je takšno knjigo o najbrž najatraktivnejšem filmskem žanru – noir filmih – napisal Marcel Štefančič, jr., potem ljubitelji filmov in kriminalk planemo k branju. Ob izidu tega eposa smo z dvakratnim Rožančevim nagrajencem, najbolj znanim slovenskim filmskim kritikom in avtorjem več kot devetdesetih knjig, opravili filmsko-knjižni pogovor.
Marcel Štefančič, jr.
Če umrem, preden se zbudim
Klasično obdobje filma noir – 250 esejev o noči sveta
UMco, zbirka Zgodovina ameriškega filma, 2020, m. v., 1000 str., 36,90 €, JAK
Bukla: V knjigi o Cankarju si ponudil tezo, da je Ivan Cankar spregledani svetovni klasik dunajske moderne, v knjigi o noiru pa si postregel s tezo, da je Louis Adamič s svojimi romani anticipiral noir romane in noir filme. O čem je pisal Adamič, recimo v Smehu džungle?
Štefančič: Ko protagonist prispe v New York, ga pričakajo vsi elementi filmov noir – dež, noč, vlak, neonski izveski nad trgovinami, plakati, »glasbena skrinja«, restavracije, gostišča, krčme, točilnice, železniške postaje in zanikrni hoteli, umori, posilstva, sleparstva, izsiljevanja, spopadi med tolpami, »hazardno kockanje« in vse vrste katastrof, pa klateži, žilavi fantje, luške podgane, pretepači, razbijači, nasilneži, zapeljive, tatinske ženske, vsiljivci, vtikljivci, vohljači, navdihnjenci, idealisti, križarji, reformatorji, sleparji, odreševalci in prismode, ki skušajo drug drugega onemogočiti. In gangsterji. In ko potem prispe v Los Angeles, ga opiše tako, kot ga je malce kasneje opisoval Raymond Chandler: »S hollywoodskega gričevja je videti Los Angeles kar prijeten kraj, ovit v meglico spreminjajočih se barv. V resnici – in kljub zdravilni sončavi in oceanskim sapicam – je slab kraj, poln starih, umirajočih ljudi in mladih, ki so se stari že rodili utrujenim pionirskim staršem, žrtvam Amerike.« Smeh v džungli zveni zelo chandlerjevsko, kot Chandler pred Chandlerjem.
Bukla: Kakšen bi bil film noir, če ne bi bilo II. svetovne vojne? Bi sploh nastal?
Štefančič: Ne, sploh ne. Brez vojne ga ne bi bilo. Vojna – bližina smrti, predapokaliptično občutenje sveta, poročila s fronte, posnetki morije in opustošenja – je dvignila letvico sprejemljivosti nasilja in seksa. Recimo: zgodbe, po kateri so leta 1944 posneli Dvojno zavarovanje in ki jo je James M. Cain objavil leta 1936, pred vojno ne bi mogli posneti, saj je veljala za »neposnemljivo«. Vojna je to spremenila. Ugasnila je rdečo luč. Kar je bilo prej nemogoče, je bilo zdaj mogoče: II. svetovna vojna je bila pač čas, ko sta se spolna in razredna dinamika spremenili, ko sta se dom in delo redefinirala, ko se je cenzura sprostila, ko je nastopil permisivni trenutek, ko se je filmsko nasilje detabuiziralo, ko je bilo dovoljeno oporekanje uradni ideologiji, ko je bilo mogoče na Ameriko in ameriški način življenja pogledati realistično, pesimistično, provokativno in brezkompromisno in ko je filmska tehnologija doživela evolucijski skok – noč so lahko snemali ponoči.
Bukla: Kakšno vlogo so imeli Evropejci pri noiru? Bi klasične noir kriminalke sploh lahko nastale brez njih?
Štefančič: Ko je prišel Hitler, so številni vrhunski evropski filmarji, predvsem nemški in avstrijski (od Fritza Langa do Roberta Siodmaka), zbežali v Hollywood. In ko so potem med vojno številni ameriški filmarji odšli na fronto, je v Hollywoodu zazijala velika kadrovska luknja, ki so jo zapolnili prav ti novi filmarji, prebežniki iz Evrope, veliki stilisti, ekspresionisti, noiristi. Film noir je izraz evropske senzibilnosti, skoraj »evropski žanr«, saj so ga odločilno oblikovali evropski režiserji, scenaristi, komponisti, snemalci, scenografi. Že samo ime je evropsko – film noir. Film noir je bil »triumf evropskih umetnikov«, pravi francoski teoretik Marc Vernet.
Bukla: Kako močno je bil film noir povezan z literaturo? Kakšen bi bil film noir brez kriminalk, kot so Poštar pozvoni vedno dvakrat, Malteški sokol itn.?
