Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Miklavž Komelj

»Mislim, da nam je po branju te knjige Kosovel dejansko bolj neznan kot prej.«

Aljaž Krivec, Bukla 147, 3.4.2019

»Mislim, da nam je po branju te knjige Kosovel dejansko bolj neznan kot prej.«

foto: Nika Prusnik Kardum

Srečko Kosovel je figura nenehnih prilaščanj. V širši družbeni sredini je razumljen predvsem kot pesnik konstruktivist, »šolsko čtivo«, gotovo se ga skuša prikazati tudi kot nekakšno narodno figuro in občasno simbol Krasa. Tovrsten postopek (a z drugimi označevalci) ni neznačilen niti v preučevalskih krogih in zdi se, da skuša knjiga zbranih, doslej neobjavljenih Kosovelovih besedil že z naslovom, z njegovimi besedami Vsem naj bom neznan, presekati s takšnim pojmovanjem. Kosovel je neujemljiv, zato je bržkone tudi vsak pogovor o njegovem ustvarjanju (do neke mere) zamejujoč. Morda pa nama z Miklavžem Komeljem, zbirateljem, urednikom in piscem obširne spremne študije, ki je odgovoren za knjigo Vsem naj bom neznan, uspe Kosovelovo delo zamejiti prav v njegovo … odprtost.


Srečko Kosovel
Vsem naj bom neznan
izbor in urejanje: Miklavž Komelj
Goga, 2019, t. v., 1899 str. (2 knjigi), 99,90 €, JAK


Bukla: Zdi, da je vsaki (novi) izdaji Kosovelovih besedil uspelo presenetiti in poskrbeti tudi za neko (povsem) novo pojmovanje avtorja. Katere so nove osnovne koordinate, ki jih v tem smislu prinaša Vsem naj bom neznan?
Komelj: Za naslov sem izbral verz iz Kosovelove pesmi, ki sem jo ob pisanju neke razprave našel v njegovi zapuščini in ki je bila zame tudi ključni impulz, da sem se lotil nadaljnjega raziskovanja te zapuščine. Kot sem poudaril v uvodu: mis­lim, da nam je po branju te knjige Kosovel dejansko bolj neznan kot prej – v tem smislu, da se v nas, ko se poglabljamo v njegove zapise, spodbijajo vnaprejšnje predstave, ki smo si jih morda ustvarili o njem ... V knjigi je objavljen tudi osnutek pisma, v katerem Kosovel med drugim piše: »Povejte, ali sploh slutite, kdo je to, ki Vam piše, ta človek, ki sem Vam nikoli ne razkrije, ta človek, ki se še nikoli ni razkril nikomur. Ljubim ornament. Zato, da se v njem ne razkrijem.« Obenem pa se je v svoji logiki paradoksa zavedal, da je neznanost edino stanje, v katerem lahko ljudje prepoznajo resnico drug o drugem; kot pravi v nekem drugem zapisu, prav tako objavljenem v tej knjigi: »Neznanec je neznancu že davno znan in prijatelj.« Morda prav ta knjiga še bolj od dosedanjih izdaj Kosovelovega opusa ozavešča, kako v njem sočasno obstajajo vsaj na videz povsem nasprotujoče si tendence in velikanske notranje napetosti, obenem nam na novo osvetli tudi nekatere registre Kosovelovega humorja in zelo dopolni podobo Kosovela kot misleca. Vsekakor pa nam pokaže njegovo pisavo v generativnem, tako rekoč magmatskem stanju; knjigo sem poskušal urediti tako, da bi iz nje lahko zaslutili tisto, o čemer je Kosovel pisal kot o realni navzočnosti svoje nenapisane knjige, ki se mu je prikazovala v nočnih vizijah z ognjenimi črkami, skozi katere je vstopal v novo pokrajino.

