Nataša Velikonja, prejemnica Jenkove nagrade za leto 2022
Nataša Velikonja (1967) je pesnica, esejistka, prevajalka, aktivistka in še mnogo več. Če ne piše, je ni. Kritično spremlja razmere v družbi, njihov odmev in jih zapisuje v različnih formah. V lanskem letu je objavila pesniško zbirko Prostor sred križišč, za katero je pred kratkim dobila Jenkovo nagrado, in zbirko esejev Poezija še vedno ni luksuz.
Nataša Velikonja
Prostor sred križišč
Škuc, zbirka Lambda, 2021, m. v., 85 str., 19 €, JAK
Bukla: Najprej vam čestitam za Jenkovo nagrado, ki ste jo dobili za zbirko Prostor sred križišč. Žirija je zapisala, da je zaokrožena in premišljeno zgrajena pesniška zbirka Nataše Velikonja sestavljena iz sedmih vsebinskih sklopov, v katerih je pesnica v ospredje postavila iskanje ljubezni. To pomeni, da ste se v pisanju pesmi premaknili bolj v intimo. Kako to? Kako se še ta zbirka razlikuje od vaših drugih šestih zbirk?
Velikonja: Najlepša hvala za čestitke, lepo je vedeti, da je poezija, ki jo pišem, deležna pozornosti. Pravzaprav imam vse svoje pesniške zbirke za ljubezenske in torej intimne, v vseh obdajam ljubezen z družbenim kontekstom, kajti pri lezbični poeziji ne more biti drugače. Družbeni kontekst je tisti, ki homoseksualno ljubezen zaznamuje, jo omogoča ali, še pogosteje, onemogoča, zato je stvarnost vselej nujen moment ljubezenske lirike. Kar je pri tej zbirki drugače, je to, da sem izhajala iz razmisleka, kako kljub težavnosti ohraniti v sebi vitalnost, kje brez iluzij najti srečo, kje v mraku najti hip svetlobe.
Ta preplet družbenega konteksta in ljubezenske lirike se v poeziji šele bori za svoje mesto, kajti najpogosteje sta tako ljubezen kot poezija še vedno razumljeni kot izstop iz stvarnosti, kot nekaj abstraktnega, svetega, neomadeževanega z materialno realnostjo. A sploh v zadnjem desetletju je v svetovni pesniški javnosti izjemno poudarjena tako imenovana poezija družbenega angažmaja, po zaporedju dobiva priznanja na najvišjih ravneh, od Pulitzerjeve do ameriške državne nagrade, letos je slednjo denimo dobil portoriško-ameriški pesnik Martin Espada za zbirko Floaters, ki govori o begunstvu. To ne pomeni le tega, da je poezija vse pogosteje medij odpiranja aktualnih družbenih vprašanj, temveč predvsem označuje preplet intimnih momentov, ljubezenskih zgodb, zasebnosti, s konkretnimi, objektivnimi, stvarnimi družbenimi razmerji, z zgodovinami rasizmov, kolonializmov. Pri nas je predvsem gejevska in lezbična literatura pogosto označena kot »aktivistična«, kar pomeni, da se ji očita prav ta družbeni kontekst, ki je v drugih literarnih okoljih pravzaprav izjemno visoko vrednoten.
Bukla: Kakšna je ljubezen, ki jo iščete? Ljubezen do sebe, do partnerke, do družbe? Pišemo in govorimo dovolj o lepem, o ljubezni?
Velikonja: Ta pesniška zbirka je nastajala v zadnjih nekaj letih, v specifičnem obdobju gostega družbenega pesimizma. Zdelo se mi je, da smo kot družba vsi skupaj zapadli v nerazrešljivo negativiteto, v kateri pa nikakor nisem videla potenciala za kritičnost, temveč zgolj poglabljanje obupa, agresije, prostaštva, anemije, mraka, sovražnosti, cinizma, celo užitek v vsem tem, kar se mi je zdelo absolutno opustošenje zmožnosti, ki jih imamo kot družbena bitja, kot posamezniki ali posameznice.
