Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Moč, da se soočim z Ameriko, sem moral najti v sebi.«

Samo Rugelj, foto: Borut Kranjc, Bukla 164, 9. 2. 2022

»Moč, da se soočim z Ameriko, sem moral najti v sebi.«

Matjaž Pikalo (1963) je slovenski književnik, pesnik, igralec in glasbenik, ki na različnih literarnih področjih ustvarja že več kot tri desetletja, ob tem pa – zvest sam sebi – življenje vsestranskega umetnika tudi živi. V okviru Mednarodnega pisateljskega programa je pred časom obiskal Iowo, kjer so nastale »kavbojske« pesmi, ki so zdaj izšle v izvrstni (in ilustrirani) pesniški knjigi Ameriški sprehajalec.


Matjaž Pikalo
Ameriški sprehajalec
Duh s knjigo in sekiro
ilustracije: Polona Lovšin
LUD Šerpa, zbirka Luda šerpa, 2021, m. v., 62 str., 20 €

Bukla: Zadnje obdobje ste preživeli na otoku Silba. Kaj ste počeli tam?
Pikalo: Tja sem se zatekel pred epidemijo in histerijo, ki je zavladala okoli nje. Isto noč, ko sem zvedel za policijsko uro, sem se usedel v avto in se odpeljal. Silba se je izkazala za pravcati azil. Sicer pa med t. i. koronaši nisem bil edini, tega privilegija so bili delež­ni še drugi Slovenci, pa Nemci, Švicarji, Avstrijci in seveda Hrvati ... Delal sem vse živo – urejal sem vrt, obrezoval oljke, pomagal zidati zid ... Sem pa seveda tudi ustvarjal, končal nov roman, se naučil nekatere svoje pesmi peti po italijansko, pisal poezijo, bral, igral harmoniko ... Pa še kaj. Aja, plaval, hodil na sprehode, nabiral šparglje, naredil limončelo, lovil ribe, predvsem pa dobil nove prijatelje. Pestro je bilo.

Bukla: Kako je prišlo do tega, da ste se znašli v ameriški zvezni državi ­Iowi in kako ste doživeli Ameriko?
Pikalo: V Iowi nimajo samo koruze, v Iowa Cityju, ki je tako kot Ljubljana Unes­covo mesto literature, že več kot petdeset let poteka Mednarodni pisateljski program, kamor sem odšel na pobudo in s pomočjo naše ameriške ambasade. V Ameriki sem bil prvič, jasno, da sem bil nad njo na svoj način prevzet. So pa tudi oni prevzeti nad Slovenijo – poznajo Plečnika, Šalamunova poezija je zelo priljubljena med študenti, Aleša Debeljaka citirajo ugled­ni strokovnjaki za literaturo ... In seveda so (bili) očarani tudi nad Melanijo.

Bukla: Ni prvič, da je Amerika spodbudila slovenskega pesnika, da je začel pesniti o njej. So pesmi iz cikla Ameriški sprehajalec nastajale že med bivanjem v Ameriki? Kaj vas je inspiriralo?
Pikalo: Da, vse pesmi sem napisal tam, nastale so med trimesečnim bivanjem, v njih opisujem svojo ameriško izkušnjo. Za razliko od nekaterih kolegov in kolegic v programu nisem imel pojma, o čem pisati, potem pa se je kar zgodilo ... Zanimivo je, da sem bil na začetku svoje pesniške poti očaran nad ameriškimi pesniki dvajsetega stoletja, nekaj desetletij kasneje pa o Ameriki pišem sam, kar priča o tem, kako močna izkušnja je lahko Amerika.

Bukla: Na eni strani neoliberalistični način gibanja, na drugi neokrnjena narava. Kako ta eklektična mešanica učinkuje na pesnika?
Pikalo: Zanimivo, da ste to opazili. Tega se takrat nisem zavedal, ampak tako nekako je, ja. V mestu se kar naprej sliši zavijanje policijskih siren, v zraku je neprestano helikopter, malo karikiram, ob vikendih se žurira in ropota, nekaj deset kilometrov iz mesta pa imaš jezera, mir, tišino, nasade jabolk in spet koruzo ... Mestni park je super za sprehode, tek, na reki veslajo študenti, tam se igra tenis, so koncerti na prostem ... Zanimiva je arhitektura, v parku je nekaj modernih zgradb, npr. gledališka dvorana, nekakšen Cankarjev dom, v okviru kampusa imajo novo športno dvorano z bazenom. In pa seveda knjižnico, mislim, da ima okoli tri milijone knjig! Tudi slovenskih avtorjev, kar nekaj svojih knjig sem na njihovo prošnjo prinesel s sabo. Torej, na eni strani je bil hrup, na drugi strani pa mir – moč, da se soočim z Ameriko, sem moral najti v sebi.

