Maša Ogrizek: »Vsakemu od nas bi moralo biti dopuščeno živeti lastne odtenke življenja.«
Gospodična z monstero je najnovejši naslov v zbirki Knjižnica sinjega galeba. Ob izidu smo se pogovarjali z avtorico Mašo Ogrizek, ki je že ustaljeno ime otroške in mladinske literature. Njena dela so svojevrstna, saj se ne bojijo težkih tematik, mlade bralce pa nagovarjajo na odprt način ter s tem vabijo v razmišljanje in dialog. Pisateljica, ki pravi, da jo njeno delo osmišlja, je bila za slikanico Lisičja luna (Miš, 2023) nagrajena z nagrado večernica. Preberite si, kaj nam je povedala o svojem najnovejšem delu, ki govori o prijateljstvu, družini in pomenu skupnosti.
Maša Ogrizek
Gospodična z monstero
ilustracije: Eva Mlinar
Mladinska knjiga, zbirka Knjižnica Sinjega galeba, 2024, t. v., 148 str., 24,99 €, JAK
Bukla: Glavna junaka vašega novega mladinskega romana, Cecilija in Vanja, se na prvi pogled zdita nenavaden par, a se v resnici dopolnjujeta. Kje ste črpali navdih za njuno nepričakovano prijateljstvo?
Ogrizek: Odnos med Cecilijo in Vanjo je eden osrednjih poudarkov romana, obenem pa je tudi vezivo, ki prepleta v celoto preostale teme. Ena od njih je tudi vprašanje (družbenega) spola, tudi v povezavi z materinstvom oziroma starševstvom. Cecilija je mlada ženska, ki živi sama, brez partnerja in otrok. Vanja pa je otrok, ki ga je zapustila mama, čez poletje pa začasno tudi oče. Cecilija tako postane nekakšna nadomestna mama, čeprav je Vanja v nekaterih ozirih bolj izkušen od nje. Podobno kot knjiga Gospa s klobukom je tudi to roman o osebnem odpiranju. Cecilija se odpira navzven – svetu, ljudem, izzivom, Vanja pa navznoter – v svoj notranji svet in v svoja (potlačena) občutja. Mislim, da je eden od osrednjih izzivov vsakega od nas, da najde ravnovesje med obojim.
Bukla: Če je Cecilija sprva kot njena hiša, zaprta in osamljena, pa se z Vanjevim prihodom začne odpirati in v njeno življenje vstopijo različni ljudje, ki ji pokažejo, da lahko živi drugače. Kakšno sporočilo nosijo njihove zgodbe mladim in ne nazadnje tudi odraslim bralcem?
Ogrizek: Knjiga se začne, ko Cecilijo odpustijo s centra za socialno delo, kjer je bila ena od uradnic. S seboj odnese le košato monstero in zvezek, v katerega si je zapisovala podatke nekaterih ljudi, ki so center obiskali. To je ohlapen, rahlo detektivsko obarvan okvir zgodbe, saj se Vanja in Cecilija odločita, da poiščeta nekatere od njih. Na ta način sem v knjigo vpeljala temo dela, ki se mi zdi v današnjem neoliberalnem svetu zelo pomembna in obenem v sebi protislovna. V kapitalizmu je delo žal pogosto način izkoriščanja na eni strani in podrejanja na drugi. Sama pa menim, da je delo eden najpomembnejših načinov samouresničevanja. Seveda, če ga doživljamo kot smiselno. Vsi ti »posebni« ljudje, ki jih Vanja in Cecilija najdeta, so nekoč res obiskali Center za socialno delo – in bi jih z neoliberalne perspektive lahko označili kot zgube – a opravljajo delo, ki ga imajo radi in v katerem so dobri: od avtomehaničarke, slaščičarke do pisateljice. Imajo pa posebne, specifične okoliščine: ena skrbi za invalidnega očeta, druga je – po lastni izbiri – samska mati z majhnima otrokoma, tretja s svojim umetniškim ustvarjanjem ne zasluži dovolj. Eden od največjih zločinov kapitalizma se mi zdi njegovo siljenje, da se v celoti podredimo sistemu, igramo njegovo igro ali pa smo »izpljunjeni« na obrobje. V svoji nekoliko pravljični viziji pokažem, da bi vsakemu od nas moralo biti dopuščeno živeti lastne odtenke življenja.
Bukla: Kot v drugih vaših delih se tudi sporočilnost Gospodične z monstero izmika didaktičnosti, ki se tako rada prikrade v dela za otroke in mladino. Kako pristopate k pisanju za mlade in kakšen je vaš pogled na pretirana poenostavljanja v literaturi, ki jih nagovarja?
Ogrizek: Res je, ne maram teznosti in didaktičnosti. Vse teme, ki sem jih doslej omenila – vprašanje psihične prožnosti, (družbenega) spola in pomena dela – so diskretno vpletene v glavni tok pripovedi, ki ga poganja poglabljajoč se odnos med Cecilijo in Vanjo. Pri meni so osrednji nosilci pripovedi vedno protagonisti, ki se jih trudim prikazati na čim bolj nestereotipen, niansiran način, saj so – kot že rečeno – pomembni odtenki. To se mi zdi ena od lepot branja: da spoznavamo zelo različne ljudi, ki imajo specifične karakterne poteze, življenjske sloge, načine čustvovanja. Od njih se lahko marsičesa naučimo. Mladi bralci tako spoznajo, da je svet – ali bi vsaj lahko bil – zelo pester, raznolik, četudi se jim njihova neposredna okolica morda zdi pusta in ploščata.
Bukla: Knjigo je z ilustracijami opremila Eva Mlinar. Kako se je začelo vajino sodelovanje? Sta si likovno podobo zamislili skupaj ali je nastala po navdihu ilustratorke?
Ogrizek: Tokrat je likovna podoba nastala povsem neodvisno od mene. A mi je zelo všeč. Čeprav je ta roman, kar velja za moje pisanje nasploh, poln čudaških, ekscentričnih likov, na samih ilustracijah sploh niso prisotni. Vsi protagonisti so zgolj posredno karakterizirani s predmeti – denimo starim kolesom, zvezkom in pisalom, čajnimi skodelicami ipd. Ko sem gledala ilustracije, sem pomislila, kako krasno utelešajo še eno od sporočil knjige: da predmeti niso oziroma ne bi smeli biti statusni simboli, ampak sta pomembni predvsem njihova uporabna in čustvena vrednost. Evina estetika je nekoliko »vintage«, kar mi je blizu, saj sem ljubiteljica bolšjih sejmov. Eden od motivov knjige je tudi pomen ponovne uporabe, najbolj neposredno utelešen v popravljalnici koles, ki jo odprejo v pritličju Cecilijine hiše, kjer je bil nekdaj frizerski salon njenih pokojnih staršev.
Bukla: V roman vpletete tudi lik pisateljice Simone Volk, ki pravi: »Meni se zdi pisanje kot pometanje sobe. Če preveč odlašam, se kosmi prahu zavlečejo v skrite kote.« Drži to tudi za vas kot pisateljico?
Ogrizek: Ja. Za Simono Volk, pa tudi zame, je pisanje delo, ki naju osmišlja. Na nek način gre za obliko skrbi zase, ki nas ohranja – ne bom rekla »večno mlade«, ker je to še eden od zlorabljenih konceptov današnjega časa –prožne in prepihane.