»Odsevam mirnost, toda v sebi imam ogenj.«
Akademska slikarka Polona Lovšin je zanimanje vzbudila že s prvo slikanico Medved išče pestunjo (MK), ki jo je ilustrirala leta 2003. Tri leta kasneje je bila uvrščena v izbor najboljših knjig Bele vrane s slikanico Bobek in barčica (MK), nato je bila dvakrat nominirana za nagrado Kristine Brenkove. Leta 2016 je prejela nagrado nova generacija (ZDA) za neodvisne založnike in umetnike. V dveh desetletjih je ustvarila ilustracije za najmanj 33 slikanic v slovenščini in 22 za tuje založnike. O njenem delu smo se pogovarjali ob skorajšnjem izidu težko pričakovane Deklice z vžigalicami, ki bo v predprazničnih dneh pri založbi Sanje izšla v slovenskem in angleškem jeziku.
Hans Christian Andersen
Deklica z vžigalicami
ilustracije: Polona Lovšin
prevod: Rok Zavrtanik
Sanje, zbirka Sanjska knjigica, 2021, 40 str., 23 €, JAK
Bukla: Za začetek nam povejte, kako se je začela vaša ilustratorska pot? Kako je prišlo do prvega povabila za ilustracije?
Lovšin: Z rojstvom moje prvorojenke sem želela hčerki podariti nekaj lepega in tako se mi je prikradla misel, da bi risala njo in zanjo. Tako je v mnogih učbenikih moja deklica nastopila kot del fotografskega materiala, kasneje tudi z risbicami, ki so postale delček spomina, zabeležen v slikanici. Tudi drugorojenka je zrastla ob tem. Obe sem spodbujala, naj se ne bojita in naj dopolnita mojo ilustracijo s svojo risbo. Hvaležna sem takratnemu uredniku Pavletu Učakarju iz Mladinske knjige, da je v meni prepoznal potencial. Pri ilustriranju slikanice Bobek in barčica me je pogosto spodbujal z besedami, naj se sprostim. Zato zame ostaja eden prelepih zgodnjih spominov, ko sva moje ilustracije v uredništvu položila na tla in jih od zgoraj komentirala. Velikokrat sva se pogovarjala tudi o slikarjih, ker je vedel, da mi je slikarstvo v krvi.
Bukla: Kako pa se danes lotite dela, ko dobite naročilo? Ali najprej ustvarite like in narišete grobe skice ali ilustracije izlijete na papir v enem zamahu, kot da bi morale iz vas?
Lovšin: Redko naredim skice, čeprav je pri obsežnejšem delu pametno narediti osnutke. Sedaj samo sebe že znam krotiti in večinoma to izvedem. V spodbudo pri tem mi je bilo srečanje z nekim režiserjem oglasov, ki mi je razložil, zakaj vsak oglas potrebuje storyboarde. Celo filmi so zasnovani na takšen način, vse je vnaprej natančno dodelano. Velikokrat sem z watercolour svinčnikom risala na grundiran papir in potem brisala z mokro krpo, kot bi risala sliko na platnu. Ob pesmicah Tatjane Pregl Kobe pa se zdaj učim snovati s skicami, saj sem se ilustracije lotila z ogljem, tušem in drugimi tehnikami. Želim se ji pokloniti z res lepo knjigo o punčkah. Vsako delo mi veliko pomeni. Z leti sem postala še bolj kritična do sebe. Pomembno je, da sem sama zadovoljna z delom.
Bukla: Vaše ilustracije so intenzivne – v barvah in potezah, svetlobi in temi, vsebini in sporočilu. V ilustracije za otroke vnašate slikarske prvine, ki jih približujejo slikam za odrasle. Kaj so stične točke in kaj so razlike pri ustvarjanju za otroke in za odrasle?
