Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Renata Salecl

»Na neki način se mi tematike knjig nizajo ena za drugo.«

Samo Rugelj, Bukla 157, 23. 11. 2020

»Na neki način se mi tematike knjig nizajo ena za drugo.«

foto: Borut Krajnc

Filozofinja in sociologinja Renata Salecl, redna profesorica in znanstvena svetnica ter članica SAZU, je ena naših najbolj prepoznavnih intelektualk, tudi z vse bolj zavidljivim knjižnim opusom raznovrstnih tem, ki pa so med seboj vse nekako povezane: ukvarjajo se s človekom v današnji družbi in odkloni, ki jih prinaša življenje. Natančno pred desetimi leti je izšla njena – tudi v tujini zelo odmevna – monografija Izbira, v kateri je tematizirala zagato neskončnih možnosti, pred katero je postavljen sodoben človek, zdaj pa ji je praktično hkrati z angleškim izidom izšla nova izzivalna monografija s pomenljivim – lacanovskim in budističnim – naslovom Strast do ­nevednosti. Ob izidu knjige smo z avtorico opravili kratek pogovor.


Renata Salecl
Strast do nevednosti
Kdaj in zakaj ne želimo vedeti
Mladinska knjiga, zbirka Kultura, 2020, pt. v., 223 str., 27,99 €, JAK

Bukla: V kratkem času sta vam izšli dve knjigi, pred nekaj meseci knjiga o pandemiji Človek človeku virus, zdaj pa še Strast do nevednosti. Sta ti dve knjigi na kak način povezani?
Salecl: Sta. Kjer se Strast do nevednosti konča, se Človek človeku virus prične. Seveda je razlika v tem, da sem prvo pisala precej dlje in da je druga premislek o situaciji, v kateri smo še vedno.

Bukla: Za Strast do nevednosti se zdi, da je izšla v natančno odmerjenem – pandemičnem – trenutku. Od kdaj in od kod zanimanje za to temo? Kaj vas je spodbudilo, da o »neved­nosti« napišete knjigo?
Salecl: Na neki način se mi tematike knjig nizajo ena za drugo. Ko sem končevala Izbiro, sem vse bolj razmišljala o tem, zakaj ne spregledamo ideološkega učinka ideologije izbire. Hkrati pa sem se v zadnjih letih precej ukvarjala z vprašanji, kaj o posamezniku kot o biološkem bitju danes vemo in ali pravzaprav kaj pridobimo, če dobimo informacije, kaj se dogaja z našimi mož­gani, ali pa, kaj je zapisano v naših genih. Na problem nevednosti nisem želela gledati pejorativno. So namreč trenutki v našem življenju, ko je slednja posamezniku v oporo. Sploh ko gre za kaj travmatičnega, vezanega na naše zdravje, ali spomin na grozoto iz preteklosti.

Bukla: Eden od ključnih pojmov v knjigi je »ikeizacija« družbe, kjer vsak postaja mojster za vse in s tem hkrati za nič. Kakšne so njene posledice v praksi, kako se to kaže tudi v aktualnem trenutku pandemije?
Salecl: Res je, tudi ob pandemiji se dogaja, da imajo ljudje občutek, da morajo biti za vse »sam svoj mojster«. Sploh v primeru poučevanja na daljavo. Starši se te dni soočajo s tem, da morajo prevzemati vlogo učiteljev. Pa tudi glede zdravja so ljudje glede mnogih bolezni prepuščeni samim sebi.

Bukla: V knjigi izpostavljate korporacije kot pomembnega onesnaževalca vednosti in zamegljevalca dejstev. Kako je sploh možno preprečiti njihov vpliv, glede na sredstva, ki jih namenjajo za razširjanje dezinformacij?
Salecl: Težko. Vse težje je razločiti med informacijami, ki temeljijo na preverjenih znanstvenih dejstvih in na tistih, ki ne. Korporacije imajo izjemno moč, da vplivajo na odločanje ljudi, da manipulirajo njihova čustva. Ne smemo pa pozabiti, da imajo danes veliko moč tudi t. i. vplivneži (influencerji). In seveda korporacije slednje rade plačajo, da razširjajo pozitivne novice o njihovih proizvodih.

Bukla: Kaj se lahko naučimo iz lekcij, kot je denimo gibanje »jaz tudi«, ki je na neki točki presekalo z dolgoletno »nevednostjo« spolnih nadlegovanj in izkoriščanj na delovnem mestu? Na kateri točki in ob kakih pogojih lahko pride do preboja iz nevednosti?
Salecl: Ključno je, da se o določenih temah prične javno govoriti. Gibanje »jaz tudi« je naredilo velik premik v dojemanju spolnega nadlegovanja. Če se je o tem prej mnogokje zatiskalo oči, je danes to precej težje.

Bukla: Medicina in zdravje predstavljata obširno polje »nevednosti« v primerih zanikanja bolezni pa tudi smrti. Je to področje, ki bi lahko kdaj doseglo racionalnejšo obravnavo?
Salecl: Tu ne gre za racionalno obravnavo, ampak predvsem za razumevanje čustev, ki se posameznikom sprožajo, ko se soočajo s težkimi diagnozami in smrtjo. Zato nevednosti ali zanikanja, ki se pojavita ob travmatičnih izkušnjah, ne smemo jemati kot zlo, ampak kot izraz bolečine. Za medicino je nujno, da takšna čustva jemlje v obzir.

Bukla: Je strast do nevednosti po vašem mnenju sploh mogoče odpraviti ali je njena prisotnost od pogosto slepe ljubezni do – celo – zanikanja lastnega genskega ustroja dobesedno vgrajena v nas?
Salecl: Ne bi govorila o vgrajenosti. Ljudje smo kompleksna bitja. Nezavedno ima poleg zavednega pomembno moč v našem obnašanju. In kot ste dejali – romantična ljubezen mnogokrat potrebuje nevednost. Ljudje res radi zapremo oči, da se naše fantazme ne razblinijo prehitro.

Bukla: Včasih je celo dobro, da trajajo še nekaj časa. Za konec še vprašanje, vezano na vaše minulo, aktualno in bodoče avtorsko delo. V tujini vas in vaše knjige – kot mislim edino Slovenko – zastopa znana avtorska agencija Wylie. Kako človek pride do tega, da za njim stoji tako ugledna agencija? Kako je sodelovati z njimi?
Salecl: Dva znana avtorja, Siddharta Mukherjee (avtor knjig Gen in Kralj vseh bolezni, op ur.) in Samantha Power, oba Pulitzerjeva nagrajenca, sta po naključju skoraj istočasno prebrala mojo knjigo O tesnobi in me, ne da bi jaz to vedela, priporočila agenciji Wylie, da me povabi k sodelovanju. S to agencijo je res lepo delati, saj imaš ves čas občutek spoštovanja do avtorjev. Pač veš, da stojijo za svojimi avtorji in da bodo zanje naredili kar največ.

Bukla: Se strinjam, tudi mi z njimi izjemno prijetno sodelujemo. Hvala za pogovor in vso srečo še naprej!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...