Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Vedno bolj izhajam iz neposredne danosti in življenjske izkušnje.«

Samo Rugelj, foto: Mojca A. Juras, Bukla 161, 7. 7. 2021

»Vedno bolj izhajam iz neposredne danosti in življenjske izkušnje.«

Robert Simonišek (1977), rojen v Celju, se je sprva uveljavljal kot pesnik in kritik, kasneje tudi kot pisatelj, pisec kratkih zgodb, umet­nostni zgodovinar in esejist. Za svojo esejistično knjigo Trk prostorov je prejel tudi Rožančevo nagrado, da je esejistika pisana na kožo njegovemu besednemu izražanju, pa potrjuje tudi njegova najnovejša knjiga Pejsaži, zbirka prepričljivo izpisanih esejev, za katero je prejel nagrado svetlobnica v okviru literarnega natečaja, ki poteka pod okriljem založbe Družina.

Robert Simonišek
Pejsaži
Sanjati na soncu
Družina, 2021, t. v., 230 str., 24,90 €, JAK


Bukla: Kako sta na vaše življenje vplivali pandemija in karantena? V svoji novi knjigi ste tej temi posvetili nekaj prostora.
Simonišek: V posameznih ozirih je pandemija name vplivala kot na vse druge, v določenih pogledih pa zame pojmovanje samoizolacije ni bilo bistveno drugačno kot pred pojavom vsesplošnih socialnih omejitev. Avtorefleksija je stara sopotnica ustvarjanja. Tako je relativno hitro nastala tudi pričujoča esejistična zbirka. Razmerje med individualnim in kolektivnim je seveda vedno aktualna tema tudi v literaturi in sedanje stanje je prineslo na novo postavljene in ostrejše robove razmejitve. V družbi so se začela pojavljati nekatera za nas bistvena in bivanjska vprašanja, a šele na način pritiska in prisile zaradi zunanjega strahu. Po moje prepozno in brez uporabnih konsekvenc za življenje. Kaj hitro sem se zavedel, da bo pandemija postala trendovska tema tudi v literaturi in umetnosti nasploh, zato v svojih esejih nisem želel razmišljati zgolj o tem, sem pa se vendarle v dveh poglobljeno spraševal tudi o tej aktualnosti.

Bukla: Je obdobje izoliranosti vplivalo tudi na izbor tem, ki ste se jih esejistično lotili v Pejsažih?
Simonišek: Seveda. Sprememba načina življenja v takšnem obsegu zaradi ekstremnih zunanjih okoliščin je vplivala tudi name in je bila odlično plezališče po stenah osebnega in kolektivnega spomina. Tako so bile na neki način ustvarjene idealne okoliščine za uvid v prej zakrite segmente resničnosti. V enem izmed esejev sem se spraševal ravno to, mar ne bi sami zmogli že prej priti do teh spoznanj in se izviti iz monotone letargije.

Bukla: Za esejistično zbirko Trk prostorov ste pred nekaj leti že prejeli Rožančevo nagrado. Kaj je za vas definicija dobrega eseja?
Simonišek: Ne poznam definicije dobrega eseja. Vedno bolj izhajam iz neposredne danosti in življenjske izkušnje. Po navadi ne vem, v katero smer me esej odpelje, kar je pravzaprav osnovni čar tega potovanja, na katero se vedno znova radovedno podam. Zavedam se, da je v vsakem eseju mogoče osvetliti zgolj določena področja, skozi katera skušam zajeti celoto v razmisleku. Vsak esej se mi zdi do določene meje eksperiment, ki nasprotuje vedno bolj uniformiranemu in ukalupljenemu razmišljanju ter posledično pisanju.

Bukla: V Pejsažih se mi zdi, da imate pri esejih še bolj oseben pristop kot doslej. Pri kar nekaj besedilih se vse skupaj začne s srečanji: z avstrijskim literatom, s prispelim (ljubezenskim) pismom, z mladeničem, ki vas občuduje kot avtorja. So ti eseji torej nastali »po naključju«, kot posledica teh srečanj?
Simonišek: Ne bi rekel, da so nastali naključno, so bila pa ta srečanja sprožilci mojega premisleka o pomembnih življenjskih vprašanjih. S pisateljsko kilometrino vse bolj spoznavam, da je subjektivna izkušnja edina dovolj univerzalna, da se je mogoče izraziti nad vsakdanjo trivialnostjo. Obenem sem zadržan glede tega, da bi bilo moje življenje preveč na ogled javnosti.