Lovšin: Pri ilustraciji, naj bo za otroke ali odrasle, želim ohranjati močno potezo, pa naj bo narejena s čopičem ali ogljem. Verjetno je to delno odraz moje osebnosti, saj imam močan temperament. Čeprav odsevam mirnost, imam v sebi ogenj … Pri slikanici Tomaža Pengova Drevo (MK, 2019) pa sem si dala duška in sem se res poigravala z barvami. Deklice z vžigalicami sem se lotila drugače, tu mi je bila svetloba pomembnejša od barve. Je pa res, da Deklice ne moreš upodobiti z barvitostjo, saj gre za tragično zgodbo, ki jo lahko poudariš le z bolj temačnimi barvami. Zanimivo mi je bilo kasneje opazovati ilustracije za Deklico, saj sem šele ob koncu odkrila, da se nezavedno držim zlatega reza.
Bukla: Kaj razlikuje dobro ilustracijo od slabe?
Lovšin: Meni osebno strašno veliko pomeni dobra risba. Ne maram bližnjic ali modnih muh, ko risba ne odraža kvalitete. Zmotijo me nepravilnosti tako v figuraliki kot v prostoru. Pri sebi opažam, da sem šele sedaj, po dvajsetih letih intenzivnega risanja, dobra tudi v risbi. Iskreno, če hočeš kvaliteto, moraš enostavno ogromno risati. Tu ni bližnjic. Oglje je dober pokazatelj, ki to tudi razkriva.
Bukla: Ilustrirali ste slikanice, pesmice in uganke, učbenike, besedila v otroških revijah …, toda tudi knjige za odrasle, na primer že omenjeno Drevo, poklon glasbeniku in pesniku Tomažu Pengovu, ter pesniško zbirko Matjaža Pikala Ameriški sprehajalec (LUD Šerpa, 2021). Kaj bi bil za vas naslednji izziv?
Lovšin: V veselje mi je bilo stopiti v svet odraslega človeka z delom Matjaža Pikala. Uprizoriti bolečino prikrite in zakrite Amerike. Moj naslednji izziv pa je zagotovo delo v obliki stripa. Roman v stripu, pa niti ne vem, ali bi sploh dodala besedilo ali ne. Vsekakor moram izdelati knjigo s svojim alter egom in psičkom Guccijem, z risbicami, ki sem jih objavljala skoraj leto dni. Še vedno nastajajo, a vsega ne objavim.
Bukla: Med vašimi zadnjimi slikanicami je že omenjena Deklica z vžigalicami. Z ilustracijami ste besedilo Hansa Christiana Andersena postavili v sodobni čas in v prepoznavna okolja slovenskih mest. V ozadju ilustracij ste narisali plakate in grafite, ki odsevajo spekter bolečih družbenih tem sodobnosti. Zakaj ste se odločili za aktualizacijo zgodbe?
Lovšin: Upam, da tega ne bo kdo razumel narobe. Z založbo Sanje sem se že leta 2012 dogovorila, da izdelam ilustracije za Deklico. Žal me je čustveno zelo ranila moja osebna zgodba. Prišlo je do ločitve. Nanjo nisem bila pripravljena in sem se morala kar nekaj let pobirati. Zagotovo je zaradi spleta različnih okoliščin moja Deklica izoblikovana na drugačen način. Sprva sem jo videla v pravljičnih podobah, postavljeno v čas H. C. Andersena. Potem pa sem vanjo vnesla svojo aktualno zgodbo. Izbrala sem okolja, ki so mi blizu, ki pričajo o duhu nekega časa. Pokloniti sem se hotela Trbovljam kot industrijskemu mestu, ilustrirala sem znamenito cementarno in podobo rudarja, Čevljarski most, ki odseva vso pravljico, duh preteklosti in sedanjosti, pa cerkev Srca Jezusovega ob SEM-u v Ljubljani. Nikakor nisem mogla mimo Noordunga Hermana Potočnika in njegove podobe na jumbo plakatu, ki je bil sicer delo očeta mojih dveh hčera. V nekem trenutku sem zagledala odličen plakat Blaža Ritmaniča Ljubil/ubil te bom, ki je kot nalašč dobro sporočilo za knjigo. Deklica z vžigalicami je imela očeta, ki je bil do nje nasilen. Potem je tu odlični grafični oblikovalec Tomato Košir z znamenitim McDonald's krompirčkom in še in še. Želim si, da gledalec uživa ob podobah in si ustvarja svojo zgodbo znotraj detajlov. Tako je Deklica z vžigalicami poklon času, ki ga živimo. Času, ko so razlike med bogatimi in revnimi vedno večje. Z delom želim spodbuditi, da se človek zazre v najranljivejšo skupino ljudi. Da v svoji okolici opazi ljudi, ki niso nikdar objeti, ki nimajo ljubezni, strehe nad glavo, toplega ognjišča, hrane ...
