Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Mitja Čander

»Politika je polna absurda, a ima izjemen samoohranitveni refleks!«

Samo Rugelj, Bukla 151, 27. 11. 2019

»Politika je polna absurda, a ima izjemen samoohranitveni refleks!«

foto: Borut Krajnc

Mitja Čander je eden najvplivnejših in zato tudi najbolj kontroverznih slovenskih knjižnih kulturnikov, poleg tega pa je eden od dolgoletnih motorjev založbe Beletrina, ki je v svoji karieri počel marsikaj in bil vodilni del tudi večjih projektov, kot je denimo Evropska prestolnica kulture ipd. Po svojih esejističnih knjigah in zapisih o književnosti je s Slepcem izpisal svoje prvo povsem leposlovno delo, roman, ki ga bo mogoče brati na različne načine. Ob izidu smo se na kratko pogovorili z njim tudi o tem vidiku knjižnega ustvarjanja in slovenski knjigi nasploh.

Bukla: Dve povezani vprašanji za začetek: kaj se je moralo zgoditi, da si se lotil romana, in zakaj ta ni izšel pri tvoji matični založbi?
Čander: Že v svojo zadnjo esejistično knjigo, ki je izšla pred dobrim desetletjem, sem vključil prvi zapis o svoji močni slabovidnosti, ki po medicinski definiciji velja celo za slepoto. Začel sem se zavedati, da moram o tej temi spregovoriti in jo pomagati detabuizirati. V zadnjem desetletju pa se mi je zgodila še evropska prestolnica kulture, izkušnja, ki je v meni zamajala dotlej jasno izrisano pozicijo družbeno angažiranega intelektualca, s katero sem se identificiral vse od mladih let. Izkazalo se je, da mi roman omogoča najbolj svobodno raziskovanje samega sebe in sveta okrog mene. Zdelo se mi je tudi primerno, da ga z ozirom, da gre za prvenec, objavim drugje. Pri Literi sem že objavil dve knjigi in ponovnega srečanja z založbo in njenim motorjem Orlandom Uršičem sem zelo vesel. Na neki način sem si želel, da bi bralci sprejeli knjigo, kolikor se pač da ločeno od moje siceršnje založniške kariere.

Bukla: Zdaj vidimo, kako si našel svojo vsebino. Kakšen imperativ pa s svojim leposlovnim pisanjem zasleduje nekdo, ki že več ko dve desetletji oskrbuje slovensko knjižno krajino s prvovrstnimi domačimi in prevodnimi deli?
Čander: Nisem se obremenjeval z vlogo profesionalca, želel sem si predvsem raziskati fenomen slepote, ne da bi ob tem zapadel v patetiko ali stereotipe, moj namen je bil prav nasproten. Slepoto sem prijel na več nivojih. Najprej se pojavi na temeljnem, intimnem nivoju, na katerem junaka – kakor tudi mene – opredeljuje kot zelo konkretna, fizična oviranost, z njo pa je tesno povezana tudi družbena vloga izhodiščne obstranskosti, s katero se moramo invalidi tako ali drugače spopasti. Drugi nivo je že bolj splošen oziroma skupen vsem nam, gre za psihološko zaslepljenost, ko nas neki uspeh ali pozicija odvrne od empatije in sploh človečnosti. Tretji nivo pa je družbeni, kolektivni nivo. Nenehno se pogovarjamo o vizijah razvoja, a smo v resnici kot družba slepi in nimamo pojma, kaj bo jutri. Spomniva se samo finančne krize iz leta 2008. Bila je popoln šok.

Bukla: Res je. Glavni junak romana je skoraj slepi kulturnik, ki pristane v nedrjih politike, ki jo opazuje s svoje satirične perspektive. Je ta roman sploh mogoče brati neodvisno od tebe kot osebe s podobnimi značilnostmi in politično-kulturnimi izkušnjami? Kako si sam pri sebi opravil s tem?
Čander: Upam, da moje biografske okoliščine v resnici niso bistvene. Seveda je lahko žgečkljivo ugibati, kdo je kdo, a Slepec ni roman na ključ. Če bi želel popisati svoje življenje, bi se lotil dokumentarne proze. V romanu sem lahko lepil realnost in sanje, se igral in prav zato se danes počutim bolj sproščenega kot prej. Poglejva na primer lik župana. Ali nima večina županov podobne lastnosti? Ali ne rišejo vsi fontan in sploh s svinčnikom v roki preurejajo svojih mest? Ali niso vsi prepričani, da županujejo prav posebnemu mestu, ki leži na križišču kultur? In ali se jim ne zdi, da jih prestolnica ne razume in jih celo zatira?

