Roman iz gmote uskladiščenega spomina

Maja Črepinšek, foto: Alenka Slavinec, Bukla 163, 24. 11. 2021

Miriam Drev je pesnica, pisateljica, kritičarka, prevajalka in publicistka. Prevedla je več kot sto pet knjig, med njimi tudi roman Deklina zgodba Margaret Atwood, dela Iana McEwana, Arundhati Roy, R. W. Emersona, Rabindranatha Tagoreja ... Poleg tega je napisala pet pesniških zbirk in tri romane. Z njo smo se srečali ob izidu njenega tretjega romana, tokrat v pismih, Od dneva so in od noči, ki je izšel pri Založbi Pivec.

Miriam Drev
Od dneva so in od noči
Pivec, 2021, m. v., 264 str., 26,90 €, JAK

Bukla: Vaše pisateljsko in pesniško prebujenje sega v čas selitve na Dunaj. Kaj je tam prebudilo pisateljico in pesnico Miriam Drev?
Drev: Pisala sem že v gimnazijskih letih, s knjigami pa sem povezana od zgodnjega otroštva. Želja po pisanju je ves čas tlela v meni, ampak prelomni življenjski dogodki so me potegnili na druge poti. Še dobro, da tudi na Dunaj, za mitskih sedem let. Tam sem se v boemskih razmerah in z majhnim otrokom, podobno kot Ivana iz mojega prvega romana V pozlačenem mestu, spoprijemala s konkretnimi ovirami, ki jih je bilo mogoče premagati samo z več poguma in iznajdljivosti, kot sem ju premogla prej. To so bila z vsem mogočim začinjena leta. Neka pohlevnost ter za žensko tipične privzgojene in nato ponotranjene omejitve so začele odpadati, ta proces pa je potegnil na plan mojo ustvarjalnost. V sodelovanju z ilustratorko Tamaro Trček Pečak je nastala knjiga-strip o otroških pogruntav­ščinah Šviga gre lužat in postopoma pes­niška zbirka Časovni kvadrat. Dunaja ne idealiziram, in vendar je bil to zame prostor eksplozivnih srečanj, živega kozmopolitizma, kraj, ki obožuje kreativnost in ji daje priznanje. V stiku z več tujimi kulturami, sobivajočimi v tem mestu, sem se spremin­jala. Poleg tega, da sem takrat pridobila status književne prevajalke, sem spet vzela v roke pobudo za lastne tekste.

Bukla: Vaš novi roman Od dneva so in od noči je potovanje skozi čas, na katerem srečamo tri generacije iste družine. Kako je rasla zgodba?
Drev: Iz gmote uskladiščenega spomina, spoznanj in domislic, ki sem jih hranila v obliki osnutkov, je začela nastajati zgodba, ki se je vse bolj sestavljala v tri generacijske nanose. Zložili so se v mozaik, zajemajoč drugo polovico štiridesetih in začetek šestdesetih let prejšnjega stoletja, ter z glasom mladega Jakoba in njegove mame Agate sedanji čas, sega pa tudi v prihodnost. Dolgo sem pisala to knjigo. Takšna je pač vsakodnevna stvarnost: prevajanje za kruh, veliko neplačanega dela oskrbe drugih – v tem med ženskami nisem nobena izjema – in delež družbenega angažmaja porabijo večino mojega časa. Za pisanje sem ga morala izmakniti iz teh obveznosti.