Bukla: Ali otroke podcenjujemo, ker jih v literaturi redko soočamo s temnejšimi, grozljivejšimi temami, s smrtjo, pomanjkanjem, odrinjenostjo na rob družbe …?
Lovšin: Da. Sama se s hčerkama od malih nog odkrito pogovarjam o vsem. Življenje ima kljub temu, da nas obdaja s čarobnimi lepotami narave, še vedno ostrino. Zarežemo jo ljudje sami s svojimi dejanji. Moji hčerki sta sami izbirali slikanice, a začuda sta posegali po delih, ki so ranljiva, pa tudi strašljiva. Vedno pa sem se z njima pogovarjala o videnem in prebranem. To je zelo pomembno.
Bukla: Na vaših ilustracijah so številni drobni prizori, kot da bi nenehno fotografirali brbotanje življenja okoli sebe. Res fotografirate ali nenehno memorirate, kar vas obdaja in kar ste doživeli, nato pa rišete po spominu? Kaj vas očara?
Lovšin: Vse beležim kot računalnik. Tega se niti nisem zavedala, dokler me vizualni ljudje na vse skupaj niso opozorili. Lepoto lahko zaznam tudi v vtičnici na steni, v cigaretnem ogorku … Nekoč, ko še nisem vstopila v študentske vode, sem ilustrirala obraze, mimiko igralcev v ogledanem filmu. Jamesa Stewarta sem upodobila na vse možne načine z vsemi podrobnostmi. Bil je podoben mojemu dedku in verjetno je bil to tudi razlog.
Bukla: Na družbenem omrežju slovite po drobnih črno-belih podobah deklice in corgija, prikupnega psička, ki ga pogosto zagledamo tudi v vaših drugih slikanicah. Nam ju lahko predstavite?
Lovšin: Naj bom iskrena ... Všeč mi je bil lep moški, ki sem se mu hotela odkrivati po svojih risbicah. Ker je bilo lani tisto nesrečno leto, ko se nisi smel gibati med regijami, sem pač ubrala to pot. Zato sem v časniku Dnevnik izjavila, da sem kot Picasso. Tudi on se je moral zaljubiti, da je lahko naredil krasne slike. No, iz te ljubezni ni bilo potem nič, sta se pa rodila moj alter ego (deklica) in corgi. Pa odkritje, da znam na humoren, rahlo ciničen način predstaviti svoje delo in razmišljanje.
Bukla: Kaj bi si še želeli ilustrirati, kakšno založniško povabilo bi si želeli?
Lovšin: Vesela sem vsakega dela. Neizmerno sem hvaležna, da so me založniki pripravljeni počakati. Sem predana mama, pa me včasih odnese in vsega ne zmorem hkrati. Hčerki sta sedaj že veliki in je malo lažje. In joj, zelo si želim ilustrirati delo imenitne Svetlane Makarovič Lisjaček v Luninem gozdu. Zakaj? Ker je ta lisjaček kot jaz, reče si: »Bom pač umrl.« Toda potem so okoli mene dogodivščine, ki me potegnejo iz takih misli, tako kot je pri lisjačku luna. Zaradi tega rada rečem, da sem bitje lune in ne sonca, in tako bi rada tudi ilustrirala.