Bukla: Predvsem v zadnjem času si se strokovno posvečal tovrstnemu zbiranju (najsi gre za Jureta Detelo, Alejandro Pizarnik ali Srečka Kosovela). Kaj so bile neke povsem tehnične specifike zbiranja Kosovelovih besedil? Znano je recimo, da je njegov rokopis pogosto težko čitljiv.
Komelj: Dejansko sem potreboval kar nekaj časa, da sem se ga navadil brati. A zlasti tam, kjer gre za bežne zapiske s svinčnikom, so nekatera mesta kljub vsem poskušanjem zame še vedno ostala neberljiva. Glavni prob­lem je v tem, da Kosovel, ko je pisal hitro, besed ni izpisoval po črkah; pogosto je treba uganiti besede kot celote. Tako pa se lahko hitro zgodijo napake. Kako sem bil na primer razočaran, ko sem za čudovito misel, da on, če bi imel otroke, ne bi mogel prenesti tistega lepega na njih, nenadoma odkril, da je šlo za mojo napako v branju in da je Kosovel pravzaprav zapisal, da če bi imel otroke, ne bi mogel pisati tako lepo o njih. Kar pa se tiče same redakcije tekstov, je posebnost moje izdaje v tem, da jih objavlja brez vsakih posegov, tudi brez dopolnjevanja manjkajoče interpunkcije – gre torej za podobne kriterije, kot jih je imel v okviru izdaje Zbranega dela Anton Ocvirk pri transkripciji beležnic. S tem nikakor nočem sugerirati, da bi morale biti transkripcije brez vsakih posegov tudi v poznejših objavah, ampak dobro se je zavedati, da je v obstoječih izdajah Kosovelovega opusa velik del interpunkcije uredniški – in to seveda nujno vključuje mesta, kjer je dodajanje interpunkcije že pomenilo interpretacijo, saj bi dala drugačna interpunkcija drugačen pomen.

Bukla: Pogosto sem v različnih krogih začutil nekakšno »zamero« do Antona Ocvirka in njegovega odnosa do Kosovelove zapuščine. V študijah k pričujoči knjigi se zdi tvoj ton spravljivejši. Kaj so neke osnovne »napake« različnih redakcij Kosovelovega ustvarjanja? In za katera odkritja bi lahko trdili, da so legitimna še danes?
Komelj: Če se nekdo sam loti dela, povezanega z objavljanjem Kosovelove zapuščine, pravzaprav težko komurkoli, ki se je lotil nečesa podobnega, karkoli očita, ker je pač res zahtevno delo, pri katerem so napake tako rekoč neizogibne. Če sem lahko ob primerjanju z rokopisi v vseh dosedanjih izdajah odkrival napake, me je to samo navdalo z zavestjo, da je zelo verjetno, da jih bodo drugi kljub mojim prizadevanjem, da bi bil natančen (na tem mestu se moram za pomoč posebej zahvaliti Ravlu Kodriču in Mateji Kralj, ki sta knjigo pregledala pred izidom), našli tudi v moji izdaji ... Odkar sem se lotil tega dela, spoštujem Ocvirka še veliko bolj kot prej, ker vidim, kako zahtevno delo je opravil. Kot celota je njegova izdaja Kosovelovega Zbranega dela zelo kvalitetna; se pa tudi v njej vidi, kako je njegov odnos do Kosovela evoluiral od zvezka do zvezka. V določenih pogledih pa je do Kosovela kljub vsemu ostal nekoliko pokroviteljski. V zadnjem zvezku je dodatek, v katerem so tiste pesmi, za katere se je Ocvirku zdelo, da se Kosovelu niso posrečile. A za moje branje je med njimi tudi nekaj Kosovelovih najboljših pesmi. To mi je dalo misliti: če se nekomu drugemu zgodi kaj takega, ne vem, zakaj se ne bi moglo kaj podobnega zgoditi tudi meni. Tudi zato sem se vzdržal kakršnegakoli vrednostnega hierarhiziranja zapisov.