Bukla: Kaj nudi oblika romana v pismih, da ste se v svojem tretjem romanu odločili zanjo?
Drev: Glavni razlog je, da me ta klasična romaneskna oblika od nekdaj fascinira. Vzemimo C. de Laclosa. Koliko filmskih verzij so posneli po njegovih Nevarnih razmerjih! Korespondenca neizprosno razkriva značaj, globlje vzgibe dopisovalcev. Osebo spoznaš skozi njeno pisavo: poudarke, komentarje, šale. Prek pisem na neposreden način slediš življenjskemu utripu neke generacije. In tudi intimna so, polna zaupljivosti. Zato ljudje radi beremo pisma. V pismu včasih povemo več, kot zmoremo izreči na štiri oči. Romaneskna pripoved je diskontinuirana, tematske niti se prekinjajo in nesluteno spet pojav­ljajo, a paradoksalno se s pristopom, v katerem dogajanje izginja in vznika, izgrajuje celovitost.
S to formo sem postopoma odstirala ozadja družinske drame. Agata in Jakob, protagonista našega časa, »pokukata iz toka današnjih komunikacij«, njuna pisma postanejo vez z navidezno minulim. Navidezno zato, ker še kako pronica v sedanjost in vpliva nanjo.

Bukla: Like in odtenke razpoloženj mojstrsko gradite z uporabo sociolektov, ki preigravajo register moških in ženskih glasov v razponu zadnjih sedemdesetih let. Od kod črpate poznavanje jezika, v kakršnem so na primer pisali mladi drug drugemu prva leta po drugi svetovni vojni?
Drev: S sociolekti, različnimi jezikovnimi odtenki treh časovnih sklopov, sem se, odkrito povedano, nagarala! Ena od pomembnih tem, vojaščina, niti ni bila tak problem, kakor se morda zdi čudno. Naposlušala sem se vojaških zgodb iz ust svoje in pretekle generacije, zlasti družinskega prijatelja Petra, ki je postal Bert. Nekatere vsebine so mi med pisanjem sproti vdirale iz spomina na zaslon ali pa sem si jih ob drugih priložnostih načečkala v beležko. Kar pride iz tega fonda, moraš takoj zapisati, drugače se razblini, ker je to zelo izmuzljiva snov. Med teme, ki niso bile spominske, pa sodi neprepoznana homoseksualna usmerjenost pri strojnem inženirju Franetu. Tudi nekaj starih pisem in razglednic iz družinske zapuščine sem imela doma, po njihovem slogu sem se nato zgledovala. Pri teh diapazonih govora sem poskušala biti dosledna, marsikaj sem prečrtala, izpeljala različico. V jezikovnem kontrastu v romanu nastopi Jakob, še ne trideset­leten, z vrsto anglicizmov in lastno dikcijo, tu mi je bil v oporo prijateljičin sin.

Bukla: Kako ste prepoznavali hrepenenja in razpoloženja ljudi v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja?
Drev: Postopek je bil dvojen. Izseki dogajanja iz drugega dela, Pavlininih pisem iz Londona in Stutt­garta, izvirajo iz pripovedi moje mame, ki je dejansko leto in pol delala v tujini. Ker so daljni kraji od nekdaj razvnemali mojo domišljijo, sem njene anekdote srkala kot goba. V tem delu se stvarni drobci preteklega, pri čemer so mi prišle prav fotografije, mešajo s fiktivnim. Za kopico informacij, povezanih s prvim delom, pa sem od srca hvaležna Tilki Kopajtič, svoji lani preminuli teti, ki ji ob mami in očetu posvečam to knjigo. Pri svojih devetdesetih je imela bister spomin, večkrat sva se dobili, da sem jo posnela. Kako si je želela brati ta roman, kako me je spraševala, kdaj bo izšel! Nekaj pripetljajev iz njenih vsebin sem preložila v ­pisma fantov.
Drugi del postopka zajema notranjo zmožnost asociacij, prisluškovanje sebi, ki ima za izhodišče neki podatek. Tega fantazijsko dopolniš ali po­ustvariš. Upoveduješ drugo osebo, hkrati k temu pripomore vse, kar se je naložilo v tvojih umskih in čustvenih omrežjih. Pišem o hrepenenjih, ki so značilna za neko konkretno obdobje. Obenem so to večna ali pa ciklično ponavljajoča se človeška stremljenja. Tudi zgodovinska dejstva je bilo treba dodati, to je bil nujen okvir, da sem pripoved postavila na trden temelj.