Bukla: Da, do neke mere je to res. Je slepota metafora ali dejstvo pri slovenski (kulturni) politiki? Kako se je ta lastnost po tvojem mnenju razvijala/spreminjala v zadnjih dveh desetletjih?
Čander: Politika je polna absurda, a ima izjemen samoohranitveni refleks in zna vsakič znova prisluhniti ljudstvu, bolj kot si mislimo ali si želimo priznati. Čeprav že leta vsi govorimo o nujnosti reforme kulturnega sistema in čeprav je vse več nezadovoljnih tako v javnih zavodih kot nevladnem sektorju in med samozaposlenimi, se ne zgodi nič. Večini ustreza status quo. Produkcijski pogoji so vse slabši, a vsaj za kruh in mleko še nekako je in to je za naše okolje očitno dovolj.

Bukla: Ali slepec lahko spregleda oziroma kakšni so obeti tebe (ali pa tvojega junaka) glede slovenske prihodnosti? Ali z drugimi besedami: ali v prihodnost gledaš z optimizmom?
Čander: Z leti nisem več tak idealist kot nekoč, ta preobrazba odmeva tudi v romanu, na srečo pa tudi nisem postal kak zagrenjen fatalist. Saj poznaš tisti judovski vic, da pesimist in optimist umreta enako, živita pa drugače. Predvsem se moramo znati tudi nasmejati samim sebi in videti zadeve malo bolj relativno, ne tako črno-belo.

Bukla: Pri pogovoru o knjigah ne moreva mimo knjig na splošno. Kako gledaš na prihodnost slovenske knjižne krajine?
Čander: Zdi se mi pomenljivo opažanje, da je med založniškimi profesionalci v zadnjem času veliko manj zavisti, kaj šele privoščljivosti, ko kdo klecne. Vsi se zavedamo, da smo sicer konkurenti, a da smo še bolj kot to soustvarjalci vse bolj marginalizirane branže, ki jo je kriza hudo prizadela, okrevanja pa ni od nikoder. Vse pravzaprav natančno pove naslov tvoje knjige Krčenje. Edini pozitivni signal je skorajšnja uveljavitev nižjega davka na knjigo, sicer pa ne vidim kakih sistemskih ukrepov, s katerimi bi država spodbudila razvoj panoge. Opogumlja me predvsem vtis, da ljudi knjiga še vedno zanima, morda spet bolj kot pred desetletjem, morda smo se zasitili internetne razpršenosti. Ali pa se bo ta interes prelil tudi v boljše nakupne navade in s tem boljše poslovne rezultate založb, pa je že drugo vprašanje.

Bukla: Kako to, da ste se s svojimi klasiki lotili novih »Sto romanov«?
Čander: Zelo sem vesel, ko vidim, kako različni ljudje ob novici, da bomo sistematično izdajali klasiko, reagirajo s skoraj otroškim veseljem. Očitno smo ob poplavi sodobnega branja lačni tudi starih, lahko jim mirno rečemo nadčasovnih zgodb. Očitno smo po evforiji nad sedanjostjo – vsi smo omreženi in vseprisotni – spet lačni odmika in premisleka v samoti. Klasika je namreč klasika prav zato, ker odpira večno aktualne teme. Naš čas pač ni nič kaj ekskluziven, pa čeprav nas mnogi njegovi akterji želijo o tem prepričati. Tudi to njihovo agitiranje ni pravzaprav nič novega.

Bukla: Katera klasika in katera nova knjiga pa je sedaj na tvoji nočni omarici?
Čander: Pred nekaj dnevi mi je rokopis novega romana poslal Dušan Čater. Čeprav se veliko ukvarjam s poslovnimi rečmi, se skušam še vedno karseda angažirati tudi v uredniškem smislu, zlasti pri domačem leposlovju, pri čemer moram izpostaviti profesionalizem Beletrininih urednic Špele Pavlič in Špelce Mrvar, kakor tudi urednika Urbana Vovka. Sem pa trenutno tudi na sredi Saramagovega romana Leto smrti Ricarda Reisa, ki smo ga izdali oktobra. Mislim, da bi me založništvo nehalo zanimati, če bi ga videl le kot posel in me ob novih knjigah ne bi navdajalo posebno veselje, ob tistih, ki jih nisem utegnil prebrati v rokopisu, pa tudi silna radovednost.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...