»Prihodnost bo knjižna ali pa je ne bo!«
Miha Kovač že več kot trideset let dela v založništvu, o le-tem in branju knjig ter bralnih navadah pa že več kot dvajset let strokovno razmišlja in piše raznovrstna besedila, od strokovnih monografij do znanstvenih člankov. S knjigo Berem, da se poberem je svoje raziskovalno področje prvič podal v poljudni obliki za najširši krog bralcev.
Miha Kovač
Berem, da se poberem
10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih
Mladinska knjiga, 2020, t. v., 152 str., 19,99 €
Bukla: Smo res že prišli tako daleč, da potrebujemo knjigo, ki argumentirano spregovori o tem, zakaj je smiselno brati knjige?
Kovač: Da, smo. To vprašanje je postalo legitimno zaradi tehnoloških in družbenih sprememb v zadnjih tridesetih letih. Danes denimo lahko na svojem pametnem telefonu gledam najnovejše televizijske serije in filme, plačujem bančne račune, klepetam s svojo teto, kupujem hrano za mačke, berem knjige in preverjam novice. To pomeni, da so se praktično vse informacijske naprave in pripomočki iz 20. stoletja zlili v eno samo škatlico, ki lepše sede v žep, kot je nekoč davno, ko smo ljudje še kadili, sedla v žep škatlica cigaret. Vsaj zame je to še bolj neverjeten tehnološki izum, kot bi bil izum letečega avtomobila. Poleg tega smo v Jugoslaviji in še prej v Avstro-Ogrski verjeli, da imamo svojo nacionalno identiteto zaradi knjižne kulture, ki nam nadomešča odsotno nacionalno državo: zdaj, ko državo imamo in je slovenščina eden uradnih evropskih jezikov, je logično, da vera v nacionalno-odrešeniško vlogo knjig peša. Če k temu dodamo še, da je denimo gledanje nadaljevank kognitivno manj zahtevno kot branje knjig, je logično, da je potreben nov razmislek o smislu branja – in odgovori na to vprašanje so drugačni, kot so bili še pred dvajsetimi leti. Upam, da jih knjiga ponuja na zabaven in razumljiv način.
Bukla: Komu je v osnovi namenjena knjiga Berem, da se poberem?
Kovač: Knjiga je namenjena vsem, ki se srečujejo z vprašanjem o smislu branja knjig, se pravi zaposlenim v pedagoških in knjižnih poklicih, pa tudi vsem staršem, ki se sprašujejo, zakaj bi otrokom brali, če pa jim lahko porinejo v roke pametni telefon z risanko. Ne nazadnje je knjiga namenjena tudi tistim, ki se imajo za bralce, a občasno dvomijo o smislu branja, saj sem jo začel pisati tudi zato, ker sem začel samega sebe spraševati, v čem je razlika, če zvečer berem ali pa si spustim kako nadaljevanko z Netflixa. Zato je, mimogrede, to moja najbolj osebna knjiga, drugačna od tistih, ki sem jih pisal doslej. Ker sem na knjige vezan tudi poklicno, je bilo vprašanje o smislu branja tudi vprašanje o smislu vsega, kar sem počel zadnjih trideset let, kar počnem še danes in bom počel, vse dokler ne odpujsam v onstranstvo.
Bukla: Kaj so po vašem mnenju prelomne točke v spreminjanju bralnih navad v zadnjih tridesetih letih?
Kovač: Medijskih revolucij je bilo v zadnjih sto letih kar nekaj. Ko so izumili radio, so tiskani knjigi napovedovali še dvajset let življenja; ko se je denimo pojavil kinematograf, je Thomas Edison v 1920-ih letih grmel, da v šolah čez deset let ne bo več tiskanih učbenikov, ampak se bodo otroci učili samo iz filmov in radia. Podobne prerokbe so se pojavile tudi ob izumu televizije in jasno tudi ob rojstvu tablic in pametnih telefonov. Tiskane knjige so vse te spremembe previharile žive in zdrave. Je pa med sedanjo in prejšnjimi medijski revolucijami kljub vsemu pomembna razlika: nobena nova medijska naprava ni bila tako univerzalna, učinkovita in tako presonalizirana, kot je pametni telefon. Zato je danes vprašanje o smislu branja knjig bolj realno kot ob prejšnjih medijskih revolucijah.
Bukla: Kakšno je zdaj stanje po svetu in primerjalno pri nas?