Bukla: V romanu pripovedujete, kako so mladi v času po vojni želeli čim prej pozabiti na vojne travme in zase ustvariti lepši svet. V čem je njihova želja po dobrinah drugačna od današnjega materializma?
Drev: V nečem bistvenem. Takrat ni bilo na voljo tako rekoč ničesar. V pismu, ki ga mama piše Mihu – ta služi vojaški rok – pravi: »Paketa nisem poslala, ker ni nič za dobit.« Blago za obleko mu kupi na karte, točk za podlogo ji zmanjka. Še ob koncu petdesetih bi težko govorili o potrošništvu v današnjem smislu. Ko Pavlini razpade torbica, jo za nekaj časa nadomesti s škrnicljem. Verjetno pa smemo reči, da se je nekaj, kar je bilo takrat potreba po osnovnih rečeh, sčasoma po številnih vzvodih razbohotilo v sodobni nezasitni materializem.

Bukla: Verjamete, da preteklost pronica v sedanjost, da se naseli v nas?
Drev: Saj niti ne gre za prepričanje, te reči raziskujejo psihologija, nevrofiziologija in sorodne vede. Pa sami to tudi menda opazimo, če si pogledamo pod kožo in začnemo delati inventar svoje duševnosti. V njem poleg drugega najdemo čuda na pol zakopanih sprimkov, od plemenskih totemov in krvavih ritualov do zatajenih darov in nagonov. To so stoletne usedline, naj jih spodbijaš, občasno priznaš, veš zanje ali ne – kot sem že nekoč napisala.

Bukla: Kaj se je naselilo v sedanji generaciji mladih?
Drev: V njej je naseljen brezmejni tok tako imenovanih minulih dni, verjetno pa ima pri nekaterih posameznikih močnejšo vlogo. Cel podvodni oceanski svet zaobsega, če povem s prispodobo. Vštric s tem se gradi esenca novih identitet od rojstva naprej. Nevrologi ugotavljajo, da se v prvih šestih letih na prvotni matrici razvije prefrontalna skorja naših možganov. Kar je nanjo naloženo v tej dobi, je neke vrste platforma za prihodnost. Jakoba, ki je uvodni govorec romana, kot predstavnika mladih na prehodu v zrelost začnejo zanimati njegovi predniki, toda še intenzivneje se ubada s sedanjimi dilemami od umetne inteligence do okoljskih zagat, ne izogne pa se niti etičnim vprašanjem.

Bukla: Za antologijo Pozabljena polovica ste napisali šest portretov pomembnih Slovenk 19. in 20. stoletja. Tudi v novem romanu pronicljivo izrisujete rastočo samozavest žensk. Slišite glasove žensk preteklih časov, govorijo skozi vas?
Drev: Vesela sem, da sem imela to priložnost. Pozabljeno polovico, 129 kratkih biografij, priporočam v branje! O svojih ženskih likih lahko rečem, da jih nekako res slišim. Tudi več moških se oglaša, razumljivo. Ampak če ostanemo pri ženskem polu: vedno znova ugotavljam, koliko cenzure in samocenzure v povezavi s samo­uresničitvijo je bilo prisotne pri dekletih in ženskah, in je še. V romanu je mogoče učinkovito razvijati menjave vrednot, dobesedno levitev iz stanja, ko je ženska predvsem krotka in pridna in se ne postavi zase, do recimo Pavlinine prepoznave »vsaj tega se počasi zavedam, da nisem nič bolj zabita od drugih, pač pa, da marsikatero kolegico celo posekam in mogoče tudi marsikaterega moškega«. Mojim ženskim likom do samozavesti pogosto pomaga bivanje na tujem, naj predstavlja še takšno preizkušnjo. Podobno kot je pomagalo meni.