»To je čarovnija jezika, ki je po številu nepomemben, ampak neskončen in večen.«
Renato Quaglia je pesnik, ki piše v italijanščini in rezijanščini. Leta 1986 je prejel za svojo prvo pesniško zbirko Baside/Besede nagrado Prešernovega sklada, nato smo ga bralci v knjižni slovenščini pogrešali tri desetletja in pol. Letos je pri Slovenski matici izšla njegova pesniška zbirka Zaleni okrišiji/Zelene krošnje, ki jo je iz rezijanščine z mojstrskim občutkom prevedel tržaški pesnik Marko Kravos.
(Na fotografiji: Marko Kravos in Renato Quaglia na predstavitvi knjige v Matici pod zvezdami).
Renato Quaglia
Zaleni okrišiji / Zelene krošnje
izbor in prepesnenje: Marko Kravos
Slovenska matica, zbirka Mozaiki, 2021, m. v., 171 str., 20 €, JAK
Bukla: Občudovanja vredno je, da pišete v rezijanščini, ki jo govori približno tisoč ljudi. Kaj vas navdihuje in vam daje moč, da vztrajate kot eden izmed varuhov rezijanskega izročila?
Quaglia: Potres v Furlaniji leta 1976, ura je 23.30. Sedel sem na prekladi porušene hiše, roke sem imel opraskane od kamnov, živčno odstranjenih iz razvalin, da bi dosegel otroka, ki je jokal. Nato se je otrok izvlekel ves krvav, a živ. Izčrpano sem zapisal v beležnico prve besede in prve vrstice v rezijanščini: Potres. Gorko to bilo zvečara / ko zemja se potresala / ko gore so se cipile / nu hiše so spaduwale /... Se srila višta Bogawa / rožarja već ni mogala / koj ti sadinave fudićave / za nes ni so nen gowkale. Bilo je vroče ta večer / ko se je zemlja stresala / ko so se gore trgale / in hiše so razpadale /... Obličje božje skrilo se / ni več molitev slišalo / le podrtije te hudičeve / so zdaj za nami túlile (Baside, Trst, 1985). Nikoli prej nisem napisal niti besede. V tem trenutku sem se ponovno rodil s temi starodavnimi zvoki v ušesih, ki so v vedno bolj pospešenih in jasnih valovih vdrli v vsak del duše in telesa. Od tiste noči nikoli nisem nehal prenašati besede in še več besed iz tal spomina, ritmov in pesmi ter starodavnih uspavank in pravljic, ki so jih v zimah okrog ognja pripovedovale ženske, ki so poleg tkanja volne znale začeti in plesti pesem iz drobtinic vsakdanjega življenja, pesem, ki ji ni bilo videti konca, če je ne bi odrezala babica, ki je namigovala, da je čas za kavo. Še danes misel in srce nikoli ne prenehata slišati glasu, ki hodi po »teh listate poteh«, ki šumi pod prelazom. To je čarovnija jezika, ki je po številu nepomemben, ampak neskončen in večen.
Bukla: Od kod navdih, da ste novo pesniško zbirko naslovili Zaleni okrišiji/Zelene krošnje?
Quaglia: Bukova drevesa so preživela ostro zimo, tako da so oblekla svoje dolge in vozlaste roke v svetlo zeleno z odtenki rumene barve in nato postopoma v močnejše barvne odtenke. Beseda okrišaj pomeni krošnjo, ki ni statična, ampak se nenehno spreminja glede na pihanje vetra, vzhajanje in zahajanje sonca ter božanje luninih žarkov ponoči, potepanje oblakov, ki se igrajo med njimi, padanje dežja, njihovo moč v nevihtah … Pomeni simbol ne le upanja, ampak polnega življenja v vsej svoji različnosti debla in korenin. Močan simbol Človeka, ki je poklican biti kot visoko drevo, posajeno na bregovih reke, ki zori v vsakem letnem času in njegovi listi ne ovenijo: dom za nebesne ptice in prijazna senca, ki potnika osveži in mu ponudi počitek ter kdaj tudi hrano. Podoba živosti in polnosti življenja v vsakem času, tudi v najhujšem.
Bukla: Vašo poezijo osvetljujejo narava, kozmos, sonce, zvezde, gore, ptice in vode. Od kod pa pronica v pesmi temno, trnjevo in bodičasto?