Bukla: Vaše pesmi tematizirajo tudi iztrebljanje Indijancev in njihovo sedanje življenje. Kako ste doživeli to poglavje ameriške zgodovine?
Pikalo: To temo mi je na moje zanimanje predstavil njihov knjižničar, naš prijatelj. Posodil mi je knjige, med njimi tudi pesmi in kratke zgodbe nekega sodobnega indijanskega avtorja. O tej problematiki sva se tudi pogovarjala, res me je zanimalo, bil je kritičen, pravzaprav sarkastičen, tako do enih kot do drugih, kar me je vzpodbudilo, da sem se nekega dne odpeljal do indijanskega rezervata. No, tam sem naletel na bolnico, ki so jim jo zgradili, to že, pa tudi kazino, vse v zameno za to, kar so jim naredili. Kar žalostno vse skupaj.

Bukla: Kako je prišlo do sodelovanja s Polono Lovšin? Je ilustratorka sama izbirala motive, ki jih je upodobila, denimo popkulturne simbole?
Pikalo: S Polono sva se srečala na nekem literarcu, kjer je bil koncept tak, da avtor bere, slikar ilustrira, glasbenik pa igra. Nad mojimi pesmimi je bila navdušena in že takrat je rekla, da bova nekoč iz tega naredila knjigo. Takrat si tega nisem znal predstavljati, no, njene besede so se uresničile. Vprašal sem jo, kako to, da je bila tako prepričana, njen odgovor je bil, da zato, ker verjame v lepoto. Nič ji nisem sugeriral niti poziral, imela je popolnoma proste roke, stoodstotno sem ji zaupal. Sama je izbirala motive, tudi Marilynke se je spom­nila, je rekla, da brez nje pač ne gre. S takimi in podobnimi motivi je dala knjigi še bolj ameriški pečat. Predvsem pa je ustvarila glavni lik, osamljenega kavboja, podnaslov knjige je namreč Duh s knjigo in sekiro, nekakšnega stripovskega junaka. Ne vem, če se je zavedala, ampak s tem je namignila tudi na zvrst poezije, ki ji v Ameriki rečejo cowboy poetry. Pri nas, če ne v Evropi, je glede tega ta knjiga unikatna.

Bukla: Ameriko ste obiskali leta 2017, na začetku mandata Donalda Trumpa, pesmi so objavljene pet let kasneje, po prvem letu predsedovanja Joeja Bidna. Kako gledate na to ameriško petletko in kako na spremembo sveta v tem obdobju?
Pikalo: Hja, z orožjem se je rožljalo takrat in rožlja se tudi zdaj. Trump je bil na robu vojne s Severno Korejo, Biden z Rusijo. Nič novega, vse po starem, trgovina z orožjem cveti, vojna je pač največji posel. Najprej je treba vse porušiti, da bi lahko stvari ponovno zgradili. To je ta biznis. Zadnje obdobje je nedvomno najbolj zaznamoval covid, tudi v Ameriki. Zadnji dve leti je program potekal na daljavo. Mi smo še imeli srečo, da smo bili tam na kraju samem. Ja, večina stvari se je preselila na splet, no, ljudje so kljub temu, ali pa prav zato, lačni dogodkov v živo.

Bukla: Lahko poveste še kaj o svojih novih projektih?
Pikalo: V svojem novem romanu opisujem usodo pisatelja v 21. stoletju, ki ni nič drugačna od pisateljev pred njim. Pač, procesi, pregoni, kot pri Sokratu ali pa Cervantesu, Danilu Kišu ... Nič novega. Prvi del pripoveduje pisateljeva žena, drugega pa pisateljev dalmatinski kolega. Ne pri prvem ne pri drugem ne manjka humorja, sarkazma. Ponudil sem ga založbi, čakam na odgovor. Upam, da prispe čim prej in da bo pozitiven.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...