Bukla: Da se je Kosovel ukvarjal tudi z dramatiko, ni neznano, ampak tokrat imamo prvič sistematičen vpogled v to polje njegovega ustvarjanja. Kam se je Kosovel zgodovinsko gledano s svojo dramatiko umeščal?
Komelj: Doslej je bilo, kar zadeva dramatiko, objavljenih samo nekaj drobnih osnutkov iz beležnic, zdaj pa je objavljeno vse, kar je ohranjeno, čeprav gre večinoma tudi tu za fragmente. Pravzaprav jih je težko zgodovinsko umeščati – morda je bilo tudi to, da jih je tako težko kam umestiti, razlog, da jih ni še nihče objavil oziroma o njih pisal. Teksti segajo od pos­kusa nekakšne generacijske drame preko dram, ki imajo simbolistične elemente (navsezadnje je Kosovel začel prevajati eno od Maeterlinckovih dram) do ideje za čisto harmsovsko absurdistično miniaturo.

Bukla: Poleg dramatike je najti tudi plane za (anti)filozofsko knjigo. Kam se je (bi se) Kosovel umeščal po tej liniji?
Komelj: V mislih imaš načrt knjige Biti ali ne biti; ohranjen je samo sez­nam poglavij, tako da lahko o vsem drugem samo ugibamo. Lahko pa domnevamo, da je hotel Kosovel v knjigi s tem naslovom leta 1925 razviti nekatere ključne ideje, ki jih je povezoval s konceptom »konstruktivnosti« in morda tudi s tem, o čemer je v beležnicah pisal kot o »novi religiji«. A dejansko so v Kosovelovi zapuščini ohranjene ideje za številne knjige in vprašanje je, koliko se je z njimi res ukvarjal in koliko je šlo le za zapise hipnih zamisli.

Bukla: Se je med preučevanjem Kosovelove zapuščine zgodilo kaj (posebej) nenavadnega?
Komelj: Po svoje je bilo nenavadno na primer, ko sem že pisal spremno študijo in sem ravno prišel do nekega mesta, kjer sem pisal o problematiki dualizma – in tedaj slučajno odkrijem, da sem prezrl, kako je Ocvirk neki zelo zanimiv zapis iz beležnice prepisal le do polovice; ko sem naredil celotno transkripcijo, sem videl, da tisti del zapisa govori natanko o dualizmu – in to na tak način, da direktno korigira tisto, kar sem napisal. Res lep občutek pogovora. Sicer pa me je najbolj zabavalo, da so, ko sem občasno kakšen citat iz teh zapisov objavil na Facebooku, nekateri ljudje menili, da si jih sproti izmišljam. Bil sem počaščen.

Bukla: Po tej izdaji se bržkone težko nadejamo večjega števila novih besedil (čeprav tudi to ni nemogoče), se pa seveda začenja novo poglavje v preučevanju Kosovela. Kaj je naslednji veliki korak za literarno vedo? A se tudi ti pripravljaš na kakšno novo sorodno delo?
Komelj: Seveda se še vedno lahko kaj najde (upanje obstaja na primer, da se kdaj najde dokumentirana pesem, ki jo je Kosovel posvetil Dori Pegam Vodnik), a ne v Kosovelovi zapuščini v NUK-u. Razen če Kosovel v njej svoje zapise na mističen način še vedno pomnožuje. Sam se po izjemno zahtevnih izdajah zbranih pesmi Jureta Detele in te Kosovelove knjige ne bi rad prekmalu lotil kakšnega podobnega projekta, rad bi se bolj posvetil drugim področjem. A moram reči, da zame izdaja Detelove in Kosovelove zapuščine ni bila le znanstveno, ampak tudi pesniško delo, kot je lepo opazil Muanis Sinanović. In vsekakor ni bilo zame to, da sem lahko prvi objavil te Kosovelove zapise, nič manjši privilegij, kot je bilo za Yeatsa, da je objavil Blaka.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...