»Različna obdobja nam prinašajo različne izzive.«
Mojca Fatur, ena najbolj nadarjenih in prepoznavnih slovenskih igralk, se je v koronskem času podala tudi v pisateljske vode. V mesecu novembru je namreč izšel njen literarni prvenec – pa to ne eden, temveč hkrati kar štiri pravljice. Zgodbe druži dogajalni prostor – Osamljeni gaj, najmanjši kraj na svetu. Glavna junakinja je deklica Polonca, ki v vsaki izmed štirih pravljic izpelje novo dogodivščino. Knjige so urejene glede na letni čas – zimska Lepljiva skrivnost, pomladna Kam gre mavrica, ko zbledi, poletna Rešimo počitnice in pa jesenska Lov na številke. Sicer pa je Mojca Fatur v teh dneh tudi nominirana za žensko leta, katere izbor prireja revija Elle. Takole so zapisali v reviji, ki vsako leto podeljuje nagrado: »Prav Mojčina beseda, tako govorjena kot pisana, je njeno orodje, s katerim seže v srca ljudi kot le malokdo.«
Mojca Fatur
Lov na številke; Jesenska
Lepljiva skrivnost; Zimska
Kam gre mavrica, ko zbledi; Pomladna
Rešimo počitnice!; Poletna
ilustracije: Vesna Benedetič
Chiara, zbirka Osamljeni gaj, 2021, t. v., 36 str., 25 €/knjigo
Bukla: Kako to, da ste se odločili za pisateljevanje?
Fatur: Niti ni šlo za zavestno odločitev, temveč je življenje tako naneslo. Založba Chiara, ki je pravkar izdala moje štiri pravljice, je pred časom stopila v stik z mano z vprašanjem, ali bi napisala knjigo o svoji izkušnji z boleznijo. Vendar me pisanje o tem v tistem trenutku ni mikalo, sem jim pa povedala, da imam tako rekoč »na zalogi« eno pravljico. Poslala sem jim jo in pričelo se je to čudovito sodelovanje.
Bukla: Torej, to niso nove pravljice. Kako pa so nastale?
Fatur: Dejansko so že kar stare, sploh zimska je stara že celo desetletje. Nastala je zaradi moje hčerke Mile. Ko sem bila sama otrok, sta mi mama in oče pripovedovala zgodbice in tako sem tudi sama svoji hčerki vedno govorila svoje pripovedi iz mlajših let. Nekatere si je Mila zapomnila in sem jih morala ponavljati ter ponavljati, kar je bilo včasih kar utrujajoče. Zato sem si začela zgodbice tudi izmišljevati. In nekega dne, ko sva bili z Milo na obisku pri moji mami, sem v svoji stari sobici v Izoli začela pisati eno teh pravljic. Kar pisala sem in pisala. Bil je navdih, verjetno tudi zato, ker bi takrat morala vaditi besedilo za gledališko premiero in kot po navadi je takrat vse drugo zanimivejše. Prvotna zimska pravljica je bila tako veliko daljša in obširnejša. V zanosu sem jo tudi poslala neki založbi, ki pa me je prijazno zavrnila. Če sedaj berem za nazaj, mi je to seveda logično. Bilo je preveč dogajanja, preveč likov, preveč balasta. Toda ko nekaj napišeš, mora miniti določen čas, da ti uspe stopiti korak stran in objektivneje pogledati na besedilo. Počasi so nastale še preostale tri pravljice, tudi zato, ker sta moja fanta Lev in Ruj tako kot Mila zahtevala veliko pripovedanja zgodb. Vse pravljice sem pred objavo tudi preuredila, kajti prvotna besedila so bila mišljena za moje otroke. Glavna junakinja Polonca je nastala, ker je tudi Mila deklica in je bila to moja prva asociacija. Veliko stvari v teh mojih pravljicah ima povezavo z mojimi otroki in tem, kar sem jih želela naučiti.
Bukla: Kako je potekalo sodelovanje s slikarko in ilustratorko Vesno Benedetič in založbo Chiara?
Fatur: Vesne prej nisem poznala. S Simono (založnico) sva tuhtali, kdo bi bil primeren. Pa mi pošlje esemes z vprašanjem: »Kaj pa Vesna Benedetič?« Ogledala sem si Vesnin profil na Instagramu in naletela na risbo smetanaste torte. In v trenutku mi je bilo jasno – to je to! Z Vesno in Simono smo se nato trikrat srečale pri Vesni na Krasu v njenem čarobnem ateljeju, v katerem se resnično počutiš, kot bi bil v nekem drugem času in prostoru. Temeljito smo prerešetale vse zamisli. Že takoj na začetku sem ji povedala, da kot ustvarjalka spoštujem njeno vizijo in se ne mislim vtikati v njen proces dela. Da se bom oglasila samo v primeru, če se mi bo zdelo, da nekaj res štrli ven in ni v skladu z atmosfero ali zgodbo. Celoten proces dela in sodelovanja je bil izjemen!
Bukla: Je pisanje zelo drugačno od igranja? Znano je, da se več igralcev odloči, da tudi kaj napišejo.
Fatur: Pisanje in igranje sta dva načina izražanja. Verjamem, da imamo vsi potrebo po izražanju, nekateri morda bolj izrazito. Igralcu so orodje celo njegovo telo in besede, pri pisanju pa je orodje le beseda. Gre torej za različen način izražanja, vidim pa tudi številne podobnosti. Pišem, ko imam navdih. Takrat besede kar same letijo iz mene in po navadi se ustavim le zato, ker moram – pri treh otrocih je kar veliko obveznosti in velikokrat se zgodi, da preneham pisati – jaz nekam »leteti«. Za pisanje bi potrebovala mir in čas. Toda po pravici povedano bi potrebovala tudi »deadline«, kajti sicer bi verjetno veliko lenarila in počela druge stvari. Ko moram nekaj nujno dokončati do roka, takrat se spravim pisati.
Bukla: Kako pa je z branjem? Ste strastna bralka?
Fatur: Od nekdaj rada berem, se je pa moj okus z leti spreminjal. V gimnazijskih časih sem bila navdušena nad ruskimi pisatelji. Spomnim se, da sem ob prebiranju Ane Karenine razmišljala, ali je to to in kaj naj sedaj sploh počnem z življenjem. Res sem uživala v branju in še danes imam zaradi tega romantično predstavo o Rusiji. V zadnjem času, med boleznijo, sem prebirala povsem drugačna področja – Joeja Dispenzo recimo. Različna obdobja nam prinašajo različne izzive. In v knjigah velikokrat najdem uteho, odgovor, ki ga iščem. Predvsem pa tudi razumevanje. Zdi pa se mi, da bi lahko ljudje res vedno posegali po pravljicah, saj prinašajo preprosta, toda tako pomembna sporočila.
Bukla: In sedaj, zapuščate igralske vode in boste samo še pisali? (smeh)
Fatur: Vsekakor ne. Igranje je moj glavni način izražanja. Vendar pa bom nadaljevala tudi pisanje in v izdelavi imam že novo pravljico. Bo pa drugačna, kot je ta prva zbirka, ker je tudi glavna junakinja drugačna. Ni deklica, ampak je kar radirka. Je veliko močnejši lik, samosvoj, borben. In močno se veselim novih ustvarjanj.«