Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Nina Granda

»Ni lepšega, kot je stena, polna knjig!«

Maja Črepinšek, Bukla 152, 5. 2. 2020

»Ni lepšega, kot je stena, polna knjig!«

Foto: arhiv Nine Granda

Nina in Matevž Granda sta pred petimi leti na Dunaju pričela izdajati Outsider, revijo o kulturi, s poudarkom na arhitekturi. Z revijo vred sta se kasneje preselila v Slovenijo, pod okriljem Outsiderja pa od tedaj nastajajo vedno novi publicistični projekti. Eden zadnjih je knjiga esejev Domače knjižnice, ki je bila povod za pogovor z Nino Granda. Sredi pogovora mimogrede pove, da je poleg arhitekture študirala dramaturgijo. Zmožnost pripovedovanja dobrih arhitekturnih zgodb je gotovo plod obojega.

Bukla: Knjižica esejev pripoveduje o domačih knjižnicah, o ljudeh in njihovih knjigah. Agata Tomažič in fotograf Jošt Franko sta obiskala znane Slovence vseh starosti in provenienc, brskala po njihovih knjižnih policah in spoznavala njihove lastnike. Kako se je rodila ideja za knjigo?
Granda: Nastala je iz serije objav v reviji Outsider. Pobudnica serije Domačih knjižnic je Tina Popovič z Vodnikove domačije, nastale so pod okriljem Ljubljane – Unescovega mesta literature. Avtorja, ki jima gre pripisati zasluge za vsebino, sta pisateljica Agata Tomažič in fotograf Jošt Franko, ki sta vse leto izbirala domače knjižnice zanimivih ljudi in ustvarila imenitne zgodbe, vred­ne branja. V sodobnih domovih so knjižnice skoraj izginile. Zato smo želeli izpostaviti, da ni lepšega elementa stanovanja, kot je stena, polna knjig. Še tako drag stol ji težko konkurira. Ker nas poleg arhitekture zelo zanimajo tudi ljudje in njihove zgodbe, se nam je zdela zamisel raziskati domače knjižnice dobra. Nastalo jih je več, kot smo jih lahko sproti objavili v reviji, in vse so bile izjemno zanimive. Pred knjižnim sejmom se je utrnila zamisel, da bi vse prispevke, objavljene in še neobjavljene, zbrali v knjigi. Dopolnili smo jih z uvod­nim besedilom Miloša Kosca, zapisom Mladena Dolarja in načrti za izdelavo knjižnih polic arhitekta Arneta Vehovarja. Letos že pripravljamo nadaljevanje.

Bukla: Zakaj se vam zdi pomembno izdajati knjige o knjigah?
Granda: Ne gre toliko za knjigo o knjigah, gre veliko bolj za knjigo o ljudeh. Se pa pripoved seveda ves čas plete okoli knjig. To je knjiga o strasti do knjig. In tudi o tem, da so knjige lahko krasen izgovor za marsikaj, kot v pogovoru z Agato pove Maja Bogataj Jančič.

Bukla: Se razlika med knjigo in revijo zabrisuje? Kako se s tem srečujete pri svojem delu?
Granda: Te knjige smo zelo veseli, je enakovreden del našega ustvarjanja, toda bistvo našega dela je revija Outsider, ki pa se v mnogih pogledih spogleduje s knjigo. Gre za hibrid revije in knjige po formatu, zasnovi in po vsakokratni unikatnosti. Outsider je nastal kot medijski start-up leta 2015. Takrat sva oba z Matevžem živela na Dunaju zaradi mojega podiplomskega študija. Revije smo se lotili kot eksperiment. Takrat nismo imeli velikih pričakovanj, imeli pa smo vizijo. Bilo je veliko razmislekov, preizkušanj in iskanj. Prvo številko smo izdali po pol leta intenzivnih priprav, sedaj vstopamo v šesti letnik in pripravljamo 21. številko.

Bukla: Kako je na vas vplivala izkušnja Dunaja?
Granda: Dunaj ima ogromen vpliv na nastanek Outsiderja, je kulturna prestolnica, kjer se zdi, da je v umetnosti in kulturi vse mogoče. Bogato kulturo je kot ponos mesta čutiti na vsakem koraku. Kultura je eno od gonil gospodarstva in ni ločena od njega. Kulturne institucije so ves čas polne obiskovalcev, kar ni povezano samo z odličnimi programi, ampak tudi s promocijo in vpetostjo kulture v mestni vsakdan. Bivanje na Dunaju naju je spodbudilo k tveganju.

Bukla: Zakaj ime Outsider?
Granda: V tistem času sva videla mnogo mladih ljudi, ki so zapuščali Slovenijo, da bi razvili svoje potenciale. V slovenskih medijih se je prikazovalo kot izrazito negativen pojav, češ, najboljši gredo ven, midva pa sva v tem videla priložnost, ki sva jo želela izraziti z revijo. To so ljudje, ki polno razvijajo svoje visoke potenciale. Z izborom tem in sodelavcev želiva v Outsiderju pokazati, da pogled od zunaj širi kulturo in mentaliteto v Sloveniji. Misel na ljudi, ki ne spadajo čisto »noter« – geografsko, politično ali nazorsko – je prispevala k imenu Outsider. Prva leta je večina sodelavcev, in vsi kolumnisti, živela in delala izven Slovenije, vendar smo bili s tem prostorom povezani. Ponazarja pa tudi načelo naše uredniške politike – vedno je treba dvomiti o lastni poziciji in stvari, o kateri pišeš.

