»Glavna težava naše panoge je raztrganost!«

Samo Rugelj, foto: Boštjan Pucelj, Bukla 145, 21. 11. 2018

Novomeška založba Goga že skoraj dve desetletji bogati slovenski literarni in nasploh knjižni prostor, pri čemer se glede na nekatere izvrstno izvedene knjižne projekte zadnjih letih zdi, da njen čas šele prihaja. Kako je ta založba nastala, kako se je razvijala, kaj zanjo pomeni knjigarna v središču mesta in literarni eko sistem, s katerim negujejo svoje avtorje, zakaj je umeščenost v Novo mesto lahko celo prednost v primerjavi z Ljubljano, nam je razkril njen direktor Mitja Ličen, ki je pri njej dejaven že skoraj ves čas od njenega nastanka.

Bukla: Kako, kdaj in zakaj je nastala založba Goga?
Ličen: Založba Goga se ima za svoj nastanek zahvaliti študentskemu organiziranju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1998 je bila Goga oblikovana kot zavod Društva novomeških študentov (DNŠ) in je pomenila nadgrad­njo oziroma profesionalizacijo dela ekipe, ki je od leta 1992 delovala v matičnem društvu. Istega leta je društvo ustanovilo še zavod Lokalpatriot, ki se je usmeril v delo z mladimi, glasbo in fotografijo. V praksi je bilo to videt tako, da je bil zdajšnji župan Novega mesta Gregor Macedoni takrat predsednik študentske vlade na ŠOU LJ in je tako iz prve vrste spremljal ustanav­ljanje Študentske založbe. Če smo natančni, je Goga potem s formalno registracijo celo za pol leta prehitela Študentsko založbo.
Razlogov za ustanavljanje zavodov je bilo več. Najpomembnejši je ta, da so študentski klubi obsojeni na hitro frekvenco menjavanja generacij, kar jim onemogočalo, da bi svoje delo profesionalizirali. To sicer tudi ni njihova naloga. V nasprotju s klubi in društvi so zavodi omogočali dolgoročnejše načrtovanje in tudi vodenje trajnejših projektov. Hkrati pa so omogočili ljudem, ki niso bili več študentje, imeli pa so veliko znanja, nadaljevanje dela v skupini DNŠ, kar se je izkazalo za zelo dragoceno. Drugi zelo pomemben razlog je finančni. Kot sem že omenil, so se nekateri projekti, kot je bila na primer Revija Park in občasne izdaje brošur, že odvijali, formalna ustanovitev založbe pa nam je omogočala boljše možnosti pri črpanju dodatnih sredstev.

Bukla: Kaj so bile ključne prelomnice in vrhunci v delovanju založbe v zadnjih dveh desetletjih?
Ličen: Ko govoriva o vrhuncih, moram omeniti prvo Gogino nagrado kresnik, ki jo je dobil Miha Mazzini za roman Otroštvo, pa seveda neponovljivi ep Vrata nepovrata Borisa A. Novaka, ki je prejel Prešernovo nagrado za življensko delo, ter roman Jezero Tadeja Goloba, ki je prva izrazita prodajna uspešnica Založbe Goga. Sicer pa so zame ključen del Goge njeni zaposleni. Samo njim se lahko zahvalim, da smo prišli do točke, ko nam avtorji zaupajo v izdajo svoja najboljša dela.

Bukla: Kaj je za založbo pomenilo odprtje lastne knjigarne? Kaj pomeni zdaj?
Ličen: Knjigarna je bila zasnovana kot prostor, ki bo založbo kot idejo materializiral predvsem v odnosu do lokalne skupnosti in ustvarjalcev. Postala naj bi prostor srečevanj umetnikov in ljubiteljev knjig. Danes je knjigarna eden ključnih delov založbe. Brez nje si, iskreno, založbe ne predstavljam. Skupaj z rezidenco je izhodišče vseh naših evropskih projektov, je izhodišče izvedbe treh festivalov skupaj z Novomeškimi poletnimi večeri, ki jih za novomeško občino izvajamo že od leta 2012. Knjigarna Goga je danes eno osrednjih kulturnih prizorišč v Novem mestu, vsaj na področju knjige.