Kovač: Uh, to je zapletena zgodba. Trgi tiskanih knjig so se v zadnjih desetih letih skoraj povsod skrčili, toda ob tem so rasli trgi e-knjig, na katerih so se, vsaj na velikih trgih, uveljavili povsem novi igralci in novi (naročniški) poslovni modeli. Teh klasične založniške statistike ne pokrivajo. Nato se je, prav tako na naročniški osnovi, zgodila še eksplozija zvočnih knjig, ki do nas še ni segla. V zadnjih nekaj letih znova beležimo rast prodaje tiskanih knjig. Toda ob tem se je v zadnjem desetletju skoraj povsod zmanjšal čas, ki ga ljudje namenjajo branju knjig, število bralcev pa je v skoraj vseh državah upadlo, v nekaterih bolj, v nekaterih precej manj. A kljub temu, če vse skupaj seštejemo, sta upada bralcev in prodaje knjig manjša, kot bi pravzaprav lahko bila, glede na novo medijsko krajino in glede na to, da ima dan še vedno le 24 ur. Kot kažejo nekatere primerjave, so reči pri nas slabše, kot bi lahko bile.
Bukla: Ali ima tudi potenca knjižnega založništva v posamezni državi po vašem mnenju kak vpliv na bralne navade?
Kovač: Vsekakor. Knjižno založništvo do določene mere samo generira povpraševanje s kakovostjo svoje ponudbe in domiselnostjo trženja. Pri nas je super, da so se v zadnjem desetletju pojavili tržno uspešni domači avtorji žanrskih knjig, kot so kriminalke, biografije in potopisi. Kakovostna množična domača produkcija je vsaj zame ključna za dolgoročno preživetje knjižnega trga. Žal pa se v zadnjem desetletju vsaj po moji vednosti ni zgodilo kaj dosti inovativnega na področju trženja knjig, tu se je branža nekoliko upehala. Še dodaten problem pa je miselnost, da bi moralo biti v kulturi vse zastonj. Namreč živimo v dobi poblagovljenja: tisto, kar je zastonj, kmalu začne veljati za ničvredno. Zato je razvrednotenje kulture deloma tudi posledica prepričanja, da bodo ljudje kulturne produkte konzumirali le, če jim jih bomo brezplačno postavili pred nos. Ne bodo. Le za manj vredne jih bodo imeli.
Bukla: Ta knjiga se bo gotovo soočila s paradoksom: tisti, ki berejo knjige, je niti nujno ne potrebujejo, tisti, ki ne berejo knjig, pa jo bodo le težko vzeli v roke. Kako načrtujete premostiti ta problem?
Kovač: V knjigi sem hotel predvsem jasno odgovoriti na vprašanje, kaj z branjem knjig dobimo in kaj izgubimo, če ne beremo – in to je po mojem nekaj, kar načeloma zadeva tako bralce kot nebralce. Knjiga je napisana tako rekoč v pogovornem jeziku, teoretične koncepte sem tokrat prvič poskusil ilustrirati z bolj ali manj osebnimi zgodbami, besedilo je razdeljeno na deset konkretnih razlogov za branje, ki koristnosti branja utemeljujejo z vidika uporabnika … V skladu s tako uporabno zasnovo knjige je tudi oblikovanje, ki s fotografijami, ilustracijami in celostno podobo zbuja željo po bralnem ugodju in vabi, da bi knjigo vzeli v roke. Poleg tega bo založba knjigo uporabila v širši kampanji za promocijo branja med otroki. Tu smo se res našli ljudje, ki verjamemo v to, kar počnemo. In to je super.
Bukla: Kako bi se bilo po vašem mnenju najbolje lotiti izboljševanja bralnih navad pri Slovencih?
Kovač: Vem, da to zveni konzervativno, ampak za začetek bi se bilo treba sprijazniti s tem, da z naporom – pa naj bo ta intelektualni ali pa telesni – ni nič narobe. Branje je namreč vsaj na začetku napor, tako kot je napor telesna vadba; če je telesna vadba super za naše fizično preživetje, je branje knjig odličen trening za utrjevanje sposobnosti poglobljenega mišljenja, kar je v svetu lažnih novic, predsodkov, sovraštva, zapiranja v krog enako mislečih, teorij zarote in duhovne lenobe še toliko pomembnejše. Ko bomo to, da je napor vrednota, večinsko privzeli kot vrednoto, bo rešenih 90 % bralnih problemov.
Bukla: Kakšen je vaš pogled na prihodnost naših bralnih navad?
Kovač: Naj odgovorim kar z zadnjim stavkom iz knjige: Prihodnost bo knjižna ali pa je ne bo. Sem optimist.