Štefančič: Film noir je intoniral in definiral Los Angeles, sam Los Angeles pa so intonirali in definirali predvojni hard-boiled romani, ki so se dogajali v Los Angelesu, na tem halucinantnem smetišču sanj, blišča, izumetničenosti, monotonih, a neskončno lepih dnevov, bolšjih ljudi, gangsterjev, plačancev, rentnikov, parazitov, hazarderjev, špekulantov, deklasirancev, iztrebljevalcev, dialektikov, primitivnega podjetništva, slepih tržnih sil, nevidne služinčadi, monumentalne odtujenosti, epske osamljenosti, zunajzemeljske hiperrealnosti, priložnosti in novih začetkov – Dvojno zavarovanje, Poštar zvoni vedno dvakrat, Konje streljajo, mar ne?, Globoko spanje, Dan kobilic, Vprašaj prah, Zbogom, draga moja in Mildred Pierce. A kot rečeno, vse te romane je leta 1932 prehitel Adamičev Smeh v džungli, ki ga je Mike Davis – v svoji kultni knjigi City of Quartz – označil za »izreden dokumentarec o Los Angelesu«.
Bukla: Kaj je po tvojem večji arhetip noir filmov: privatni detektiv ali femme fatale?
Štefančič: Femme fatale – alias fatalna ženska – je bila fetišistična fantazija ter obenem strah in trepet moških, ki so med II. svetovno vojno izgubili patriarhalni primat, saj so ženske množično stopile na trg dela, se zaposlile, emancipirale in opolnomočile. Moškim se je zdelo, da so »skrenile« – zato so jih skušali disciplinirati. Privatni detektiv je bil utelešenje tega patetičnega, izgubljenega, detroniziranega, »ponižanega« moškega. Privatni detektiv vedno izgleda kot princ, ki je izgubil kraljestvo – potenco.
Bukla: Kaj so nam noir filmi govorili o kapitalizmu, usodi in svobodni volji in o prehajanju v višji družbeni razred?
Štefančič: Filmi noir so bili svarilo: Ne glej gor! Pot navzgor je vedno povezana z nasiljem, ker so razredne blokade tako hude, tako zabetonirane, tako neprebojne, tako neprepustne. Pot navzgor je možna le z nasiljem, ker je že sam razredni okvir – samo razredno segregiranje družbe – nasilje. Družbeni red – status quo – skupaj drži nasilje. Junak se lahko zato prebije le na silo, z nasiljem, toda ko se začne prebijati, se nanj zgrne vse tisto nasilje, ki povezuje in združuje družbo – in ki obenem ločuje razrede. Zato ne preseneča, da se takoj, ko hoče navzgor, zaplete v nasilje.
Bukla: Kako je na noir vplival antikomunizem?
Štefančič: V času najhujše antikomunistične histerije, med letoma 1947 in 1955, je Hollywood lansiral okrog 50 antikomunističnih filmov, izmed katerih so bili številni zelo noir – polni težke, mučne, paranoidne atmosfere in nevarnih, neogotskih, ekspresionističnih senc. Te filme so vedno marginalizirali, toda ironično: prav antikomunistični filmi so bili v nekem smislu ultimativni filmi noir, saj so film noir zvedli na njegovo bistvo – na boj med kapitalizmom in komunizmom.
Bukla: Slovenija je v zadnjih letih postala dežela kriminalk. Kaj se lahko o njih naučimo iz tvoje najnovejše knjige tako njihovi pisci kot bralci?
Štefančič: Kdor bo prebral to knjigo, bo lahko mirno začel pisati kriminalke. Če jih že piše, toliko bolje – v tej knjigi, v tej panorami noir situacij, bo dobil ideje za nove in nove zaplete ter nove in nove razplete. Filmi noir so bili namreč odlično zapleteni in odlično razpleteni, inteligentni in lucidni, vznemirljivi in nevarni, kompleksni in igrivi, zviti in zaviti, niansirani in čudovito nelinearni, turbulentni in komaj obvladljivi, že kar svobodni, polni sunkov, izboklin, zasukov in preobratov, tako obsedeni s popolnim zločinom in tako živim smislom za puzzle, ekstremne emocije, eluzivnost identitete in paradoks, da niso zaupali niti lastnemu zapletu, kaj šele lastnemu razpletu.
Bukla: Kaj pa lahko na splošno potegnemo iz noira za današnji čas? Zakaj bi človek v tem gledal noir filme?
Štefančič: Filmi noir so zgodbe o ljudeh, ki ne morejo in ne morejo vstopiti v kapitalizem. Mar niso to naše zgodbe? Zgodbe o našem vstopanju v kapitalizem? Zgodbe o naših bitkah s trgom?
Bukla: Recimo, da si v zdajšnjem času želim ogledati filme noir. Kako lahko pridem do njih? Kako si do njih prišel ti?
Štefančič: Dolga leta sem jih snemal, naročal, nabavljal, zbiral. Praktično vse je mogoče naročiti in nabaviti (via Amazon), nekatere nudijo spletne platforme, tisti, ki so v javni domeni, so na YouTubu.
Bukla: Hvala za pogovor. O čem pa bo govorila tvoja naslednja knjiga?
Štefančič: O slovenskem snu.