Rok Glavan: »Dokler bomo brali na papirju, smo vsi predstavniki Gutenbergove galaksije!«
Rok Glavan je natančno pred dvajsetimi leti, v decembru, na veseli dan kulture, nasproti vhoda v Cankarjev dom iz pasaže Maximarketa odprl antikvariat, s katerim vztraja še danes. Ob tej okrogli obletnici smo se z njim pogovorili o tem, kako današnjo knjižno krajino vidi nekdo, ki jo gleda skozi lupo starih knjig.
Bukla: Kako to, da ste se pred točno dvajsetimi leti odločili za odprtje antikvariata? Bi se danes spet odločili za to pot?
Glavan: Bil je lep jesenski dan, listje je padalo v slapovih in naenkrat …
Ne, ni bilo tako. V takratnem antikvariatu, ki ga je prevzela druga založniška hiša, ki je svoj antikvariat pred leti že zaprla, nisem videl prihodnosti, zato sem se odločil, da grem svojo pot. Tisti antikvariat še obstaja, naš pa tudi. Da, seveda bi se še enkrat odločil za isto pot, morda z manjšimi lepotnimi popravki. Odločil pa bi se predvsem zato, ker je to poklic, ki ga imam rad.
Bukla: Lepo. Kako se je v teh dveh desetletjih po vašem mnenju spremenil odnos Slovencev do knjig?
Glavan: Ker izhajam iz knjigotrške družine, gledam slovensko bralno podobo tudi skozi oči deda, očeta in mame. Ta bralna podoba se je zelo spremenila. Ded mi je nekoč rekel, da takoj po vojni ni bilo težko knjige prodati, temveč jo natisniti. Sedaj je večinoma drugače. Tudi antikvarno so se nekateri zimzeleni zakladi posušili in izgubili v času. Danes nihče ne išče Giontinijevih ali Turkovih knjižic, nihče ne povprašuje po Jenku, Kersniku ali Tavčarju. Pojavili so se novi iskalci, ki odpirajo nova zbirateljska področja. Se pa še vedno zbira in išče, in to je pomembno.
Bukla: Veliko knjig pride do vas, ko dediči čistijo bivališča svojih preminulih sorodnikov. Ali nove generacije cenijo knjižnice svojih staršev, morda vsaj kak specifičen del?
Glavan: Nisem še videl dveh enakih zasebnih zbirk, saj je vsaka knjižnica svojevrstna, oziroma kot sem nekje prebral, je vsaka svojevrsten genom. Ko se otroci odselijo, pustijo večino knjig doma, pri starših. Sčasoma si naredijo svojo knjižnico. Ko se starejša generacija poslovi, pa vsakdo prevzame tisto, kar sodi v novo knjižnico oziroma zbirko. S tem se ohranja zgodovinski spomin na prednike in obenem na poseben način oplemeniti nova knjižnica.
Bukla: Kakšen odnos imamo Slovenci do rabljenih knjig?
Glavan: Antikvariat je trgovina z nostalgijo in često se pripeti, da se oglasi kdo, ki išče knjigo svoje mladosti. In ko jo dobi, poseže še po kakšni in tako naprej. Nekateri se »okužbe« kmalu otresejo, spet drugi nadaljujejo in zbirajo.
Odnos do rabljenih knjig je dvojen. Od ljubezni do nečesa, kar je nekomu že nekoč pripadalo, ekološke zavesti o »recikliranju«, iskanja zakritih zakladov, brskanja po policah in kupih … do zavračanja, strahu pred bakterijami in boleznimi, nelagodja nad vonjem in prahom …
Bukla: Razumljivo. Kdo pa so ljudje, ki danes zahajajo v vaš antikvariat?
Glavan: Naši kupci so sila raznoliki. Od zbiralcev, ki vedo, kaj iščejo, do naključnih obiskovalcev, ki se ustavijo med policami le toliko, da razbremenijo ali uredijo misli. Od kupcev s točno določenim naslovom v glavi, do takih, ki iščejo karkoli na izbrano temo. Od otrok, ki navdušeno brskajo med otroškim knjigami, do odraslih, ki iščejo svojo najljubšo slikanico. Pred dvajsetimi leti sem delal profil klasičnega rednega obiskovalca antikvariata in to je bil visokoizobražen moški srednjih let. Danes so obiskovalci po spolu, izobrazbi in starosti veliko bolj razpršeni.
Bukla: Po katerih knjigah je največje povpraševanje? Katere naslove bi predlagali za ponoven natis?
Glavan: Pred leti so me to že spraševali in takrat sem naredil seznam najbolj iskanih klasik. Nekatere so ponatisnili, nekatere pa so odšle v pozabo in jih zato ni več na policah. Trenutno bi se spomnil predvsem na Cezarjevo Galsko vojno.
Bukla: Zanimivo. Iz vaših rednih dražb lahko sklepamo, da še zmeraj obstaja dovolj zbiralcev, ki jih zanimajo redke tiskovine. So med njimi tudi mlajši ali gre predvsem za predstavnike gutenbergovske generacije?
Glavan: Dokler bomo brali na papirju, smo po mojem vsi predstavniki Gutenbergove galaksije in med takimi je veliko mladih in starejših, ki jih zanimajo redke in zanimive knjige, torej tudi tiski, ki so ponujeni na dražbah. Seveda poznamo tudi pri zbiralcih različne načine zbiranja. Nekdo zbira celo življenje, spet drugi le toliko, da zapolni vitrino, polico ali le nekaj izbranih naslovov. Seveda ne postaneš zbiralec kar naenkrat in brez izdelane strategije, koliko časa boš zbiral in kaj moraš zbrati. Šele čez nekaj časa od prve knjige v zbirki se izdelajo okus, smer in način zbiranja knjig.
Bukla: Kako nasploh, na podlagi svojih izkušenj, gledate na prihodnost tiskane knjige?
Glavan: Knjiga je v zadnjih letih menjala mesto z računalnikom. Če je bil računalnik na začetku namenjen tistim, ki so imeli denar in so ga znali uporabljati, je sedaj knjiga namenjena tistim, ki imajo denar, prostor in jo znajo uporabljati. To slednje je nekaterim kar težak zalogaj, kajti iskanje podatkov po spletu je nadvse lahko in hitro, a največkrat plitko. Pri knjigah je počasneje, terja več časa, a se ob tem odpirajo še nova osončja, ki osvetljujejo naše znanje.
Bukla: Občasno delujete tudi kot založnik. Imate v načrtu kak nov knjižni projekt?
Glavan: Ja, ampak ne povem, da ne bo kdo vzel ideje (nasmešek). No, mogoče namig. Gre za dokumentarno memoarske zapise nekega antikvarja, ki bodo polni spletk in zarot, predvsem pa zgodb iz kulturne zgodovine majhnega podalpskega naroda.
Bukla: Hvala za namig in srečno naprej.