Quaglia: To je res. Veliko teh elementov, ki jih po navadi imenujemo z abstraktnim imenom Narava, označuje in oplaja mojo poetiko. Ampak da ne bo nesporazuma, je treba nekaj pojasniti. Beseda narava v rezijanščini ne obstaja, kot ne obstaja še veliko drugih abstraktnih besed: samota, svoboda, tvarina … Glavni razlog, zakaj sem bil potisnjen pisati v rezijanskem narečju, je bila in ostala plodnost besede, ki je hkrati telo in duša. Rezijanska vizija sveta tega ne ločuje. Vsaj do včeraj. Danes se celo ta čudovita mreža začenja trgati, telo in duša se trivializirata in izgubljata zvok, dih, ritem ... Virtualnost, tako tuja za vse rezijansko, je prva težka posledica t. i. informacijsko-komunikacijske (ne)kulture, ki se prikazuje kot edinstvena neovrgljiva in nesporna Resnica. Še neomadeževani oko, uho in misel čutijo dvojnost te projekcije. Največkrat se odnos do narave zgosti okrog zvoka elektronske fotokamere klik, klik, klik. Vse to je tuje meni in moji poeziji. Ob istem času sem jaz dren s trnovega grma v prvem cvetenju pomladi, ostrih listov, ki podrgnejo obraz, njegovih kislastih in postopoma sladkih jagod ... Sem lahki in blagi veter, ki se dviga od reke in tudi vetrček z gora; veter, ki prinaša dober dež, a tudi nevihte in neurja; čista, mirna in šepetajoča voda v potočku, a tudi velika poplava; mehak in miren, a tudi trd in temen ... Vse to ne pronica vame in v moje pesmi, ampak sem jaz vse to in tudi moje pesmi. Pesem Anjulčić črni/Črni angelček jasno opiše mojo človeško in pesniško telesno Dušo.
Bukla: Kaj vam pomenijo simboli, kot so bela kača, orel, lunj, lipa, lunina skala, voda, izvir …?
Quaglia: Vsi našteti simboli nikoli nimajo edinstvenega pomena, ampak so dvojni in včasih večbarvni. Vsak si zasluži poglobljeno študijo. Tu se bom zaradi erotične moči osredotočil na dve gori: Sart na severu, visok, skalnat, močan, sončen, a na spodnjih pobočjih gozdnat, in na jugu njemu nasproti Kila: majhna, vijugasta, vlažna, nežna, a na vrhu svetla, ko dobi prvo jutranjo svetlobo. Ljubezenska pesem leti z enega vrha na drugega, drsi po svojih straneh, v hipu se kopa v vodah Bile, z obnovljenim spominom sega nazaj v osupljive votline; v kriku izbruhne na vrhovih, da v orgazmu doda pesem vseh časov, novo moč, živahnost, barve in okuse. Ne veš, ali nasladni krik kaže na izgubo ali je svarilni angel naslednjih. Krik prihaja iz najožjega, najtemnejšega, najbolj zahrbtnega in burnega mesta Bile. Po dveh telesih se povzpne do njunih vrhuncev, oplodi valove, zalive, planote, hiše tistih, ki tam živijo, in navzdol, da se združijo še vedno v Bili in širše ter označuje ne le morja, ampak najbolj oddaljene galaksije. Oh gora Sartawa moja / moćna, pale visoka / megle, te duji koze / se jubijo, se pšasejo. / Oh, gora Kilina moja / kako si lepo sčesana / kako si lepo ubličana / ka oko mo te ne pozna /.../ Kila, Kila Kilica / ti si ma sama rožica / nutar v krilu skrij ti me / zibaj me, pozibaj me ... (Sanjalavi, Videm, 2018)
Bukla: Pesnik Marko Kravos je prelil v knjižno slovenščino že vašo prvo pesniško zbirko Baside/Besede. Obe zbirki je pospremil s poglobljeno spremno besedo. Kaj je potrebno, da poezija blagoglasno, sočno in pomensko bogato zazveni v prevodu?
Quaglia: Marko Kravos s prevodom zbirke Baside ni samo navdušujoče prelil moje poetike, napisane v rezijanščini, v literarno slovenščino, ampak je, čudno in na moje veselje, dojel večino simboličnih odtenkov, ki jih je v slovenskem narečju Rezije veliko. Z drugimi besedami, nihče ne ve kako, ujel je Dušo. Če se to ne bi zgodilo, za zbirko pesmi Baside leta 1986 ne bi prejel nagrade Prešernovega sklada. Priznanje, čeprav to ni izrecno navedeno v obrazložitvi, gre tudi njegovemu prevodu. Najnovejša zbirka Zaleni okrišiji/Zelene krošnje je ohranila in bolj eksplicitno povezala slovensko narečje Rezije z literarnim jezikom. Zato je bilo možno ponovno pokazati plodnost in izrazno moč besede, kar je precej redko, saj je tisto, kar si poezija upa izraziti, živo in nastaja mimo vsiljenih mrež. Ne zgodi se po racionalni volji, ampak s popolnim sprejetjem navdiha, ki presega vse ovire, da bi ustvaril Unicum, ki ima okus po gorah in morju, pa tudi po neprekinjenem prelivanju Majhnega v Veliko in obratno.