Zato sem ob pisanju razmišljala predvsem o tem, kako zastaviti vezi, torej o ljubezni, ki ji bom lahko tudi sama verjela. Ljubezen je namreč strašansko mitologizirana, mistificirana, sodi v območje nevprašljivega, neanalizabilnega. Pa vendar je to primarno področje družbenih odnosov, skoznjo so razvidna vsa družbena razmerja, v njej lahko prepoznamo vse družbene bolezni, a tudi, kar je bilo zame v tem premišljevanju ključno, vso lepoto. Zanimala me je prav takšna razčlenitev ljubezni, seveda izpisna v lirskem, pesniškem jeziku, njena dinamika, predvsem njena zmožnost povezovanja, spajanja, razumevanja razlik. To velja tako za ljubezen do sebe kot za ljubezen do druge, do drugega in seveda do družbe.
Bukla: Jenkovo nagrado podeljujejo za zbirke, izdane v zadnjih dveh letih. V kakšni kondiciji je po tvojem slovenska poezija v zadnjem času?
Velikonja: Poezija je tu v dobri kondiciji, o tem ni dvoma. Hvalevredna je tukajšnja državna podpora umetnosti, ki omogoča to dobro kondicijo, in upam, da se tega kot družba zavedamo, kajti to omogoča eksperimentiranje, preizkušanje novega. Umetnost je sama po sebi raziskovanje, raziskovanje tematik, pa tudi metod artikulacije, in ni nujno, da se v tem svojem sprehajanju po novostih, po robovih srečuje z množičnim odzivom, s popularnostjo.
Za letošnjo Jenkovo nagrado se je potegovalo več sto pesniških zbirk, kar je odlično, ogromno med njimi je sijajnih. Kar pomnim, poezija še nikdar ni bila tako priljubljena, pluralna, dinamična, ogromno se dogaja v glavnem toku, ogromno se dogaja na obrobjih, med njimi obstaja pretočnost, to niso več zaprte, samozadostne in nekomunikativne entitete kot nekoč, pesniki in pesnice se med seboj poznamo, sodelujemo, lahko rečem, da obstaja dobra, močna pesniška scena.
Bukla: Je poezija še vedno luksuz?
Velikonja: Najbrž se to nanaša na naslov moje zadnje esejistične knjige Poezija še vedno ni luksuz iz leta 2021. Poezija pravzaprav še vedno ni luksuz, če razumemo to sintagmo v pomenu, kot ga je artikulirala afroameriška pesnica Audre Lorde. V svojem slovitem eseju Poezija ni luksuz iz leta 1977 piše, da je poezija emancipatorno orodje, orodje osvoboditve, metoda za oblikovanje misli in moči predvsem družbenih manjšin, pri njej specifično afroameriških žensk in lezbijk, kajti poezija lahko sporoča ideje in vsebine, ki jih v obči zavesti še ni ali niso priznane, kar se potem lahko izteče v družbeno akcijo in nato v spremembe. V strukturah, piše Lorde, ki jih definirata profit in institucionalna dehumanizacija, ni predvideno, da naša občutenja preživijo – zato je poezija življenjska nujnost, ne pa luksuz. Ta moto lahko razširimo na mnoge vsebine, na mnoge populacije, ampak še posebej velja za robne skupnosti.
Obstaja pa še en glavni poudarek: poezija ni luksuz, zelo natančno pravi Lorde, ker je njeno bistvo razkrivanje izkustva, ne pa jalova igra besed, katerih pomen je mistificiran zato, da se prikrije domišljija brez spoznanja. To je kritična izjava, ki je že pred dobrimi štiridesetimi leti pozivala k prej omenjenim intervencijam stvarnosti v umetnost. In tako lahko tudi danes zaključimo, da poezija še vedno ni luksuz, še vedno je družba razslojena, še vedno je poezija močan medij oddaljenih glasov, ki zahtevajo življenje in preživetje.