Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Obstaja zelo resna in tesna zveza med filozofijo in detektivkami.«

Maja Črepinšek, foto: Lina Treu, Bukla 161, 7. 7. 2021

»Obstaja zelo resna in tesna zveza med filozofijo in detektivkami.«

Mirt Komel je filozof in pisatelj, dramatik, esejist, sociolog in prevajalec. Napisal je znanstvene monografije Poskus nekega dotika (2008), Twin Peaks in postmodernizem (2012), Diskurz in nasilje (2012) in Sokratski dotiki (2015). Širšemu polju bralcev je znan po potopisih Sarajevski dnevnik (2009) in Kahirske kaheksije: Kairo leto pred revolucijo (2011) ter romanih Pianistov dotik (2015) in Medsočje (2018). Oba romana sta bila vsak v svojem letu izida nominirana za nagrado kresnik in oba sta se uvrstila v finale. Povod za pogovor pa je bil izid novega romana Detektiv Dante (založba Goga), ki se veže na predzgodbo Medsočja.

Mirt Komel
Detektiv Dante
Goga, zbirka Goga, 2021, t. v., 334 str., 27,90 €, JAK


Bukla: Kaj pokliče filozofa, da napiše detektivski roman?
Komel: Pisanje, to je eden izmed tistih klicev, ki jim pač ne moraš ne odgovoriti, če je že muza pisanja tako prijazna, da te tako rekoč last­noročno pocuka za lase. In v tem oziru živim dva poklica hkrati, neko razdvojeno »Dr. Jekyll – Mr. Hyde življenje« – življenje filozofa in pisatelja – ampak kaj hočem: »Dvoje src bije v prsih mojih.« Sicer pa mislim, da obstaja zelo resna in tesna zveza med filozofijo in detektivkami: detektivke, vsaj klasične detektivke – od Edgarja Allana Poeja do Arthurja Conana Doyla – so predstav­ljale neposredno nadaljevanje razsvetljenskega projekta v miljeju romantike. In to velja še danes vsaj do določene mere, namreč, da detektivke predstavljajo »romanco razsvetljenega uma«, kjer je na pleča lika detektiva položeno težko hamletovsko breme, da »svet, ki je iz tira«, ponovno poravna.

Bukla: Od kod vam poznavanje podrobnosti umorov, dela policije, kriminalistov in forenzikov?
Komel: Med pisanjem Medsočja sem imel to srečo, da sem malodane po naključju – no, ne ravno po naključju, ker smo se pravzaprav spoznali zaradi skupnega zanimanja za lingvistično forenziko – spoznal dva kriminalistična inšpektorja, ki sta mi odprla vrata v dejansko policijsko preiskovalno delo. Po uvodnem srečanju z njima, kjer se je zgodila tako rekoč »ljubezen na prvi pogled pod lupo«, smo se še večkrat sestali, tako službeno kot zasebno, in si izmenjevali znanje. Da skrajšam dolgo zgodbo: jaz sem jima predaval filozofijo in Lacana, onadva pa sta meni podrobno predstavila policijsko delo tako preko izjemno ilustrativnih in najslavnejših primerov iz zgodovine slovenske policije kakor tudi z napotki na ustrezno policijsko literaturo. Na primer v roke sta mi dala Thorwaldovi deli Stoletje detektivov in Ura detektivov, v katerih avtor popisuje razvoj policijskih preiskovalnih postopkov in prijemov od samih začetkov modernega policijskega dela pa vse do danes. To je avtor, ki ga ved­no močno priporočam tako pisateljem kot ljubiteljem detektiv­skega žanra, saj gre res za ABC dejanskega policijskega preiskovalnega dela.

Bukla: Zakaj nadaljevanje Medsočja v obliki predzgodbe?
Komel: No, moram priznati, da mi je bila že za Medsočje glavna inspiracija postmoderna detektivska TV-serija Twin Peaks, ki je po tistem škandaloznem zaključku druge sezone dobila »sequel« v obliki filmske »prequel«, Fire Walk With Me. Na podoben način sem si roman Detektiv Dante zamislil kot predzgodbo Medsočja, ki tako ali tako ne dopušča ravno nadaljevanja na običajen način – pa tudi nikoli nisem hotel napisati serije detektivk, izdelati lik inšpektorja, ki bo potem skakal od primera do primera. No, kakorkoli, v tej predzgodbi sem želel orisati Erika Tlomma v njegovi tako rekoč »predmedsoški« fazi življenja, vendar skozi oči nekoga drugega, njegovega partnerja Harija Izmaila, ki je človek povsem drugega kova; če je prvi čudaški erudit, preveč izobražen za policija, pa je drugi človek iz ljudstva, »naš človek«, ki na vse skupaj, na življenje nasploh in policijsko delo še posebej, gleda veliko bolj stvarno.

Bukla: Ste mojster besed, tistih, ki suvajo pod rebra, tistih, ki na videz razkrivajo vse in hkrati zavajajo. Lahko pojasnite, zakaj inšpektor Haris trdi, da je igra z jezikom vnaprej izgubljena, Tlomm pa skozi igro besed misli in govori, čuti in čustvuje?
Komel: V njunem razmerju in skozi razliko med njima sem poskusil med drugim orisati dva ­ekstrema, dve skrajni drži do jezika: prva, Harisova, je, mislim, da zdravorazumska, saj je jezik zanj zgolj »sredstvo komunikacije« in vse, kar človek izreka in sega onkraj tega, se mu zdi če že ne tavtološko pa vsaj redundantno – s Tlommom pa je povsem drugače, saj jezik razume kot nekaj, kar prežema dejanskost do te mere, da človek, kolikor je govoreče bitje, do realnega jedra realnosti tako rekoč sploh ne more dostopati brez posredovanja jezika. Tisto, kar ju druži, pa je seveda preiskovalno delo, za katero je vloga jezika ključna: tudi če nisi pristaš lingvistične forenzike (tako kot Tlomm), pač pa iskanja bolj povezav dejstev (tako kot Haris), vendarle ne moreš, da ne bi jemal izjav prič, intervjujal osumljence ... skratka, z jezikom počel vse tisto, kar se od policije pri preiskovanju primera umora pričakuje.

Bukla: Dante vznika iz besedila na ključnih točkah romana. Zakaj ravno Dante?
Komel: Dante je moja velika pesniška ljubezen! Zaradi njega sem se, izhajajoč iz splošne pogovorne in literarne italijanščine, priučil stare florentinščine, v kateri je spesnjena zbirko sonetov La vita nova in seveda Commedia, ki ji moj prozaični Detektiv Dante dolguje veliko. V detektivski tekst sem stkal marsikatero alegorično referenco – predvsem za tiste, ki poznajo Dantejevo delo – s čimer sem hotel, vsaj implicitno, pokazati na pravzaprav intimno zvezo med detektivko in poezijo, ki se napaja z metaforami. Metafore v pravem pomenu besede so namreč uganke, ki potrebujejo rešitev – ne pa utečeni načini izrekanja s pomočjo primer – in zato se mi zdi, da če detektivke ponujajo ugankarski užitek ob tekmovanju bralca z detektivom pri razreševanju umora, potem mu lahko takšne detektivske metafore nudijo še dvojni užitek za pribitek: enega v tekstu, drugega pa še v kontekstu.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...