»Branje zagotovo odpira glavo.«
Peter Svetina je eden naših najbolj prepoznavnih avtorjev mladinske literature. V svojih delih – med njimi so Molitvice s stopnic, Ko zorijo ježevci, Ropotarna in čisto sveža Timbuktu, timbuktu – igrivo spodmika tla pod nogami vsemu, »kar je res«, pa tudi samemu jeziku. Poleg brezmejne domišljije in jezikovne okretnosti je za njegovo pisanje značilna tudi svetla vedrina. Te dni nas je razvedrila novica, da se je uvrstil med šest finalistov za letošnjo Andersenovo nagrado (Hans Christian Andersen Award), najvišje mednarodno priznanje na polju mladinske književnosti, ki jo bienalno podeljuje Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY) tako pisateljem kot ilustratorjem za celoten opus. Dobitnik nagrade bo znan 30. marca na sejmu otroških knjig v Bologni, ko bodo razglasili tudi dobitnika Andersenove nagrade za ilustracijo.
Bukla: Ste eden od šestih finalistov za Andersenovo nagrado za leto 2020. Iskrene čestitke! Kakšen je vaš odnos do nagrade pa tudi do danskega pravljičarja, po katerem je dobila ime?
Svetina: Hm, Andersenova nagrada se mi zdi pojem, odkar vem za mladinsko književnost. Nobelova nagrada za mladinsko literaturo. Pojem, no, pač nič otipljivega, ker je tako zelo zelo daleč nekje. To, da se je moje ime znašlo v ožji druščini, od katere jo bo eden dobil, se mi zdi malo znanstvena fantastika. Od tega, da napišeš besedilo, do tega, da se znajdeš med finalisti, je ena dokajšnja pot. Jaz sem jo bolj ali manj sam prehodil samo do oddaje rokopisa, od tam naprej so knjige nosili drugi, mnogo mnogo drugih. Andersenove pravljice imam rad, ne tako zelo kot pravljice kakega Čapka ali Wericha ali Macourka ali Ele Peroci, jih pa imam rad, posebej še kakšno, ki ni med najbolj osrednjimi in znanimi, ono o pobu in princesi in letečem kovčku, recimo.
Bukla: Z ilustratorjem Damijanom Stepančičem sta tudi avtorja letošnje poslanice Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY) ob 2. aprilu, dnevu knjig za otroke, ki ste jo naslovili Lakota po besedah. V dobi preobilja – informacij, stvari, dogodkov, (virtualnih) odnosov, ne nazadnje tudi besed – pišete o lakoti. Oboje je tesno povezano, kajne?
Svetina: Jaz že mislim, da je povezano, ja. Ker za zgodbe in poezijo si moraš vzeti čas, lahko ti kdo to bere pa samo poslušaš, lahko bereš sam. V obeh primerih si moraš vzeti čas. In ko se zgodba ali pesem počasi naseljujeta v tebi, se hraniš, tvoja domišljija se hrani. Lahko te kaj pritegne, kaj razjezi, kaj nasmeje, kaj preseneti, kaj pomiri, vse to. In potem je tvoja notranjost nahranjena za nekaj časa. To je tako, kot če poslušaš glasbo, ampak ne poslušaš tako spotoma, to pravzaprav ni poslušanje. Mislim, da se podhranjenost z lepim kaže kot malodušnost pa kot brezbrižnost pa arogantnost.
Bukla: Nedavno je pri založbi Miš izšla vaša zadnja knjiga za otroke Timbuktu, timbuktu z odličnimi ilustracijami Igorja Šinkovca. V njej so zbrane zelo kratke zgodbice, ki pa zahtevajo svoj čas, pozornost. Ali lahko to izrazito kratko formo razumemo tudi kot svojski odgovor na preobilje?
Svetina: Eno je, da romana ne znam napisati. Drugo je pa moja želja napisati nekaj haikuju podobnega. Ne haikuja, ampak nekaj kratkega, za kar se ti zdi, da si itak v vsej polnosti razumel brž, ko si to prebral, ampak v bistvu pa mogoče tudi nisi, ker je zadaj še nekaj skrito. To se po navadi izkaže, če te besedilo spremlja nekaj časa, itak si taka kratka besedila bolj ali manj tudi kar zapomniš. Ne vem, če je to uspelo, želja je pa bila. Kar se preobilja tiče: nisem pomislil, da bi bila taka kratka zgodbica s svojim minimalizmom lahko odgovor na preobilje besed. Lahko pa je, če kdo to tako razume, seveda je lahko. Zagotovo je pa eno kljubovanje preobilju vsega, kar »je res in je res samo tako, da je dokazano in preverljivo«. Domišljija je že težko preverljiva.
Bukla: V poslanici pišete, da ljudem, ki jih tare lakota po besedah,»del sveta odteka, ne da bi ga sploh kdaj opazili«. Vi se, nasprotno, v svojem pisanju nenehno čudite stvarem, tudi samim besedam. Zgodbice v knjigi Timbuktu, timbuktu me spominjajo na mitične kozmogonije: tako denimo kokoška v vesolje izkljuva veliko črno luknjo, zvezde pa se gugajo na gugalnici. Kot bi želeli reči, naj ne bomo le potrošniki, ampak tudi stvaritelji. Se je takšnega pogleda na svet mogoče priučiti, morda prav z branjem?
Svetina: Branje zagotovo odpira glavo, to zagotovo. In po lastni izkušnji lahko rečem, da literatura rojeva literaturo. Če se lahko priučiš pogleda na svet? Hm, tega ne vem, mogoče lahko. Zagotovo pa lahko svoj pogled na svet spreminjaš skozi branje, skozi lastno izkušnjo, skozi doživljanje jezika, s preizpraševanjem lastnih stališč. Pri pisanju me zmeraj malo prestraši pa po svoje tudi prevzame, da se znajdem v položaju, ko gre besedilo čezme, ko nastane nekaj, za kar se mi zazdi, da je nastalo preko moje pameti in predvidevanja in računanja in znanja in razuma.
Bukla: Meni zelo ljub pisatelj Roald Dahl je kot vrhovno vrednoto postavil prijaznost; ta prežema tudi vaše pisanje. V naslovni zgodbici pišete o takšnem prijaznem, strpnem, srečnem kraju Timbuktu. Zgodbica je zelo lepa, a na neki način tudi malce žalostna, saj gre vendarle (le) za utopijo.
Svetina: Pred časom sem v Sobotni prilogi bral zapis nekega španskega novinarja, ki je bil v Siriji dolgo časa ujet in so ga mučili tako, da so ga večkrat vozili na usmrtitev, da so ga zapirali v luknje, ga puščali tu in tam, lakota in žeja sta bila najbrž še najmanjše zlo. Končno so ga izpustili. Mislil je, da ga bodo ustrelili v hrbet, a ga niso. Pustili so mu živemu oditi, rešil se je, zanj so poskrbeli dobri ljudje. Ta človek je zapisal, da je sam doživel, da je sreča stvar odločitve. Sreča je stvar odločitve. Tako zelo preprosto, pa nam zelo čudno, ker zmeraj govorimo, da eni srečo imajo, eni je pa nimajo, da je enim naklonjena, drugim malo manj ali sploh ne. Jaz o tem od takrat premišljujem. In doživljam in spoznavam, da je sreča zares stvar odločitve.