Bukla: Druga pomembna vsebinska nit so pros­tori: Celje kot rojstni kraj, Toskana, Ljub­ljana itn. Kako na vaše pisanje vpliva geografija in kako ga zaznamuje?
Simonišek: Prvotna ideja, da bi sestavil knjigo esejev, ki bi izhajali iz različnih in meni ljubih evropskih mest, se mi je skozi pisanje zazdela preveč konceptualna, poleg tega zaradi vsesplošnih omejitev nisem imel več toliko realnega stika z različnimi prostori. Kot namiguje sam naslov knjige, je geografija, ki sem jo že kot otrok dojemal kot zanimivo, spremljevalka, a so ti predeli omejeni na prostor, ki me je nazadnje zaznamoval, saj sam, vsaj v esejih, izkustveno raje izhajam iz realnega miljeja, še toliko bolj zaradi vsesplošnega vdora virtualnega sveta v vse pore življenja.

Bukla: Tudi likovna umetnost je pri vas pogosto impulz za pisanje.
Simonišek: Točno tako – v prihodnosti bi se želel posvetiti esejem, ki bi strnjeno obravnavali to tematiko z različnih perspektiv. Moja karierna pot je zaznamovana z likovno umetnostjo, ki ji posvečam pisanje na strokovnem področju, zanimivo pa bi bilo strniti oba vidika kot izhodišče za razmislek o svetu nasploh in vprašanjih, ki me intrigirajo.

Bukla: Samoto in dolgočasje popisujete kot pomembna načina za umirjanje in umerjanja duha …
Simonišek: Težko je pojmu samote kot literarno tradicionalno zanimivi temi dodati kaj drugega kot osebni pečat, sem pa pri opredelitvi dolgočasja, ki ga s pojmom samote povezujem z našo ujetostjo v čas in dejstvom, da nam vse bolj primanjkuje le-tega za najbolj eksistencialne premisleke in doživetja, poskušal opozoriti na negativne posledice izrinjenega dolgočasja iz vsakdanjega živ­ljenja, ki je naravnano k nenehni akciji in neprestani okupaciji z nečim. Ravno dolgočasje je nujen pogoj za razmislek o sebi in svetu okrog nas, iz dolgočasja se lahko rodijo najboljše rešitve in ideje, kar nas uči preteklost. Sta pa oba pojma v sodobni družbi marginalizirana zaradi strahu, ki ju je vanju vtisnil eksistencializem 20. stoletja. S svojima esejema pa sem postavil tipologijo, znotraj katere bi lahko pisal še o številnih drugih, prav tako na rob sodobne družbe umaknjenih in pospravljenih temah, kot je npr. smrt.

Bukla: Vaši eseji imajo tudi družbenokritično ost. Denimo: »Bolj od pisave in literarnih principov je pomembno, s kom si v prijateljskih stikih.« Nasploh imate mnenje, da je zelo malo ustvarjalcev, ki jim gre za kakovost pisanja in izpisovanje aktualnih reči. Lahko poveste kaj več o tem?
Simonišek: Opažam, da se veliko ustvarjalcev vse bolj ukvarja z vsebinami in temami, ki jih preferirajo mediji in politika, kot pa njim imanentnimi – torej vsebinami, ki zares intrigirajo posameznega pisca. Takšen način grajenja literarnih svetov se meni osebno zdi preveč površinski in se sam poskušam distancirati od njega z iskanjem obrnjene perspektive. Izhajam iz lastnih miselnih pokrajin, ki jih v samem procesu pisanja poskušam umestiti v aktualni družbeni prostor. V literaturi se prevečkrat ukvarjamo s parcialnimi interpretacijami kot pa s samo literarno materijo, osebno me vedno bolj zanima globina le-te kot njen odsev v ogledalu vsakokratne družbe. Temeljne ideje, s katerimi se ukvarjata literatura in umetnost nasploh, se bistveno ne spreminjajo skoz čas toliko, kolikor se spreminja kontekst, v katerem le-te živijo. Ta pa je v naši realnosti zelo kompleksen.

Bukla: Kakšni so vaši prihodnji ustvarjalni načrti?
Simonišek: Vseskozi me prevevajo ideje, nekatere od njih imajo že dolgo zgodovino, spet druge bo prevetrilo poletje. Moji ustvarjalni načrti se izrisujejo po občutku. Večina realiziranega je vedno kombinacija sprotne notranje nujnosti in življenjskih kompromisov.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...