Bukla: Izbirate vsebine, ki segajo na vsa področja bivanja. Zakaj preplet arhitekture, kulture in družbenokritičnih tem?
Granda: Arhitektura je sestavni del bivanja. Najprej zato, ker vsakdo živi v nekem arhitekturnem prostoru. Nato zato, ker arhitektura izkazuje, kakšna je družba. V arhitekturi se zrcalijo družbeni problemi in presežki, koliko je družba rahločutna, empatična, kako skrbi za ranljive skupine in kako omogoča razcvet najboljšim. Arhitektura nikakor ni ločena od družbe, od socio­logije, zgodovine, ekonomije, znanosti, ampak je njen integralni del. Zato je dobro izhodišče za pogled na svet.

Bukla: Katere teme so potrebne širše obravnave? Kako izbirate teme?
Granda: Aktualna številka govori o kritiki z različnih izhodišč. V Sloveniji je ta hip arhitekturne kritike premalo. Morda zato, ker se vsi poznamo, ker vsi vemo, kako težko je uresničiti dober projekt. Ni pa izgovorov, zakaj ne kritiziramo političnih odločitev o arhitekturi. Na primer stanovanjske politike. Kje so najemna stanovanja? Kje so dostopna stanovanja za mlade? Zakaj ni dovolj domov za ostarele, zakaj sploh ne rešujemo vprašanj starejše generacije, ne bivalno ne socialno? Pomembno se nam tudi zdi izpostavljanje pomena gradnje kulturnih objektov, saj se s tem bistveno gradi zavest o pomenu kulture v javnosti. Pri tem gre Sloveniji res slabo. Teme izbiramo glede na našo presojo, kaj je aktualna problematika, ki v drugih medijih še ni bila dovolj celostno obravnavana in ki dopušča vpogled tudi preko arhitekture.

Bukla: Je težko dobiti dobre avtorje? Kakšna je tu vloga urednika?
Granda: Dobrih avtorjev je veliko. Potem pa je odvisno od urednika, ali bo znal spodbuditi avtorja s pravo temo, da bo nastal res odličen zapis. Tu pride uredniku prav nekaj splošne razgledanosti, občutka za čas, prepoznavanje tem, ki bodo jutri aktualne. Bistvena sta spoštovanje in zaupanje v avtorja. In potem občutek za ravnotežje, ko sestavljamo celoto. Pri Outsiderju imamo z avtorji veliko srečo. Privoščimo si veliko igranja, dolgih pogovorov, veliko časa. Vsa sredstva, ki jih z revijo pridobimo, vložimo v razvoj vsebin in podporo avtorjem, to omogoča tudi uredniško širino. Sicer pa se ob tem vprašanju spomnim na čudovit zapis o časopisih Ervina Hladnika Milharčiča v aktualni številki Outsiderja: treba je imeti roko. Velja za najboljši espresso, pisanje in uredniško delo. In najbrž za vse ustvarjanje nasploh.

Bukla: Občasno izdajate tudi časopis. Kako je prišlo do teh izdaj?
Granda: Lani so nas iz Mednarodnega grafičnega centra v času bienala povabili, da smo za njih pripravili časopis, ki je nadomeščal katalog. Ta časopis je brezplačen in dostopen vsakomur, kar je pomembno, ker verjamemo, da kultura ne bi smela biti samo elitistična, namenjena samo izobraženim in obveščenim. Navdihuje nas, če se dotakne neposvečenih, tistih, ki ne spadajo zraven in jih mogoče sicer kultura ne zanima, pa naletijo na časopis nepričakovano, morda pri frizerju, in se nato navdušijo nad nečem, česar sicer ne bi videli. Na podoben način sodelujemo že štiri leta tudi z Mestnim muzejem oz. festivalom INDIGO. Ker nam je format časopisa všeč, občasno tudi sami naredimo edicijo. Lani smo tako s posebnim časopisom počastili 4. rojstni dan revije.

Bukla: Imate tudi spletno stran Outsider.si ...
Granda: Internet dopušča drugo dinamiko kot tisk. Na spletu se lahko ažurno odzivamo, obveščamo o arhitekturnih novostih, hkrati pa tudi promoviramo razmisleke o prostoru, objav­ljamo kolumne in recenzije, kritike razstav in dogajanja na kulturnem področju, predvsem vizualnem. Outsider je treba razumeti kot celoto: tiskane edicije, ki so brezčasne, in spletno edicijo, ki je dinamična in aktualna.

Bukla: V čem vidite največjo razliko med knjigo, revijo in časopisom ter internetom?
Granda: Glavna razlika je v njihovem trajanju in materialnosti. Revija ali knjiga sta na papirju in lahko jih kadarkoli vzamemo s knjižne police. Internet je zelo hipen in zelo obsežen. V poplavi informacij se nekaj, kar nas navdihuje, lahko hitro izgubi.
Druga bistvena razlika je, da imajo knjige in revije svoj začetek in konec. Po vsebini nas vodi nevidna uredniška roka. Internet je neskončen. Bralec je sam urednik, ki je omejen z lastnimi mejami in mejami algoritmov. Neskončnost interneta pa je lahko strašljiva.

Bukla: Načrti za prihodnost?
Granda: Čeprav v trenutnem delu izjemno uživam, ga ne jemljem za nekaj dokončnega. Čisto možno se mi zdi, da bi se lotila česa popolnoma drugega. V arhitekturi me zelo zanima področje prenove starih objektov. Zelo ljub material mi je kamen. Podobno kot knjiga je to nekaj trajnega, v nasprotju z vso izmuzljivostjo današnjega časa.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...