Bukla: Goga je ena od slovenskih založb, ki ima precej stabilno financiranje iz več virov. Kako se je razvijal vaš finančni model?
Ličen: V začetku je glavnina denarja prihajala od ustanovitelja, vendar smo si že na začetku zadali za cilj finančno neodvisnost. Danes so glavni finančni viri štirje: prihodki iz lastne prodaje, sredstva Javne agencije za knjigo, sredstva Mestne občine Novo mesto in seveda evropska sredstva. Potem je tu seveda še kup manjših partnerjev, ampak reciva, da je to jedro. Je pa percepcija stabilnosti lahko zelo varljiva. Večina razpisov je v preteklosti izgledala tako, da so se sredstva za obstoječe projekte nenehno krčila in smo si morali znova in znova izmišljati nove vsebine. Včasih sem imel občutek, da smo na visečem mostu, ki se za nami ves čas podira in da bomo preživeli zgolj, če bomo dovolj hitro tekli naprej. V zad­njem času se mi zdi, da se je vsaj to nekoliko umirilo.

Bukla: Ko sva se o Gogi pogovarjala pred dvema letoma, si mi rekel, da si prizadevate ustvariti založniški eko sistem? Kaj to pomeni v praksi?
Ličen: Ko govorim o ekosistemu, imam v mislih organizacijo založbe, ki združuje izdajanje knjig, revij, knjigarno, izvedbo festivala kratke proze Novo mesto Short, podelitev nagrade za najboljšo zbirko kratkih zgodb, izvedbo festivala Novomeški poletni večeri in festivala uličnega gledališča Rudi Potepuški, literarno rezidenco, ki se nahaja v nadstropju nad knjigarno, izvajanje promocije slovenskih avtorjev v tujini, izvajanje evropskih projektov, dejavnosti literarnega agenta, pa izvajanje projektov, namenjenih promociji bralne kulture, sodelovanju s šolami, bolnišnicami, vrtci, romsko skup­nostjo in tako naprej.
Vsa ta področja dela so vsa namenjena delu z avtorji. Kar se njih tiče, si vedno želimo, da bi ostali pri nas tudi s prihodnjimi projekti, saj je na tak način bistveno lažje načrtovati prihodnje dejavnosti, ki pa vse vodijo tudi do večje prepoznavnosti avtorja in na koncu boljše prodaje knjig.

Bukla: Kakšna je uredniška, programska in vsebinska vizija vaše založbe?
Ličen: Zelo na kratko, na področju izdajanja beletristike želimo biti najboljši. To je edini smiselni cilj, ki lahko upraviči obstoj založbe. Sicer pa bomo še naprej zvesti programu, ki ga je začrtala naša urednica Jelka Ciglenečki. Večji del naših založniških projektov bo namenjen slovenskim avtorjem in avtoricam. Pri festivalih polagamo največ upov v festival Novo mesto Short, ki smo mu že letos dodali nastavke pripovedovalskega festivala in ki jih bomo v prihodnje še okrepili, predvsem pa bomo delali na mednarod­nih komponentah. Izkoristiti želimo tudi položaj Novega mesta, ki je ravno na sredi poti med Ljubljano in Zagrebom. To lahko izkoristimo in ustvarimo povsem svojo literarno sceno. Bo pa to poseben izziv, saj se tako Ljubljančane kot Zagrebčane težko premakne čez meje mestnega javnega prevoza. V Novem mestu si želimo odpreti še hišo literature, prav tako pa še kje v Sloveniji kako podružnico naše knjigarne. Razmišljamo tudi o ustanovitvi literarne agencije. Dolgoročno si želim organizirati založbo tako, da bo manj dovzetna za nihanja pri financiranju iz javnih sredstev. To bo mogoče le s povečanjem deleža lastne prodaje.

Bukla: Kako gledate na sedanjost in prihod­nost slovenske knjižne panoge? Kje vidite probleme in kje priložnosti?
Ličen: Glavna težava naše panoge je raztrganost. V vseh pogledih. Mislim, da je še vedno premalo zavedanja, da je kupec knjige tisti, ki ga nagovarjamo. Iz tega sledijo vsi ostali »grehi«. Isti avtorji izdajajo knjige pri različnih založbah, včasih celo sočasno, založbe se z avtorji ukvarjajo premalo sistematično, dnevni časopisi objavljajo kritike, ki so napisane za zelo ozek krog ljudi, včasih gre celo za ocene knjig, ki jih ni več v knjigarnah, v knjigarnah ni vseh novosti in tako naprej. Še vedno se kdaj zgodi, da založ­nik niti ne prinese knjig na predstavitev. Ali pa se izvajajo promocije tujih avtorjev, ki knjige nimajo izdane v slovenskem jeziku. Včasih se mi zdi, da so vsi malo obupali nad prodajo in se prepričujejo, da delajo to samo še zaradi golega osebnega zadovoljstva, to pa seveda potem opravičuje vse nedoslednosti. No, seveda pa imamo tudi drugi pol, ki verjame v prodajo in se ne zmeni za avtorja ...
Glavna ideja, s katero se ukvarjam že nekaj časa, je odprtje novih knjigarn. Knjigarn/kavarn, ki bi jih organiziral konzorcij večjega števila založnikov in knjigotržcev, ki bi ponujale enoten programski prostor, ki bi bile dejansko družabni prostori in ki bi v manjših krajih lahko prevzele tudi vlogo kulturnih producentov. Predstavljam si, da je kaj takega mogoče.

Bukla: Ali to, da ste umeščeni zunaj prestolnice, za vas prednost ali pomanjkljivost?
Ličen: Novo mesto ponuja izjemen prostor za ustvarjanje. To se vidi na področjih knjige, glasbe, filma, fotografije ... Imamo krasno publiko, ki ceni kakovostne vsebine, imamo občino, ki razume naše delo in nam je zaupala v izvedbo izdajo revije, izvedbo festivalov, nam daje v brezplačen najem prostore, ki jih potrebujemo za svoje delo. Goga lahko dobro dela zato, ker ima trdne temelje v lokalnem okolju. Seveda pa tega ne bi bilo, če ne bi v preteklosti zgradili medsebojnega zaupanja. Manjši hendikep so tedenske migracije študentov. Te odsotnosti mladih kraji, ki so bližje Ljubljani, ne poznajo.
Sicer pa je zame Slovenija eno mesto. Dobre pol ure vožnje z avtom res ni neka epska oddaljenost. Ljubljana je super za sestanke, sejme, kakovost življenja pa je v Novem mestu pač boljša.

Bukla: Katere nove knjižne naslove vaše založbe najbolj težko pričakujete?
Ličen: Trenutno je kar nekaj teh naslovov. Prva je nadaljevanje odličnega kriminalnega romana Jezero avtorja Tadeja Goloba. Zadnja različica naslova še ni dokončno potrjena, a upam, da nam bo uspelo knjigo pripeljati na sejem v Cankarjev dom. Druga so Gogoljeve Mrtve duše v novem prevodu Draga Bajta, tretja pa veliko delo z naslovom Vsem naj bom neznan. Gre za izdajo v dveh knjigah, ki jo je uredil in s komentarji ter spremno študijo opremil Miklavž Komelj, zaobsegla pa bo vse doslej neobjav­ljene zapise Srečka Kosovela. Na tem mestu pa moram omeniti še, da bo na knjižnem sejmu spet mogoče kupiti knjigo Vsi moji božiči izjemne Maruše Krese, ki jo je Goga ponatisnila pred kratkim.